Intervju z dr. Valentinom Arehom: RTV cenzurirala posnetke iz Ukrajine

Predstavljamo dr. Valentina Areha, novega odgovornega urednika Domovine. Sodi med redke posameznike, ki so sodelovali z največjimi in najuglednejšimi mediji, kot so Associated Press, Reuters, CNN, Sky News, Discovery Channel, Italia Uno, Media Set. Slovenska javnost ga pozna zlasti kot vojnega dopisnika 24UR, ki je poročal s številnih vojnih prizorišč po vsem svetu, na primer iz BiH, Kosova, Čečenije, Iraka, Afganistana, za RTV tudi iz Ukrajine.  

Nazadnje ste bili v vojni v Ukrajini. Kakšna je bila ta izkušnja? 

O tem bi lahko govoril ure in ure. Grozljivih razmer ni mogoče na kratko opisati. V spominu pa mi je ostal tudi grozljiv odnos aktivistov z RTV. Z ukrajinskim kolegom sva dobesedno tvegala življenja ter posnela dramatične prizore na prvi bojni črti. Naši aktivisti pa so preprečili objavo posnetkov, kar je škandal brez primere. Storjena je bila velikanska programska škoda, slovenski javnosti so preprečili, da bi iz prve roke videla slike ruske vojne proti Ukrajini. Pritožil sem se direktorju Urošu Urbaniji, ki je napovedal sankcije, ki nikoli niso bile izvedene. Aktivisti so bili kljub temu besni. Urbaniji so očitali vmešavanje v uredniško avtonomijo, meni so se maščevali tako, da so me začeli na spletu blatiti. Lagali so, da kot novinar lažem, manipuliram in da je vodstvo RTV to celo priznalo. Drugim novinarjem so lagali, da sploh nikoli nisem bil v Ukrajini, da so bili moji posnetki fotomontaža in zlagani, da sem se skrival na Poljskem in podobno. Nekateri so govorili, da podpiram ukrajinske fašiste, kot imenujejo vlado v Kijevu.  

Kljub težavam so vam objavili tri odlične dokumentarce o ukrajinski vojni, ki so dosegli visoko gledanost. 

Zgolj zato, ker se je za objavo mojih ekskluzivnih posnetkov osebno zavzel takratni direktor televizije. Sicer jih ne bi nikoli objavili. Napadali so me, da sem kršil novinarske standarde, ker sem med svoje posnetke uvrstil tudi posnetke tujih agencij. V slogu Milinkovićeve so me prijavljali na različne inšpekcije in za napad aktivirali še Društvo novinarjev Slovenije. Ko smo pred tednom na televiziji videli oddajo Petre Marc, ki je med svoje posnetke vključila tudi agencijsko sliko, je bilo vse v redu. Njej ni bilo treba na vsak nekajsekundni kader postaviti napisa, kdo ga je posnel. To so zahtevali le od mene! Jasno je bilo, da so me z načrtnim in sistematičnim blatenjem želeli diskreditirati. Sovraštvo političnih aktivistov med novinarji je brezmejno! Nekateri od njih so psihopati in imajo gotovo neke duševne motnje. Spomnim se, da si nobeden od njih ni upal iti v Ukrajino. Trdili so, da je prenevarno. Ko pa je v Ukrajino odšla pogumna novinarka Tjaša Platovšek, ki sploh ni delala v informativnem programu, so bili besni. Pripravila je odlične reportaže za Dnevnik, zato so tudi njo vulgarno žalili in obrekovali.

Potem ko ste spomladi 2023 zadnjič odšli v Ukrajino, vam niso več dovolili objave dokumentarca? 

Ne. Posnetke bojev, izjav utrujenih, ranjenih vojakov in bombardiranja z vzhodne fronte blizu Bahmuta niso želeli objaviti. Uredniki so trdili, da za moje reportaže nimajo prostora v Dnevniku in Odmevih, čeprav smo bili edina slovenska in ena redkih svetovnih televizij, ki je pridobila take posnetke. Nekateri sodelavci so mi kasneje razložili, da moji posnetki ne bodo objavljeni, ker nisem podprl stavke proti prejšnjemu vodstvu in pripomnili, da se mi nekateri na tak način maščujejo. Urednikom sem predlagal, da moje reportaže objavijo vsaj v jutranjih poročilih. RTV jih vse do danes ni objavila in jih verjetno nikoli ne bo.  

