Sestava vladne koalicije Roberta Goloba bo dokončno znana danes, prve ideje, kaj želi naslednji mandat oziroma dva početi, pa je v javnost spuščal že v minulih tednih.
Citirajoč njegove besede bo osrednji strateški fokus Slovenijo narediti za državo socialne pravičnosti in solidarnosti. Brez da se spuščamo v to, do katere mere sta pravičnost in solidarnost, ko gre za ustvarjanje in delitev ustvarjenega, kompatibilni, predpostavimo, da Golob na to gleda značilno levičarsko: torej da je solidarno tudi družbeno pravično; torej da država tistim, ki ustvarjajo in zaslužijo več, ne samo v absolutnem smislu, temveč tudi progresivno, pobere več ter prerazporedi k tistim, ki ustvarijo oziroma zaslužijo manj. Na tak način, da so razlike med njimi kar se da majhne.
A Slovenija je ravno pri porazdeljevanju od “bogatih k revnim”, če uporabimo sindikalni besednjak, pravzaprav svetovna prvakinja, kažejo praktično vsi primerljivi kazalci, z Ginijevim koeficientom na čelu.
V članku smo zato pogledali, kaj torej, ob takšni strateški usmeritvi njegove vlade, Robertu Golobu sploh še preostane.
Danes bo znan ministrski prerez resorjev bodoče koalicije. Po prvem sestanku s predsednico Socialnih demokratov Tanjo Fajon in koordinatorjem Levice Lukom Mescem pred dvema tednoma je najverjetnejši bodoči mandatar Robert Golob takole opisal prihodnjo smer svoje vlade:
Kot ključni izziv torej izpostavlja ustvarjanje države socialne pravičnosti in solidarnosti, še prej pa bodo morali kaj ustvariti. Kje pa je Slovenija na teh področjih danes?
Slovenija je že danes v samem vrhu solidarnosti in socialne pravičnosti
Po Ginijevem koeficientu, ki meri dohodkovno neenakost, je Slovenija v peščici najbolj egalitarnih držav na svetu. Ginijev koeficient za Slovenijo znaša 24,6, pri čemer 0 pomeni popolno enakost, 100 pa popolno neenakost. V Evropski uniji Ginijev koeficient v povprečju znaša 30,2, svetovno povprečje je 38,8. Na področju plačne neenakosti smo Slovenci na drugem mestu med državami OECD.
Tudi tveganje revščine je v Sloveniji med najnižjimi. V Evropski uniji smo na 4. mestu z 12 % prebivalstva, medtem ko je evropsko povprečje 21 %, materialno depriviranih pa je »le« 2,6 % Slovencev, pol manj, kot je povprečje Evropske unije.
Po indeksu socialne pravičnosti je Slovenija že danes v samem vrhu. Med državami OECD zaseda 7. mesto z zavidljivo oceno 6,88. Pred nami so le nordijske države in Nizozemska, povprečje OECD je 6,09.
Social Justice Index
Top 10 Countries
1. Iceland??
2. Norway ??
3. Denmark??
4. Finland??
5. Sweden??
6. Netherlands??
7. Slovenia??
8. Czechia??
9. New Zealand??
10. Germany??@BertelsmannSt pic.twitter.com/z2MEAuvKHH— Informal Economy (@EconomyInformal) May 3, 2022
Na šestem mestu skupaj s Švedsko in zgolj za nordijskimi državami ter Nizozemsko smo tudi po kvaliteti življenja otrok. Po medgeneracijski solidarnosti smo na lestvici The Good Ancestor na 13. mestu na svetu, izrazito »solidarno« je zastavljen tudi naš davčni sistem. Solidarno v smislu, da tisti z višjimi dohodki plačajo mnogo več davkov od tistih z nižjimi dohodki.
Slovenija je tako edina država v soseščini, ki sploh v nobeni obliki ne pozna razvojne kapice za plačevanje prispevkov za zdravstvo in socialo, izrazito progresivno je naravnano tudi pobiranje dohodnine.
V Sloveniji 7 % ljudi z najvišjimi dohodki vplača kar 47 % vse dohodnine, med teh 7 % pa štejejo tisti, ki prejemajo 1,5-kratnik povprečne bruto plače ali več. Govorimo torej o plačah, višjih od 1800 evrov neto.
Da med solidarnostjo in pravičnostjo ni nujno vedno enačaj, opozarja profesor dr. Žiga Turk:
“Od razumevanja pravičnosti v družbi je potem odvisno, katera od teh davčnih ureditev se nam zdi pravilna oz. pravična. A ta zadnja je pravična samo, če se nam zdi, da je pravično, da imajo na koncu vsi enako, in tiste, ki zaslužijo več, kaznujemo tako, da poberemo viške.” (V pogovoru za Radio Ognjišče.)
Izzivi na področju obdavčitve, staranja prebivalstva in pravne varnosti
Če je Slovenija na področjih solidarnosti in socialne pravičnosti v samem vrhu, pa se večji izzivi pojavljajo na nekaterih drugih področjih. Naše plače so 8. najbolj obdavčene med državami OECD, davčni primež plače znaša 42,9 %.
