Hans Christian Andersen (3/7): »Ali vas ni nič sram, da tepete nedolžne otroke?«

Na srečo smo ljudje tako ustvarjeni, da v življenju na slabe trenutke radi pozabimo, zato nas iz mladosti skozi življenje spremljajo predvsem lepe stvari. A prav iz slabih se naučimo največ. Hansa Christiana je že v mladosti poleg prijetnih trenutkov doletelo tudi mnogo neprijetnih izkušenj, tako da ni čudno, da je pozneje ustvarjal nenavadno resne oziroma trpke pravljice.

Da bi vsaj v najzgodnejših letih ušel neprijazni resničnosti, se je s pomočjo očetovega pripovedovanja in tudi lesenih lutk ure in ure povsem sam mudil na svojem malem dvorišču, ob tem pa nenavadno na široko razvijal domišljijo.

Nor kot dedek

Oče mu je namreč na dolgo žico nasadil lesene figurice, sam pa jim je dodal oblekice in si tako ustvaril svoje gledališče. Sošolci so ga ob tem na vso moč zbadali, rekoč: »Samo deklice se igrajo s punčkami, ti pa si vendar fantek!«

A to Hansa Christiana ni prav nič motilo in se je po svoje igral naprej. Največkrat je uprizarjal tiste zgodbice, ki mu jih je oče pripovedoval na čevljarskem stolu. Pri tem mu je bil za vzor tudi dedek po materini strani.

Slednji je bil namreč posebnež. Večkrat si je naredil kapo iz časopisnega papirja, potem pa je hodil po mestecu Odense gor in dol ter si med hojo na ves glas prepeval. Ko mu je kdo navrgel, da je bržčas malce prismuknjen, mu je odvrnil: »Življenje je lepo in treba ga je uživati. Ali ni lepo, da je človek zdrav in vesel ter da mu nič ne manjka?!«

Kakšne talente in kako je kazal mladi Hans? Preberite v nadaljevanju.