Obžalujete prihod na RTV? 

To je bila verjetno najslabša odločitev v mojem poklicnem življenju. Zdaj, po verbalnemu nasilju, vpitju, žaljenju, zmerjanju, nezakonitem zmanjševanju plač, kazenskih premestitvah in nezakonitem odpuščanju tistih, ki niso podprli političnega aktivizma, je verjetno res vsakomur jasno, kaj se na RTV dogaja. Bojim se, da se nihče pri zdravi pameti ne bo več odločil, da bi se zaposlil na RTV. 

Dr. Areh, veseli nas, da ste se pridružili naši ekipi. Kaj bo vaš največji izziv v novi uredniški vlogi Domovine? 

Hvala, da ste me tako prijazno sprejeli. Skupaj z ekipo želim ustvarjati medij, ki ni odvisen od nobene politične stranke. Medij, ki bo zadovoljil interese in zanimanje čim večjega števila ljudi. Zato smo tukaj. Da smo v službi ljudi, v službi naših bralcev. Ponujamo jim Domovino v tiskani obliki, na spletu in video vsebine. 

Skupaj z ekipo želim ustvarjati medij, ki ni odvisen od nobene politične stranke. Ponujamo Domovino v tiskani obliki, na spletu in video vsebine. 

Po več kot 30 letih bleščeče novinarske kariere ste postali žrtev političnih čistk na RTV. Nekateri so ugibali, da bo Natalija Gorščak, ki je od Zvezdana Martiča začasno prevzela vodenje javnega zavoda, zadržala vašo odpoved, a se to ni zgodilo. Ste bili presenečeni? 

Nisem bil presenečen.  

Če primerjate razmere za novinarsko delo na državni RTV in pri nas, na Domovini, kakšna je razlika? 

Vidim, da uporabljate izraz »državna RTV«. Še pred desetimi leti bi vas popravil in vam dejal, da govorimo o javni RTV. V letih postopne transformacije javnega medija, ki se je zdaj zaključila s popolno politizacijo vodstva RTV in informativnega programa, lahko žal govorimo le še o državni RTV. Razlika je očitna. Na Domovini ni cenzure in političnega aktivizma. V 14 letih sem bil na RTV kot eden najvišjih urednikov priča zgodbam političnih in ekonomskih pritiskov, kravjih in političnih kupčij, celo primerov zlorab, nasilja, spolnega nadlegovanja, cenzure in sistematičnega manipuliranja z javnim mnenjem.  

Spolnega nadlegovanja?  

Gre za zgodbe pred letom 2010 o tem, kako je zaposleni izvajal verbalno in fizično komunikacijo s spolno vsebino, namigoval na spolnost, prepričeval novinarke v spolne dejavnosti, izražal zahteve za spolne usluge in podobno. Če bi v tujini razkrili takšno spolno nadlegovanje na javni televiziji, bi bil to velik škandal, na RTV pa so vse pometli pod preprogo. 

Zakaj ni nihče ukrepal? 

Spolni predator je bil vrsto let na visokem položaju, mlade novinarke pa so bile le preproste uslužbenke. Vsi na RTV še danes natančno vedo, o kom govorim, a ga nihče ni nikoli prijavil na policijo, ker je imel možakar dobre povezave s politiko in s tem s sodstvom in policijo. Zaradi groženj s tožbami za vsako razkrito in umazano skrivnost RTV ljudje molčijo, ker se ne želijo utopiti v stroških za odvetnike.  

Omenili ste cenzuro. Ste jo tudi vi izvajali? 

Pod prisilo sem jo moral. Spomnim se, da sem se direktorici nekoč naivno pritožil, da sem moral po navodilu nadrejenih načrtno skriti določene informacije pred javnostjo, da ne bi škodil vladi. Zahvalila se mi je, da tega nisem nikomur povedal. Dala mi je vedeti, da moramo o takih zadevah molčati in v javnosti ne smemo prati umazanega perila. Zato mi je smešno, ko slišim, da Marko Milosavljević študentom novinarstva na FDV govori o tem, da RTV zagotavlja verodostojnost informiranja. Pojma nima, o čem govori, ker kot teoretik praktično nima nobenih novinarskih izkušenj. Zato so njegove ocene povsem zgrešene. 