Samo dejstvo, da smo edini brez razvojne kapice v soseščini, pomeni, da je strošek dela v Sloveniji med najvišjimi ob enaki neto plači, še posebej za plače nad povprečjem. Slovenija je zato vse manj konkurenčna. Duši nas tudi birokracija in težave s sodno varnostjo. Na lestvici po enostavnosti poslovanja zasedamo šele 37. mesto, pred nami pa so Gruzija, Litva, Makedonija, Estonija, Latvija, Nemčija, Španija, Azerbajdžan in druge.
Po indeksu vladavine prava zasedamo 29. mesto na svetu oz. nezavidljivo 22. od 31 mest v regiji. Z izjemo Madžarske in Balkana se od nas slabše odreže še Romunija. Na težave v zvezi s tem resno opozarjajo tudi slovenski gospodarstveniki, med drugim predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak v intervjuju za Domovino.
Resen izziv je tudi staranje prebivalstva. Do leta 2050 se bo Slovenija po projekcijah znašla na 4. mestu kot najbolj postarana družba. Število odvisnih starejših na 100 delovno aktivnih prebivalcev bo znašalo 93. Višji kot pri nas bo le na Japonskem (127), v Grčiji (107) in v Italiji (97).
Da je Robert Golob precej politično neizkušen, pove že prvi del njegove izjave. Vladati želi dva mandata, kar bo prva in ključna sprememba, ki jo uvaja. Ali ne ve, da mandat vsaka štiri leta ali prej postavljajo volivci, ali pa je sprememba, ki jo uvaja, odprava demokracije, ki naj bi z njim tako vehementno zmagala?
Ta lapsus pa ni edini, ki kaže ali na pokvarjenost ali na popolno neizkušenost. Sodeč po relevantnih mednarodnih primerjavah si je vlada zadala cilj, ki je bolj ali manj že dosežen. Napredovanje na področjih, kjer smo »v vrhu«, do samega vrha pa ne bo mogoče brez reform in rešitev, o katerih pa ni bilo ne pri predstavitvi ciljev ne v predvolilni kampanji ne duha ne sluha. Je napoved cilja, ki je že dosežen, namenjena temu, da se bodo čez štiri leta lahko pohvalili, da so izpolnili obljube, čeprav ne bodo nič naredili?
Resne probleme Slovenija ima. To so staranje prebivalstva, nekonkurenčnost, pravosodje in visoke obdavčitve, ki iz Slovenije odganjajo najboljše. Kaj nam pomaga prisilna solidarnost, če zaradi nje podjetni in sposobni ljudje, tisti, ki dejansko generirajo to solidarnost, tu ne želijo živeti.
Dr. Robert Golob, če bo vaša vlada naslovila resne probleme, ki jih Slovenija ima, potem boste brez težav dobili še en mandat, demokratično. Glede na prve napovedi pa upam, da si drugega mandata ne boste skušali vzeti z odpravo demokracije.
No, ja, če naslavljavš resne probleme, mandat IZGUBIŠ. Recimo Janševa druga in tretja vlada. Drnovšek pa je vladal večno, ker problemov ni reševal.
Ni problem, da se probleme rešuje. Problem je, ker mediji razlagajo, kot da so problemi še večji, če jih rešuješ. In potem večina ljudi ne zna sešteti 2+2 in verjame tem ideološkim razlagam. Če ukinemo RTV, POP TV, … se bodo stvari same rešile. Omenjeni mediji so pa v službi levih elit, ki nujno potrebujejo državni denar, zato pa ustvarjajo namišljene probleme.
Golob sadi rožice. Če bi bil tako socialno čuteč, si ne bi izplačeval 45 tisoč EUR plače v državni firmi.
Vsi levičarji delajo isto. Obljubljajo ljudem raj, sami pa živijo na veliki nogi s črpanjem denarja ljudi. Zato pa se tako oklepajo oblasti. Desničarjem pa to ni tako življensko pomembno. Lahko ustvarjajo vrednost na realnem trgu.
Zavestno postavljajo že dosežen cilj ali sploh ne vedo kaj delajo?
O, ja! Zelo dobro vedo. Le desničarji so izgubljeni v vesolju.
Vedno bolj diši po nekakšni avtistični vladi. Izgleda, da bodo na oblasti ljudje s posebnimi potrebami in jim bo treba marsikaj potrpežljivo razlagat.
Marsikateremu avtistu bi to bilo bolj jasno kot prihajajočemu mandatarju. Sam povem.
Iz sole poznamo ocene od 1 do 10 (oz. od 1 do 5). Za pozitivno oceno je treba imeti vec kot polovico pravilno opravljenih nalog, torej oceno 6 (ali 2). To pomeni, da zlezejo skozi vsi, ki znajo malo vec kot polovico snovi. Petko ali desetko dobi najvec 10% studentov ali dijakov.
