Hrvaška šampionka, ki je olimpijsko medaljo podarila Mariji

Za vsako olimpijsko medaljo obstaja zamolčana zgodba, ki čaka, da bi prišla na plan. Ena prihaja s Hrvaške, od njihove najboljše atletinje zadnjega desetletja, na katere pričevanje vere se je preteklo soboto v Marijinem svetišču Marija Bistrica zbralo več kot 1.500 mladih.

Njena zgodba je pritegnila pozornost priljubljenega katoliškega medija, ki izhaja na spletu v angleškem jeziku, CNA.

Po zahtevni operaciji je tekmovala z nezaceljeno rano

Blanka Vlašić, dvakratna svetovna prvakinja v skoku v višino,  je kljub zapleteni operaciji noge, ki jo je imela nekaj mesecev pred tekmovanjem, letela v Rio na olimpijske igre. Priznala je, da je omahovala ali bi sploh šla, saj se je zavedala, da bo s svežo in nezaceljeno rano v Riu lahko konkurirala le "enonožno".

Borila se je tudi s svojim notranjim glasom, ki je ni nehal spraševati, ali je v tekmovanju sploh kakšen smisel. Podoben boj je bila že pred olimpijskimi igrami v Londonu, ko je utrpela poškodbo pete.

Za razliko od Ria je bila v letu 2012 prisiljena ostati doma in olimpijske igre gledati iz dnevne sobe, depresivna in s solzami v očeh.

Vera jo je spremenila

Po tem se je zgodila prelomnica v njeni športni karieri, trenutek, ko je ugotovila, da mora biti njen naslednji skok tudi skok v Božjem načrtu za njeno življenje.

15-minutni pogovor z bratom je njen svet obrnil na glavo. Nenadoma se je zavedala, da če je Bog tisti, ki je ustvaril vse, potem mu ni problem pregnati teme iz njene duše. Temu je hitro sledilo veliko priznanje vere - Bog ji je dal nova ušesa, nove oči, novo srce.

S tem, ko je Boga dala na prvo mesto, je spoznala, da mora on delovati, ona pa postati bolj ponižna. Njene poškodbe niso bile več izgovor za obup, temveč razlog za ohranjanje milosti ter priložnost, da širi Božjo ljubezen in usmiljenje.

Rio, 18. avgusta

Vlašićeva je finalni skok svojega olimpijskega nastopa opravila z bolečino na obrazu. "Niti knjiga ne bi bila dovolj, da bi pojasnila ta Božji čudež. Vsa slava Jezusu," je, takoj po preskočenih presenetljivih 194 cm v kvalifikacijah, dejala Blanka.

Kot se pogosto zgodi, ko javne osebnosti delijo svojo vero in osebna prepričanja, jo je nekaj ljudi obtožilo vsiljevanja svoje vere drugim, celo zaradi molitve za osvojitev zlate medalje. Dejala je, da je le molila za moč, da vse to zdrži.

Bog ji je dal moč, vendar ni ublažil bolečine. Vlašićeva meni, da ji je hotel pokazati, da se nekateri načrti ne zgodijo, če se on tako odloči. Dva dni kasneje je skočila 197 cm in osvojila bronasto medaljo.

"Vse medalje so Božje medalje, ampak ta je posebno njegova," je dejala za mlade romarje, ki so jo poslušali z veliko pozornostjo.

Olimpijsko medaljo v znak hvaležnosti nesla Mariji

Nekaj dni pred srečanjem z mladimi verniki v hrvaškem Marijinem svetišču, je čutila, da mora Mariji prinesti nekaj za darilo - v znak hvaležnosti za moč, ki jo je prejela od Boga med olimpijskimi igrami. Kot znamenje je razumela besede sv. Pavla v pismu Korinčanom, na katere je naletela ravno tedaj.

Pavel je zapisal: "Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. " (1 Kor, 9, 24)

Zanjo ni bilo več dvoma - bronasta olimpijska medalja bo šla Mariji. In tako je tudi bilo. Za mnoge je bila poteza nepričakovana, za tiste, ki so jo poznali, pa je bila le še en dokaz več, da skače v Božjo slavo ter da je vse, kar sedaj je in počne, posledica dejstva, da je Božji otrok.