Intervju z bratom Yunom: Bog ima za Kitajsko posebno poslanstvo

Ko je brat Yun, misijonar, ki je za krščansko vero v komunistični Kitajski veliko prestal, je ob prihodu v Slovenijo dejal: »»Molil sem, da bi se Sveti Duh spustil na to deželo in bil vedno z vami. Molil sem, da bi se država tisočkrat povečala. Molil sem, da bi ta šibka dežela postala močan duh«. V nadaljevanju je molil za Slovenijo in poudaril, da mora tisti, ki sledi Gospodu, nositi svoj križ in bo zagotovo doživel preganjanje.

»Kot Slovenski duhovniki sem bil tudi jaz zaprt v komunizmu. A ko smo v zaporu, smo skupaj z Jezusom,« je dejal in z zbranimi delil spoznanje iz zapora: »Vera ne obstaja, obstaja samo Božja ljubezen,« je dejal.

"Vsej Evropi in svetu bi rad dal vedeti, da je Jezus naš Gospod, tudi preko gibanja »Nazaj v Jeruzalem, ki sem ga ustanovil za misijonarsko delo," pravi brat Yun, ki ljudi spodbuja k molitvi, ki lahko nemogoče spremeni v mogoče.

Je tudi močan nasprotnik splava, njegova žena bi morala splaviti le zato, ker je bil mož duhovnik in bi tudi otrok lahko postal duhovnik. Ker se je Isaac s kilogramom teže rodil predčasno, ni bil splavljen. Brat Yun si je skupaj s sinom Isaacom, ki je pomagal s prevodi iz Kitajščine, vzel tudi nekaj minut za Domovino.

Brat Yun, na Kitajskem komunistična partija spodbuja ateizem vsepovsod, kristjanov pa je vse več. Kako je to mogoče?

Bog ima za Kitajsko posebno poslanstvo. Ima načrt. Kitajska je velika država in mora odigrati svojo vlogo v svetovni zgodovini. Božji načrt, tako verjamem, je, da bo Kitajska dežela misijonarjev, iz katere jih bo prišlo mnogo. Država, ki bo družbeno, politično, a tudi versko imela vpliv na druge države. A država lahko misijonari le, če je njena domača cerkev stabilna in močna.

»Vse svoje gore bom naredil za pot, moji cestni nasipi bodo visoki.« (Iz 49, 11-12) pravi Gospod. »Glej, ti bodo prišli od daleč, glej, oni s severa in z zahoda, oni iz dežele Siním.« Sinim pa je poimenovanje za Kitajsko.

Bil sem v Jeruzalemu, kjer sem govoril z veliko Judi in Arabci in vsi so mi dejali, da Sinim pomeni Kitajska. In to je že v Bibliji. Tudi od tod gibanje Nazaj v Jeruzalem, že sv. Pismo pravi, da bodo misijonarji iz Kitajske hodili v smer Jeruzalema, zato bo tam veliko vernih.

Bog je namreč svet tako ljubil (Jn, 3, 16) … in tako je ljubil tudi Kitajce, za katere je ogromno storil. Bog ima načrt, da še mnogo več Kitajcev spozna Božji načrt.

Kakšen odnos imate do drugače verujočih?

Visoko cenim in spoštujem tudi vse druge kulture, tradicije in religije. A moja vera sloni na sv. Pismu, ki pravi, da je v nebesih in na Zemlji le en sam ljubeči Bog in le preko njega smo lahko rešeni. Njegovo ime je Jezus Kristus. To je izpričeval sv. Peter. Zame je to edini Bog.

Spoštujem druge vere, a še bolj spoštujem svojega Boga, ki me je ustvaril, ki je rešil moje življenje in mi ga podaril v večnosti. Rad bi mu služil dokler bom živel.

Kako država na Kitajskem vpliva na družino in družinsko življenje? Šele nekaj let imajo družine lahko tudi dva otroka, ne le enega, tudi vi ste dejali, da je bila vaša žena prisiljena narediti splav?

Vsaka država ima zakone, ki jih spoštujem. To je stvar politike. Jaz kot navaden državljan in veren človek pa nasprotujem politiki, kakršno vodi Kitajska vlada. Bog že v Genezi pravi, naj se ljudje razširimo po celotni Zemlji in zanjo skrbimo.

Apostol Pavel nam tako pravi: molite za svojo vlado, za vladajoče, da bi skrbeli za dobro vaših življenj. Jaz že vse življenje molim tudi za vlado in deželi želim le najboljše. In od leta 2014 imajo ljudje na Kitajskem lahko že dva otroka.

