Goli otok je imel podobo pekla na zemlji. Mučenje je imelo za cilj prevzgojo

Privzeta profilna slika
Milan Knep
Pred štirinajstimi dnevi so me za moj življenjski jubilej družine mojih sester povabile, da smo se z najeto ladjico iz mesta Krk odpravili na Goli otok. Otroke, gotovo pa tudi vse navzoče odrasle, je najbolj pretresla pripoved o bojkotirancih.

To so bili najbolj brezpravni zaporniki tega zloglasnega koncentracijskega taborišča. Na otoku, kjer so zapornike surovo razčlovečili, jim vzeli osnovno človeško dostojanstvo ter jih fizično in psihično trpinčili, so najhujše trpljenje prestajali bojkotiranci, ki so bili na dnu zaporniške hierarhične lestvice. Vsi zaporniki, ki so imeli za odtenek višji status, to so bili t. i. odloženi, revidirani in aktivisti, so morali sodelovati pri mučenju bojkotirancev. Če kdo od njih po mnenju paznikov do bojkotirancev ni bil dovolj surov, je sam postal bojkotiranec. Bojkotiranca so popolnoma izolirali. Z njim nihče ni smel govoriti, od vseh pa je moral prejemati udarce in grobo zaničevanje. Bojkotiranci so morali opravljati najnižja in najtežja dela.

Ponoči so morali sklonjeni stati ob odprtih sodih človeških iztrebkov. Medleli so od utrujenosti, zaspanosti in smradu. Pri nošenju kamenja iz kupa na kup in nazaj, brez vsakega smisla, na t. i. tragačah, tako v pekočem soncu kot v zimski senjski burji, so bojkotiranci vedno držali krajše ročaje z ostrimi robovi, ki so rezali v dlani. Če so padali pod težo kamenja, so jim okoli vratu dali žico, da je del teže nosil vrat, žica pa se je zajedala v meso.
Komunistični totalitarizem je bil delo hudiča in tistih, ki so se mu pustili voditi. Hudič razbija skupnost, človeka izolira, mu odtegne osnovno človeško dostojanstvo in ga namesto v ljubezen uvaja v totalno medsebojno nezaupanje in sovraštvo

Pričevalci trpljenja z Golega otoka pripovedujejo, da so najteže prenašali popolno samoto, čeprav so bili noč in dan obdani s sozaporniki. Kdor je komur koli kaj malega zaupal, ga je s tem, kar mu je povedal, obremenil, s tem pa tudi ogrozil, ker so ga potem pazniki z mučenjem prisilili, da je izdal najmanjšo in popolnoma nepomembno podrobnost. Če paznik z ovajanjem ni bil zadovoljen, kar je bilo pravilo, si je moral zapornik vsebino, ki naj bi mu jo povedal sozapornik, enostavno izmisliti. In tako je bil trpinčen tudi za pripoved o stvareh, ki se sploh niso zgodile in niso bile izrečene. »Kdor je bil na Golem otoku, je okamenel. V njem je zavladala tišina,« je zapisal Emil Weis Belač, zapornik na otoku groze. Ante Zemlja, jetnik in pesnik, pa je rekel: »Na Golem otoku si  bil popolnoma sam. Nikomur nisi smel zaupati, nihče si ni upal zaupati tebi, ker nikoli niso vedel, kdo te bo ovadil.«

Goli otok je imel podobo pekla na zemlji. Mučenje je imelo za cilj prevzgojo. Zapornik je bil izpuščen, ko je odgovorni ocenil, da je kaznovani spoznal svojo zmoto in v komunistični partiji, ki jo je vodil Tito, končno spoznal tisto napredno silo, ki vodi njega in celotno družbo v svetlo in svobodno prihodnost. Preživeli po vrnitvi domov o strahotah trpljenja niso govorili niti s svojimi domačimi. Nikoli niso vedeli, kdaj bo lokalna partija odkrila nov izmišljen razlog, da jih kot dvomotorce znova vrne na otok.

Komunistični totalitarizem je bil delo hudiča in tistih, ki so se mu pustili voditi. Hudič razbija skupnost, človeka izolira, mu odtegne osnovno človeško dostojanstvo in ga namesto v ljubezen uvaja v totalno medsebojno nezaupanje in sovraštvo. Ljubezen, občestvo, varovanje človekovega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti niso nekaj samoumevnega. Človek, ki misli, da je tega zmožen iz svoje dobrote, slej ko prej postane nasilen. Vse te duhovne in občestvene dobrine, po katerih hrepenimo, so Božji dar. Najbolj pomembnih stvari si ljudje ne moremo zagotoviti sami. Človek, ki ne nosi Boga v svoji duši, verjame le v sistem, ta pa operira s silo in prisilo.

Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi nas želi spomniti, naj se ne navdihujemo v peklu, pri hudiču, naj se z njim ne pogovarjamo, temveč naj se hranimo s Kruhom življenja in ljubezni, potem se bomo v to, s čimer se hranimo, tudi spreminjali.

Voditelji totalitarizmov v vseh časih okoli sebe izgrajujejo mrežo ovaduhov in skupine eksekutorjev, ki prave in domnevne sovražnike eliminirajo. Jezus je ravnal diametralno nasprotno. Svojih se ni bal, čeprav ga je eden zatajil in drugi izdal, ampak jim je zaupal, zato jih je imel za prijatelje. »Vi ste moji prijatelji,« jim je rekel. Ko se je od njih poslavljal, je izrekel znameniti stavek: »Srčno sem želel jesti z vami velikonočno večerjo, preden bom trpel« (Lk 22,15). Prav to Jezusovo srčnost občutimo vsakič, ko vstopimo v cerkev, in še posebej, ko se udeležimo sv. maše, ki ponavzočuje resničnost dogajanja v dvorani zadnje večerje na veliki četrtek.