V realnem zivljenju, ko je treba nekaj proizvest in prodat, je treba to narest s petko oz. desetko, ker noben kupec ne vzame proizvoda, ki je malo “skart”, ali po solsko skoraj polovico narobe. Torej tisti, ki ne proizvajajo s “petko” ne prodajo nic (razen, ce popolnih proizvodov sploh ni na trgu (spomnimo se Crvene Zastave)).
V cistih trznih razmerah bi torej 10% ljudi uspelo prodati svoje umotvore, ostali pa nic. V pogojih hiperproizvodnje je to skoraj res, ker je mozno proizvodnjo izredno povecati, ce je le trg.
Dodano vrednost, ki se realno proda torej proizvaja le 10% ljudi, vsi ostali se “slepajo” v procesu. Delovna sila, ki daje na razpolago nekvalitetno energijo in ucinek.
Jasno, da delitev rezultatov ne more biti 100:0, ampak nekaj vmes. Dejstvo je pa kljub temu, da brez “petic” ni kaj deliti. Resitev je v socialnem optimumu, ki omogoca, da “petice” proizvajajo in da ostali lahko prezivijo z rezultatom svojih rok. Ce “petice” ne dobijo dovolj, da bi se jim splacalo, da se naprezajo za popolnost, potem nihce ne dobi nic.
Golob govori tisto, kar ljudje radi slišijo, MSM mediji pa za njim ponavljajo kot papige. Zdaj so ugotovili, da ni Luka Dončič slovenske politike temveč šahovski velemojster, v mladosti je rad igral šah. Ima pa en problem, figure mu prestavljajo drugi. Kupiti mora še ene dve stranki, da pride do terenske mreže.
S Svobodo in Robertom Golobom so nam tisti, ki so ju volili, zares kupili pamet, o čemer priča naslednji seznam ministrstev in ministrov:
Seznam ministrskih kandidatov:
– Ministrstvo za naravne vire in prostor: Uroš Brežan
– Ministrstvo za podnebje, energijo, naravne vire in prostor: Bojan Kumer
– Ministrstvo za solidarno prihodnost: Luka Mesec
– Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije : Igor Papič
– Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve: Tanja Fajon
– Ministrstvo za notranje zadeve: Tatjana Bobnar
– Ministrstvo za obrambo: Marjan Šarec
– Ministrstvo za finance: Klemen Boštjančič
– Ministrstvo za infrastrukturo: Alenka Bratušek
– Ministrstvo za varstvo narave in okolja: Uroš Brežan
– Ministrstvo za vzgojo in šolstvo: Amalija Žakelj
– Ministrstvo za pravosodje: Dominika Švarc Pipan
– Ministrstvo za gospodarstvo, šport in turizem: Matjaž Han
– Ministrstvo za javno upravo, samoupravo: Sanja Ajanović Hovnik
– Ministrstvo za zdravje: Danijel Bešič Loredan.
Ne bi se ponovno oglasil, če me ne bi zbodlo dejstvo, da tudi nova koalicija z Golobom na čelu ustvarja nove krivice.
Če so ponudili akademiku Matjažu Hanu ministrstvo za gospodarstvo, bi morali tudi akademiku Janiju Moederndorferju zaupati vsaj ministrstvo za ljudsko zdravje.
Akademik Matjaž Han je končal le triletno poklicno šolo za prodajalce, ki v navadnih, super in mega marketih polnijo police in prevzemajo embalažao.
Akademik Jani Moedrendorfer pa je celo nekoliko bolj izobražen. Najprej je končal triletno poklicno šolo za bolniške strežnike oziroma za bolničarje, potem pa je ob delu doštudiral za srednjo medicinsko sestro.
Krivica je še toliko večja,ker oba pripadata strankam bodoče vladajoče koalicije.
Mefisto, kar oko se mi je ob teh krivicah zasolzilo…
Mefisto. Najbolj “fin” je Serpentinšek – minister za obrambo. Sicer se na orožje dobro spozna, zna namreč ravnati s puško v koruzi, ne vem pa, kako bo komuniciral s predstavniki NATA. Če pogledamo še malo bolj resno, je zelo resna varnostna situacija v Evropi zaradi vojne v Ukrajini. Serpentinšek absolutno ni za ta resor, niti ni za tako situacijo primeren Golob. Z varnostjo države se ne gre igrati, ti tiči pa mislijo odpovedati nabavo oklepnikov, čeprav je Tonin pogodbo prav danes podpisal. Igrajo se z državo in njeno varnostjo, kot se je politična leva mularija igrala z varnostjo leta 1991, ko so zahtevali razorožitev Slovenije in jo tudi izvedli po Kučanovem ukazu.
Solidarno še zdaleč ni pravično. Solidaren je treba biti s tistimi, ki so brez lastne krivde socialno ogroženi, ne pa z lenuhi in paraziti. Pri nas absolutno prevladujejo slednji. Zaposlenim pa mora že zakonodaja zagotoviti dovolj veliko minimalno plačo za poln delovni čas, s katero bo možno preživeti v Sloveniji. Enako mora biti s pokojninami, seveda spet le za polno delovno dobo.