Smešno je, ko slišim, da Marko Milosavljević študentom novinarstva na FDV govori o tem, da RTV zagotavlja verodostojnost informiranja. 

Kaj ste najprej opazili, ko ste prestopili s POP TV na RTV? 

Najprej sem opazil, da je na RTV neverjetno veliko število zaposlenih brez pravega dela. Bom konkreten. Določeno novinarsko delo je na POP TV opravljala ena oseba. Za popolnoma isto delo so na TV Slovenija zaposlili kar štiri ljudi. Ko sem prišel kot novinar in urednik na TV Slovenija, sem delal s komaj 35-odstotno obremenitvijo v primerjavi z zadolžitvami, ki sem jih imel na POP TV. Zato sem nadrejene prosil za več dela, a so me zavrnili. Ker so novinarji trdili, da so preobremenjeni, sem kot glavni urednik želel narediti primerjavo z novinarji POP TV. Temu so se ostro uprli, češ da je POP TV »turbokapitalistično podjetje«, ki izkorišča delavce in nam ne more služiti za primerjavo. Zato sem se z nekdanjim generalnim direktorjem Markom Fillijem dogovoril, da v Londonu naredim primerjavo produktivnosti novinarjev RTV in BBC. Razlika je bila velikanska. Angleži so delali tudi do 70 odstotkov več kot naši. Te podatke so hitro pospravili v predal. Pred tem sem jih predstavil v redakciji informativnega programa in naletel na oster protest aktivistov, ki so odgovarjali, da bodo tudi oni delali več, ko bodo imeli enake plače kot na BBC. 

Zakaj vsaj vam niso dovolili, da delate več? 

Trdili so, da bom s prekomernim delom porušil delovne normative na RTV.  

Je bil to vzrok, da vas je prva sindikalistka Helena Milinković prijavila programskemu svetu, da kot urednik delate tudi novinarske prispevke, in zahtevala, da se to prepreči? 

Prijavila me je tudi za druge stvari in izkazalo se je, da je javno lagala. Zato je takrat morala odstopiti iz upravnega odbora novinarskega sindikata. Motilo jo je tudi to, da kot urednik delam še prispevke, kar je bilo povsem običajno na POP TV. Tam so bili veseli ljudi, ki so hoteli delati več, kot se je od njih zahtevalo. Na RTV je to nesprejemljivo.  

Zdi se, da je na RTV težko najti sposobne in delavne ljudi? 

Na RTV je kar nekaj izjemno sposobnih, talentiranih, izkušenih in delavnih ljudi. Toda vsi na RTV vam bodo povedali, da so takšni delavci tam žal v manjšini. Zelo veliko pa je takšnih, za katere se ne ve, kaj delajo, oziroma jim ne dajo delati ničesar, ker so tako nesposobni, da se bojijo, da bi vse uničili. Imel sem kolega, ki sta ga pripeljali Tanja Starič in Ilinka Todorovski in je znan predvsem po tem, da spi na delovnem mestu. Zjutraj pride v službo ob 9.00, gre na kavo do 10.00, do 12.00 opravi svoje delo, od 12.00 do 13.00 je na kosilu. Po kosilu zaspi na stolu kar sredi pisarne do 16.00. Do 17.00 ure še malo pobrska po spletu in njegov delovni dan je zaključen. To sem gledal vsak dan.  

Nadrejeni so to dovolili? 

Seveda. In ni bil edini, ki je spal na delovnem mestu. Spomnim se, da sem leta 2012 vodil urednike z BBC na ogled naših službenih prostorov. V eni od pisarn smo naleteli na človeka, ki je sredi belega dneva spal. Gostje z BBC so to videli. Angležem je bilo bolj nerodno kot našim urednikom.  

So vam kolegi z BBC kaj pomagali? Svetovali? 