Na Golem otoku so med zaporniki razpadle vse človeške vezi. Evharistija pa med nami dan za dnem, nedeljo za nedeljo obnavlja vezi ljubezni, ki jih trgamo s svojo sebičnostjo in grehom. Zelo dobro se zavedamo, kako nenehno režemo niti ljubezni do sozakonca in bližnjih, zato z vedno novim upanjem prihajamo k sv. maši, da bi vezi, ki smo jih v svoji slabosti oslabili, znova obnovili. Tako kot nikoli v celoti ne zaznamo svojega škodljivega delovanja in slabitve medsebojnih vezi, tudi obnavljanje vezi, ki se dogaja med sv. mašo, presega naše človeško izkustvo in otipljive zaznave. Kljub temu verujemo, da pri sv. maši prihaja do duhovnega prelivanja Božje ljubezni v naše duše.
Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi nas želi spomniti, naj se ne navdihujemo v peklu, pri hudiču, naj se z njim ne pogovarjamo, temveč naj se hranimo s Kruhom življenja in ljubezni, potem se bomo v to, s čemer se hranimo, tudi spreminjali.

Z vsako besedo, ki jo pri sv. maši izrečemo zavestno, z vero in odprtostjo, se odpirajo brezmejne širjave Božje dobrote. Zato se sv. maše nikoli ne naveličano. Pri njej ne gre za rutino, za navajeno in mehanično ponavljanje besed, kajti vsako besedo slišimo in izrečemo v Svetemu Duhu, seveda le, če si v preprostosti srca za to prizadevamo. To je razlog, zakaj se pri sv. maši dogaja neskončno več kot na kateri koli kulturni prireditvi. Sv. maša se odvija v prežemanju Božjega in človeškega. Kultura pa nam s sredstvi, ki jih ima na voljo, šele utira pot do tega prežemanja. Na ravni čustev in uma se zdi, kot da med doživljanjem evharistije in resnične umetnosti ni razlike. Res je nekaj: v obeh primerih gre za zavest o presežnem in neubesedljivem. Toda eno je simbol, ki je značilen za umetnost, nekaj drugega pa je evharistija sama. Samo v njej se s Kristusom neposredno zedinjamo.

Na nazoren način nam ti dve stopnji duhovnega življenja, kulturnega in evharističnega, ponazarja vsaka sv. maša. Vrhunska glasba, ali pa tudi preprosta ljudska pesem, odpirata vse celice našega bitja, naše telo, čustva in um, da bi sprejeli Kristusa, svojega odrešenika. V obhajilu pa se ta sprejem, za katerega nas umetnost pripravlja in odpira, tudi realno in zakramentalno zgodi. Umetnost je v funkciji ustvarjanja razpoložljivosti za sprejem Boga, evharistija pa je dogodek srečanja med nami in Kristusom.
Ob vseh pomislekih, ki kdaj sekajo naš um, Jezusova beseda v nas ostane trdna kot skala. Za konec naj jo znova ponovimo: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.«

Na ta način razumemo tudi odnos med Staro in Novo zavezo. Prva je bila samo priprava na drugo. Zato je Mojzes govoril, naj se njegovo ljudstvo spominja številnih znamenj, s katerimi jim je Bog na poti skozi puščavo izkazoval svojo naklonjenost. Naj v mani v puščavi in pomoči pri izhodu iz sužnosti vidijo več. Toda tistega več jim Mojzes 1250 let pred Kristusom še ni mogel predstaviti in opisati. To, na kar je Mojzes zgolj usmerjal pozornost svojega ljudstva, je lahko neposredno opisal šele sv. Pavel. V pismo Korinčanom je zapisal: Bratje in sestre, kelih zahvale je udeležba pri Kristusovi krvi. Kruh, ki ga lomimo, je udeležba pri Kristusovem telesu. In ker je kruh eden, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha.

Jezusove besede – Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno večerjo, preden bom trpel – niso veljale samo apostolom, marveč so namenjene tudi nam. Ni namreč prišel na svet, da bi imel za svoje prijatelje samo apostole, temveč nas vse. Zato naj se pretirano ne ukvarjamo z vprašanjem: kaj imamo od sv. maše, kaj imamo od obhajila. Marsikdo res nima nič, ker se obojega ne udeležuje ali pa ima oboje za nekaj zunanjega in rutinskega, kar lahko, tako si misli, brez škode opusti; ali pa sploh nima vere, ki bi se odpirala Božjemu usmiljenju. Pesem slednica nam na te pomisleke poetično odgovarja: »Kakor eden, tisočeri, / vsak ga prejme v isti meri, / za nikogar ni ga manj.« Ob vseh pomislekih, ki kdaj sekajo naš um, Jezusova beseda v nas ostane trdna kot skala. Za konec naj jo znova ponovimo: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.«

 

                                                                                                                            
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Križi s križankarstvom
  • 18. 04. 2026
Fenomen Stevanović
  • 18. 04. 2026
Kolaboracija in propaganda (10. del): Kolaboracija z okupatorjem: kaj pravi o tem mednarodno pravo?
  • 17. 04. 2026