Imate primerno oblačilo za božjo gostijo?

Tri nedelje zaporedoma smo bili z gospodarjem v vinogra­du. Danes nas vabi na svatbeno gostijo svojega sina. Očitno si želi imenitno ženitovanje, saj hoče, da so vsa mesta v dvorani zasedena.

Ta gospodar je Bog. Najprej je povabil na gostijo božjega kraljestva judovsko ljudstvo. Ker se je pokazalo nevredno, so bili pozneje povabljeni drugi narodi.

Nekateri duhovni pisatelji razlagajo današnji evangeljski odlomek kot Jezusovo povabilo k pogostnemu prejemanju obhajila. Gostija, h kateri vabi gospodar, je sveta maša. Kristjani naj bi se je radi udeleževali in pri njej uživali Kristusovo telo.

Vendar moramo seči mnogo širše in globlje. Božja svatba je celotno krščansko oznanilo. Obsega Kristusovo učlovečenje, po katerem je vse človeštvo povzdignjeno na raven božjega posinovljenja; obsega odrešenje, po katerem nas Kristus vabi, naj skupaj z njim premagujemo vsakršno duhovno in telesno zlo v veri in upanju, da bo vse zlo končno res premagano; obsega posvečenje, ki ga Kristus uresničuje po mnogoterem delovanju Cerkve; obsega končno obljubo večnega življenja, kjer bomo, ko ga dosežemo, mogli vzklikniti: Glejte, to je naš Bog!

Te gostije si ljudje sami nikakor ne bi mogli pripraviti. Prav tako nismo z ničimer zaslužili, da bi bili nanjo povabljeni. Da smo povabljeni, je dar božje dobrote.

V evangelijih so razna mesta, ki jih ne razlagamo dobesedno, temveč pomensko. Ko na primer Jezus naroča apostolom, česa naj ne jemljejo na svoja apostolska potovanja (denarja, torbe, palice . . .), hoče reči, naj bolj kot na vse zunanje pripomočke zaupajo v notranjo moč evangelija.

Prav tako moramo v današnjih evangeljskih besedah o člo­veku brez svatovskega oblačila in o tem, da je mnogo poklica­nih, pa malo izvoljenih, iskati njihovo osnovno misel. Ta je, da končno vsakdo sam odloča o svoji udeležbi na božji gostiji. Povabljeni smo vsi, toda za primerno oblačilo mora poskrbeti vsakdo sam.

Bog je pripravil prostor vsakomur, toda priti in zasesti ga mora vsakdo sam.