Drago smo jih plačali, da bi svetovali urednikom in novinarjem, kako izboljšati Dnevnik in Odmeve. Rezultat je bil ničen. Naši aktivisti so gledali zviška na dva urednika z BBC in niso upoštevali nobenih navodil. Angleža sta nato razočarano prekinila pogodbo o sodelovanju in odšla. Ksenija Horvat nam je takrat zabičala, da to ne sme priti v javnost.  

Se nista več vrnila? 

Ne, nikoli več. Kot urednik dnevnoinformativnega programa sem se veliko družil z njima in videl, kako sta bila šokirana nad slabim znanjem, slabimi delovnimi navadami in tudi nad nizko stopnjo demokratične kulture na RTV. 

Demokratične kulture? 

Presenečena sta bila nad stopnjo sovraštva, ki so ga aktivisti takrat kazali do kolegov na POP TV. Ko sta razlagala, da je Dnevnik slabo narejen, in kot primer dobre prakse v Sloveniji kazala oddajo 24UR, sta sprožila glasno nasprotovanje, posmehovanje in zaničevanje nekaterih. Aktivisti so jima razložili, da oni delajo »kakovostni« informativni program, POP TV pa zgolj »rumeni news« in ne dosegajo novinarskih standardov. Še bolj sta bila kolega z BBC presenečena, ko so ju prepričevali, da mora biti javna televizija državotvorna. Mene je bilo sram. To vodilni uredniki še danes velikokrat ponavljajo.  

Kako ste bili državotvorni? 

Povem primer. Predsednik države Danilo Türk je odpotoval v Kazahstan ravno v času, ko so vsi svetovni mediji poročali o grobih kršitvah človekovih pravic v tej državi. Ker ga je spremljala naša ekipa, sta BBC-jevca predlagala, da Danila Türka naši novinarji vprašajo, kaj meni o teh kršitvah. Toda iz Türkovega kabineta so nas opozorili, da zaradi dobrih odnosov Slovenije s Kazahstanom ni primerno postavljati takih vprašanj. In jih nismo. Noro.  

Je bil provladni nastop zlato pravilo urednikov na RTV? 

Ne vedno. Če je šlo za levosredinsko vlado, smo upoštevali pravilo, da o določenih zgodbah, ki so neugodne za vlado, ne poročamo. Kritično smo poročali zlasti o opoziciji. V času desnosredinskih vlad pa smo postali do vlade kritični medij in podpirali opozicijo. Znali smo tudi diskreditirati in medijsko napadati določene politike na levici, za katere nam je bilo rečeno, da so krivi. Glavna urednica mi je celo razlagala, da naloga RTV ni samo zgolj posredovanje informacij, o čemer so me učili na BBC. Povedala je, da moram poskrbeti tudi za razlago novic, da jih bodo gledalci pravilno razumeli. To spominja na propagando.  

Če je šlo za levosredinsko vlado, smo imeli pravilo, da o določenih zgodbah, ki so neugodne za vlado, ne poročamo. 

Ste katere zgodbe zamolčali? 

Seveda. Spomnim se, da so Finance v času zadnje Janševe vlade objavile podatke o dobrih gospodarskih rezultatih Slovenije. Predlagal sem, da jih predstavimo v Odmevih, pa so me takoj ustavili, da teh podatkov RTV ne sme objaviti, ker bi s tem hvalili Janševo vlado. Tako smo gledalcem načrtno zamolčali gospodarske uspehe neke vlade. 

Je bilo takšnih primerov veliko? 

Nimava dovolj časa, da bi vse naštel. Leta 2017 je naša odlična novinarka Teja Šavor prva dobila dokumente o pranju iranskega denarja preko NLB. Urednik Dejan Ladika je takrat preprečil objavo ekskluzivne zgodbe. Nekaj dni zatem je vir odnesel zgodbo na POP TV. Po objavi na 24UR in v oddaji Svet na Kanalu A so tudi na RTV spoznali, da zgodbe ni mogoče skriti in so jo objavili v Dnevniku z velikim zamikom. Tejo Šavor pa so prisilili, da gre.  

Objavljeno v: Tednik Domovina, št. 154, str. 28-31.