Janez Janša bi moral poslušati Vinka Gorenaka

Predsednik SDS Janša je na nedavni slavnostni akademiji dr. Vinku Gorenaku podelil najvišje strankino priznanje: diamantni znak SDS (vir foto: sds.si)

Daleč od oči, daleč od srca je star slovenski pregovor, uporaben tako za opis osebnih kot političnih razmerij. Z njim bi recimo lahko pojasnili padec v priljubljenosti in podpore Roberta Goloba in njegove vlade, ki je prvič po devetih mesecih pod petdesetimi odstotki. S časovno in prostorsko distanco se hladijo čustva (pozitivna in negativna) in presojanje nad emocio prevzema racio.

Prevedeno v domačo politično realnost: Dlje, kot smo od volitev, bolj čustveni »antijanša« naboj popušča in ljudem se vzpostavlja realnejša slika tega, kar so izvolili; namreč še en na zunaj bleščeč, navznoter pa prazen PR-ovski produkt, ki jim z izjemno lahkoto prodaja besede in obljube, mnogo težje pa jih izpolnjuje. Ali pa sploh ne, če bi sklepali po prazni malhi narejenega v slabem letu na oblasti, ki zdaj živcira tudi že najbolj goreče Golobove podpornike.

Zatišje po političnih viharjih vedno znova naplavi naslednjo ugotovitev. Referenčna točka vseh levih vlad zadnjega desetletja ni skupen program, kaj šele ideal skupnega dobrega. Celo ideologija zgolj in samo do neke mere. Vezno tkivo, ki stotere motive levih interesnih skupin običajno, predvsem pa takrat, ko je najbolj potrebno, poveže v razmeroma kompaktno celoto, je sovraštvo do Janeza Janše. Da so ga, delno tudi s pomočjo Janše samega, uspeli nadgraditi v sprožilec emotivnega odločanja večine slovenskih volivcev, je največji uspeh politične levice v zadnjem desetletju, ki jo vedno znova vrača na oblast.

Težave za levico se pojavijo šele, ko učinek sprožilca pojenja, kar se na domači politični sceni dogaja ravno ta čas. Janša je pozornost nase usmeril še s šopkom referendumov nekaj mesecev po volitvah, in jih seveda gladko izgubil, od takrat pa se je umaknil v pasivo in oder prepustil zmagovalcem.

In še enkrat več se izkazuje, da ti, ko ob njih ni glavnega negativca, sploh ne vedo, kako se pred ljudstvom vesti. Fokus se osredotoči nanje in v ospredje stopijo vse njihove šibkosti; od kričeče demagoškosti kot refleksa vsebinske praznosti, do vse bolj očitnih posledic neobvladovanja politične obrti, kot je nezmožnost reagiranja na sesuvajočo se situacijo v zdravstvu, sprožitev serije protestnih shodov zaradi nepremišljenih in neuresničljivih obljub ter nezadostnega odziva na draginjsko krizo.

Sava še ne nosi trupel


Političen moment je z vidika dobrega za konkurenčno, desnosredinsko opcijo, v intervjuju za Domovino najbolje povzel starosta slovenske politike in stranke SDS, dr. Vinko Gorenak. Dejal je, da jim na desni preostane samo, »da se usedemo na breg Save in počakamo, da mimo priplavajo politična trupla.«

In naj se sliši skorajda preveč banalno, da bi bilo tudi učinkovito, ravno ta pasivna drža do levih na oblasti je recept za dolgoročni uspeh desne sredine. Ugled, predvsem pa podpora levim vladam neizprosno trpi, kadar je pogled volivcev nanje neposreden in ni preusmerjen skozi prizmo vmes potisnjenega »antijanša« faktorja. Povedano drugače: Bolj kot Janša miruje in se drži v ozadju, bolj trpijo njegovi konkurenti na oblasti. Namesto z njim so se namreč prisiljeni ukvarjati sami s seboj, z lastnimi odnosi, ki jih krhajo partikularne ambicije in interesi. Brez Janše delujejo zmedeno, izgubljeno, intrigantsko, predvsem pa do ljudstva vzvišeno in ignorantsko.
Bolj kot Janša miruje in se drži v ozadju, bolj trpijo njegovi konkurenti na oblasti: namesto z njim so se namreč prisiljeni ukvarjati sami s seboj

Prav zaradi tega je Janševa napoved interpelacije vlade ta trenutek politična napaka za ambicijo krepitve desnosredinskega bloka, oziroma ustvarjanja prostora, ki bi v kasnejših fazah do volitev omogočal širitev dosega desne sredine in jo potencialno pripeljal na oblast. Morda ni napaka za njegovo stranko, oziroma predvsem njega samega, saj je v tem smislu zgolj poteza več za krepitev okopov, na katerih se SDS utrjuje že desetletja.

Janša s tem pozornost od nesposobnosti onih na oblasti ponovno preusmerja nase, kali bistrino neposrednega pogleda volivcev na Goloba in mu daje priložnost, da svojo »razštelano« koalicijo ponovno poenoti na referenčni točki »antijanša« sentimenta.

Premierju bo zagovor vlade v parlamentu torej prišel dvakratno prav, obenem pa bo pridobil še nekaj časa in miru za izpeljavo svojih resničnih ambicij, zaradi katerih je v politiko sploh vstopil. In te imajo malo skupnega s temami, ki se večinoma vrtijo v medijih, temveč so mnogo bolj povezane s »kšeftanjem« v energetiki, kot bi si povprečni državljan sploh mislil.

Interpelacija vlade zaradi opozicije


In Janez Janša? Mar bi tako izkušen strateg res po naključju počel takšne, na videz začetniške napake? Seveda ne. Janša trenutno tepta teren na lastnem dvorišču, kjer v času, ki je na voljo do naslednjih volitev, skušajo vzkliti pobude za prestrukturiranje desnosredinskega pola. Nove generacije pomladnih politikov imajo namreč dovolj neprestanega izgubljanja in samozadovoljstva s kurjenjem čustev tiste tretjine volilnega telesa, ki se prepoznava kot nemočna žrtev velike komunistične zarote. Janševa interpelacija vlade tako v resnici ni uperjena proti Golobu in njegovim, temveč gre za striženje peruti tistim, ki za njegov okus na desni kažejo prevelike ambicije, da stvari spremenijo oz. jih zastavijo drugače, kot to že desetletja počne sam. In pri tem še zdaleč ne gre samo za fante iz Nove Slovenije.

Zato, če bi desni sredini brezpogojno in nesebično želel dobro, bi Janša prisluhnil modrosti svojega diamantnega nagrajenca, dr. Vinka Gorenaka. Če pa dobro za desno sredino v njegovem političnem umu nujno najprej vključuje dobro za njega samega, potem poteza interpelacije vlade ta trenutek dobi svoj smisel.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
13
Mohorjevo v Renčah
17:00 - 22:30
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59