Veliko ljudi je za splav in mnogo jih je proti splavu, razprave na tem področju bodo vedno potekale. A jaz osebno, svojega Boga spoštujem. On je vir življenja, zato spoštujem vsako življenje, vse otroke, ki so rojeni. Pri otrocih ni nesreč, vsi so božje darilo. Zato se zavzemam za spoštovanje in zaščito življenja.

Vse ljudi, ki imajo na to temo kaj za povedati pa pozivam, naj ob teh vprašanjih ne zapirajo oči, temveč spregovorijo in se zavzamejo za življenje.

Dejali ste, da ste imeli različna videnja, vizije Boga. Kako bi ljudem opisali Boga?

Boga nisem videl. Na koncu Janezovega evangelija Jezus pravi: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.« 

Vsakdo lahko Boga spozna. Pa tudi, če ga nekdo še ni slišal, še ni doživel; Bog ga še vedno ljubi. Tak človek bi moral še več časa nameniti iskanju Boga.

Abraham je imel 75 let, ko ga je Bog poklical in poslal v deželo, ki je Abraham ni poslal. Pokazal je pa vero.

Med drugo svetovno vojno so Judje umirali v koncentracijskih taboriščih. Drugi ljudje jih niso videli, a obstajali so kljub temu. V življenju se lahko dogaja, da Boga ne slišimo, ne vidimo in ne izkusimo, a to ne pomeni, da je Bog daleč. On je vedno ob vsakem človeku. To ni rezervirano le za svetnike, ampak za vsakogar. Vsi, ki so lačni Boga in ga iščejo, ga bodo našli.

Vidva sta prišla v Slovenijo kot misijonarja. Koliko je Zahodni kristjan pripravljen trpeti za vero, in koliko v svobodni demokratični družbi potrebujemo misijonarje?

Ljudje potrebujejo spoznanje in izkušnjo Boga. Spoznanje ni znanje, ni teologija. Spoznanje je preko svetega Duha spoznana resnica. To ni le v glavi, temveč v srcu prepoznana božja resnica. To ima že mnogo ljudi v Sloveniji. Verujejo, spoznali so resnico. Kar pa manjka je izkušnja te resnice, v katero verujejo.

Če na primer rečemo; Bog je dober. Veliko ljudi ve, da je Bog dober, a tega niso še nikoli izkusili. Za izkustvo pa se je potrebno tudi odločiti. Za izkustvo pa je potrebno odpreti srce. To vstajenje Slovenije se lahko zgodi tudi že danes in ni odvisno od misijonarjev, niti od Boga. To je odvisno od vsakega posameznika.

V Sloveniji ljudje morda žrtvujejo nekaj malega časa, ki jim ostane, Bogu gre ostanek. Ljudje, škofje, duhovniki in verniki na Kitajskem gredo med ljudi, ne čakajo v cerkvah.

Kakšna je razlika med kristjani v Sloveniji in na Kitajskem?

Ni ogromnih razlik. Vsi imajo podobne težave, vsi morajo delati, imajo družine, težave. Na Kitajskem je manj verske svobode, v Sloveniji je je več. Dvomi so pa enaki, preizkušnje s strani hudiča so podobne.

Razlika je predvsem, da so na Kitajskem mnogi morali veliko pretrpeti, da so dokazali in ohranili svojo vero. Res so se morali odločiti za vero.

Na Kitajskem imamo manj teologije. Ta je včasih dobra, včasih pa lahko tudi škodi. Boga namreč ne moremo vedno razumeti s pomočjo razumevanja. To, česar ne moremo z glavo, moramo poskusiti razumeti s srcem.

Na Kitajskem vero oznanjamo mnogo bolj zagnano kot v Sloveniji. Ljudje tam res želijo, da bi tudi drugi spoznali Jezusa. Temu namenjajo svoj čas, energijo, denar, vse. V Sloveniji ljudje morda žrtvujejo nekaj malega časa, ki jim ostane, Bogu gre ostanek. Ljudje, škofje, duhovniki in verniki na Kitajskem gredo med ljudi, ne čakajo v cerkvah.

Kako se počutite v Sloveniji?

Dobro nama gre. Hrana je res dobra, še posebej zrezki. Ljudje so zelo prijazni, prijetni, družinski. Ljudje so lačni vere. Vse cerkve, kamor prideva, so polne. Sprejeta sva bila z odprtostjo. Sprejeli so naju nadškofje, naju blagoslovili, dobro nama je med vami.

Tiskovno konferenco ob prihodu brata Yuna v Slovenijo si lahko ogledate tudi na spodnji povezavi:

https://www.youtube.com/watch?v=J7wkVkdYmNg