Invalidi zaradi bolezni, ki je znanost ne priznava: alergija na Wi-Fi ali elektromagnetska preobčutljivost

Februar je mesec varne rabe interneta na slovenskih šolah, včeraj pa smo kot vsakoletni drugi torek v mesecu februarju osveščanju o varnosti na internetu namenili tudi poseben dan.

A bolj kot kulturi obnašanja na spletu naše pisanje posvečamo elektromagnetski preobčutljivosti oz. alergiji na WI-Fi in druga elektromagnetska sevanja in polja, za katero kljub temu, da ni znanstveno podprta in potrjena, trpi vse več ljudi. 

Ljudje so iz nepojasnjenih razlogov trpeli za ponavljajočimi se glavoboli, vrtoglavicami, srbela jih je koža … drugi so imeli težave s srcem, stiskalo jih je v prsih, bili so šibki, krvaveli so iz nosu, imeli izpuščaje ... Vsem pa je bilo skupno, da so trdili, da trpijo za elektromagnetsko preobčutljivostjo (EHS).

Kaj torej je EHS, kakšni so njeni znaki, je nalezljiva?

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), EHS ni kvalificirana kot bolezensko stanje, saj ni nobene znanstvene podlage za povezavo EHS in izpostavljenostjo elektromagnetnim poljem, kar je pokazala serija znanstvenih raziskav, v katerih ljudje niso mogli zaznati, kdaj so signalom izpostavljeni in kdaj ne.

Hkrati je glede na navedbe WHO jasno, da EHS predstavlja realno zdravstveno težavo, ki jo poleg (nedokazano) elektormagnetnih signalov povzročajo še svetle in utripajoče luči, bleščanje, hrup in sodobna komunikacijska in računalniška tehnologija.

Tisti, ki za motnjo domnevno trpijo, so opisali  fizične simptome kot so občutljivost, utrujenost in glavobol, ko so v bližini naprave, ki oddaja elektromagnetne signale. To so WI-Fi signali, mobilni telefoni in računalniški zasloni.

Odstranjevanje ali izolacija od tovrstnih signalov glede na ugotovitve raziskave simptome omili. V Ameriki in drugod po svetu so tako zabeležili pojav t.i. WI-Fi beguncev, ljudi, ki so se umaknili v visoka gorovja in se izolirali od tovrstnih signalov. Za motnjo EHS torej trpijo posamezniki brez posebnega vzorca, na zelo različne načine.

Priznan status invalida, tožbe, umik v samoto ...

A kljub odsotnosti znanstvene podpore so ljudem, ki so trdili, da trpijo za alergijo na WI-Fi, priznali celo status invalida.

V primeru 15-letnega dekleta Jenny Fry iz Velike Britanije, ki je naredilo samomor, je njena družina dejala, da je dekle trpelo za alergijo na WI-Fi. Kot je poročal Daily Mirror, so dekličini starši kasneje na sodišču dejali, da so ji Wi-Fi signali povzročali grozljive glavobole in motnje koncentracije.

39-letni Marini Richard je francosko sodišče priznalo obolenje za alergičnostjo na Wi-Fi, ki je bilo domnevno razlog, da je bila prisiljena živeti v podeželjskem hlevu brez električne energije. Priznan ji je bil 3-letni status invalida in podeljena pokojnina v višini dobrih 840 evrov.

Podoben status ima tudi 43-letna britanska bivša terapevtka Rachel Hinks, ki je se je po pekočih izpuščajih, glavobolih in tresenju preselila v lopo. Za status invalida si sedaj prizadeva 65-letna Britanka, ki trdi, da ji alergija na Wi-FI povzroča bolečine v ustih. EHS so v tožbi proti šoli, ki jo je obiskoval 12-letni ameriški deček navedli tudi njegovi starši, katerih otrok je v šoli trpel za glavoboli, krvavitvami iz nosu in slabostjo.

Kako je torej mogoče, da ljudje trpijo za motnjo, ki po mnenju stroke ne obstaja?

Po eni razlagi gre za obolenje, ki je posledica nekakšnega placebo učinka, pri katerem bolnik tako močno verjame, da gre za alergijo na WI-FI, da za njo zares zboli. Glede na to, da se je EHS začela pojavljati okrog leta 2000, ko se je začel širiti tudi WI-Fi, pa strokovnjaki dopuščajo možnosti, da gre za realno motnjo, ki je še ne znajo dokazati.

Za EHS naj bi glede na ocene Evropskega ekonomskega in socialnega sklada bolehalo okrog 5 % Evropejcev. Da gre za morebitno bolezen prihodnosti, za katero boleha vse več ljudi pa kažejo tudi smernice diagnosticiranja in zdravljenja, ki jih za njeno zdravljenje sprejele nekatere države.

https://www.youtube.com/watch?v=03kcioDtu1s