J. R. R. Tolkien in njegova literarna evangelizacija

Foto: Shutterstock
POSLUŠAJ ČLANEK

Letos mineva 50 let od smrti enega največjih literarnih ustvarjalcev dvajsetega stoletja. Johna Ronalda Reuela Tolkiena, najbolj poznanega kot avtorja Gospodarja prstanov. Njegova dela so bila prevedena v več deset jezikov in izdana v milijonskih nakladah. Njegov vpliv je že zdavnaj prestopil meje literature in je vsekakor sooblikoval sodobno kulturo in družbo. Očaranost nad njegovimi deli pa ostaja tudi pol stoletja po njegovi smrti nespremenjena ali celo večja.

Pri delu Gospodar prstanov nikakor ne gre samo za trilogijo romanov. Gre za povsem nov literarni svet. Tolkien je v njem izumil nič manj kot lastno mitologijo in jezik.

Tolkien sicer nikakor ni bil nek bledičen knjižni molj, pač pa je živel zelo polno in zanimivo življenje. V prvi svetovni vojni je sodeloval v bitkah in tudi zbolel za mrzlico. Med okrevanjem je začel ustvarjati »Srednji svet«, v katerem se dogajajo poznejši romani Hobit in Gospodar prstanov. Po izobrazbi je bil profesor angleščine in filolog. Še pred prvo svetovno vojno se je poročil s svojo ljubeznijo iz otroštva, Edith.

Globoko veren katoličan

Vsi poznajo klasike fantazijskega žanra Gospodarja prstanov in Hobita, ni pa splošno znano, da je bil Tolkien tudi globoko veren katoličan. Njegova vera je močno vplivala tudi na njegovo delo.

Manj znano je tudi, da je prevedel Jonovo knjigo za angleško izdajo »Jerusalem Bible«, ki je izšla leta 1996. Zaradi svojih literarnih del je bil celo kandidat za Nobelovo nagrado za književnost. Njegov prav tako že pokojni sin John Francis Reuel Tolkien je bil katoliški duhovnik (žal obtožen spolnih zlorab).

Tolkien je bil predvsem družinski človek, globoko predan ženi in štirim otrokom. Živel je skromno in njegova vera je napolnjevala vse dele njegovega življenja.

Sodobna mainstream kultura skuša Tolkienovo katolištvo minimizirati. Leta 2019 je bil v Hollywoodu posnet biografski film »Tolkien«, v katerem pa njegova vera skorajda ni omenjena. Kljub temu pa strokovna in znanstvena dela razkrivajo pravo bogastvo njegovega pristnega katoliškega življenja in sledove tega zelo očitno najdemo tudi v njegovih delih.

Po navdih k Tomažu Akvinskemu

Teolog Thomas Fornet-Ponse je v lanskem pogovoru za kölnski Domradio vplive sholastičnega cerkvenega učitelja Tomaža Akvinskega na Tolkienovo delo označil kot ključne. Zlasti za Tolkienovo pozno delo je značilna tomistična perspektiva: "Ukvarja se z vprašanji o razmerju med telesom in dušo in se zelo naslanja na Aristotela. Večkrat poudarja tudi suverenost enega Boga Stvarnika."

Za Gospodarja prstanov je Tolkien sam večkrat poudaril, da gre v osnovi za versko in katoliško delo, ki literarno prikazuje boj med dobrim in zlim. Vsa njegova dela so prepletena s katoliškimi motivi. Zgolj najbolj očitna simbolika, ki jo navaja poznavalec Tolkienovih del Joseph Pearce v svojem predavanju Odklepanje katolicizma Gospodarja prstanov: skupina se odpravi na pot 25. 12. (Jezusovo rojstvo), cesta simbolizira Jezusovo življenje, prstan simbolizira greh, potovanje se konča 25. 4., ko je prstan uničen (z Jezusovo smrtjo na križu je naš greh uničen/odkupljen), z nošenjem prstana se človek odpre zlu in postane dovzeten za zlo in pade pod njegovo oblast, najbolj odporen na prstan je hobit, ki je najmanjši, najskromnejši in najbolj čistega srca, z nenehnim nošenjem prstana (greh) postaneš karikatura (Golum), Orki so tisti, ki so od začetka izkusili samo zlo, nikoli ljubezni in so tako tudi sami postali služabniki zla

Prijateljstvo z C.S. Lewisom in judovsko vprašanje

Prvotni ateist Lewis (Zgodbe iz Narnije), ki je bil Tolkienov sodelavec in prijatelj, se je po številnih pogovorih in razpravah z njim spreobrnil v krščanstvo in se pridružil anglikanski cerkvi.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja se je dogovarjal za izdajo Hobita v nemščini. Nacisti so bili zaradi nordijske mitologije navdušeni nad njegovimi deli, kljub temu pa so ga po svojih pravilih pred izdajo povprašali o »čistosti« njegovega rasnega izvora. Na to jim je odgovoril s pismom, v katerem je zapisal, da ima sicer prednike v Nemčiji in da je bil do tedaj ponosen na svoj izvor. Kar se tiče morebitnih judovskih prednikov, pa je zapisal, da mu je žal, da nima prednikov med tem nadarjenim ljudstvom. Posledično je tudi Hobit v nemškem prevodu izšel šele leta 1957.

Impulz za sodobne kristjane?

Poleg literarne upodobitve svetopisemske bitke med dobrim in zlim (ter končne zmage dobrega) nosijo Tolkienova dela morda še bolj pomembno sporočilo za sodobne kristjane. To je, da so vsi Tolkienovi liki upodobljeni kot pristni ljudje s svojimi vrlinami in slabostmi, in predvsem, da vsi zapustijo svojo cono udobja in uresničijo svoje poslanstvo. 

Kot pove Joseph Pearce, je podobno kot Tolkienovi junaki tudi vsak kristjan poklican, da vzame vsak dan svoj križ in hodi za Jezusom. Zapustiti mora udobje doma, tudi udobje svojih prepričanj, in se podati na avanturo življenja, ki ni le potovanje, ampak je romanje. To je pot svetosti.

Tudi če na tej poti padajo in se spotikajo, je to še vedno neprimerljivo boljša možnost, kot da bi ostali za svojim varnim zapečkom, kjer je edina nevarnost ta, da segnijejo. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27