Giorgia Meloni obljubila konec ilegalnim migracijam. Se lahko iz njenih obljub kaj nauči tudi slovenska politika?

Foto: Tomo Strle, Domovina, Citrus
POSLUŠAJ ČLANEK

Italijanska premierka Giorgia Meloni se spopada s porastom prihodov iz Afrike, ki je hud preizkus njene volilne obljube, da bo nezakonite migrante zadržala daleč od italijanske obale.

Zaradi politične nestabilnosti, vojn, revščine in globalnega segrevanja, ki pestijo večji del Afrike in Bližnjega vzhoda, je letos v Italijo z ladjami prispelo že več kot 140.000 migrantov, kar je skoraj dvakrat več kot v celotnem letu 2022. Na tisoče jih je med potjo izgubilo življenje. Prejšnji mesec je na Lampeduso, majhen italijanski otok med Malto in Tunizijo, ki je postal žarišče evropske migrantske krize, v nekaj dneh prispelo 7.000 ljudi, ki so preobremenili tamkajšnje sprejemne zmogljivosti.

Populizem in rešitve

Medtem ko se Evropska unija otepa islamističnih napadov v francoskem mestu Arras in Bruslju, ki so izpostavili pomanjkljivosti njenega migracijskega sistema, in ob povečani varnostni zaskrbljenosti, povezani z vojno med Izraelom in Hamasom, Melonijeve težave s priseljevanjem kažejo na težave populističnih voditeljev s tako imenovanimi enostavnimi rešitvami, ki se soočajo z realnostjo vladanja. Več kot 70 odstotkov Italijanov meni, da je Melonijeva na področju priseljevanja storila manj, kot je obljubila, 66 odstotkov pa jih meni, da vlada ni sposobna obvladati tega vprašanja.

Populistom po svetu pogosto očitajo, da prodajajo poenostavljene, nerealne rešitve za zapletene probleme, zlasti priseljevanje. Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump nikoli ni v celoti zgradil zidu, čeprav si njegov naslednik še vedno prizadeva za to. Veliko Britanijo vsako leto še vedno doseže več deset tisoč nezakonitih migrantov tudi po tem, ko so jo desničarji, ki podpirajo brexit, prepričali, naj se odcepi od EU in »ponovno prevzame nadzor« nad svojimi mejami. Francoski sredinski predsednik Emmanuel Macron je v predsedniških razpravah večkrat napadal voditeljico skrajne desnice Marine Le Pen ravno z nedoslednostjo njenega programa.

Italijanske težave

Italija pa je glavna vstopna točka za migrante, ki iz držav, kot sta Libija in Tunizija, želijo po morju priti v Evropo. Med lansko volilno kampanjo je Melonijeva obljubila, da bo ustavila pritok priseljencev. Njeni predlogi so vključevali vzpostavitev »pomorske blokade« EU pred obalami severne Afrike ter vzpostavitev centrov EU za priseljence v Afriki, ki bi tam ocenjevali prošnje za azil.

Po enem letu se Melonijeva vlada in njeni volivci soočajo s kruto realnostjo. Dogovor, ki sta ga EU in Tunizija sklenili poleti pod pokroviteljstvom Italije in je predvideval plačilo več sto milijonov evrov državi v zameno za njeno pomoč pri zaustavitvi odhodov, se zdi neuspešen, saj je tunizijski mogotec Kais Saied ta mesec dejal, da ne bo sprejel nobene »miloščine«.

Kljub nejasnim obljubam Evropske komisije, da bo okrepila nadzor na mejah, pa obsežna vojaška operacija, ki bi bila potrebna za »blokado« velikega dela afriške sredozemske obale, še zdaleč ne bo postala realnost. Nazadnje, število repatriacij prosilcev za azil, ki so v zadnjem desetletju znašale slabih 18 odstotkov vseh, ki jim je bilo ukazano zapustiti Italijo, se je pod Melonijevim vodstvom v primerjavi z lanskim letom le nekoliko povečalo.

Visoki predstavniki desnice so nedavno okrcali Nemčijo zaradi njenega javnega financiranja nevladne organizacije, ki rešuje migrante v Sredozemlju, kar po mnenju italijanske vlade spodbuja trgovino z ljudmi. Ladja nevladne organizacije je letos v Italiji rešila in izkrcala 753 ljudi, kar je komaj 0,6 odstotka vseh prihodov po morju, vendar se je Melonijeva s pismom, ki je pricurljalo v javnost, uradno pritožila nemškemu kolegu Olafu Scholzu.

Kompromis realnosti

Toda italijanska vlada je storila več kot le govorjenje. V zadnjem letu je sprejela vrsto ukrepov, med drugim strožje kazni za tihotapce, strožje postopke za odobritev humanitarne zaščite ter več centrov za pridržanje in daljša obdobja pridržanja za zavrnjene prosilce za azil, ki čakajo na deportacijo.

Kritiki sicer pravijo, da večina teh ukrepov ne bo dosegla veliko, temveč bodo prosilci za azil še bolj nesrečni, kot so že zdaj. Zaradi pomanjkanja sporazumov med Italijo in številnimi državami izvora migrantov zavrnjenih prosilcev za azil pogosto ni mogoče deportirati, zato jih po določenem času, ko so zaprti, preprosto izpustijo.

Melonijeva morda dosega boljše rezultate na evropski ravni, kjer si lahko pri svojih volivcih prisluži nekaj zaslug za to, da je vprašanje migrantov ponovno postavila na prvo mesto. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je Melonijevo poleti spremljala v Tuniziji, prejšnji mesec pa je obiskala Lampeduso in se pridružila italijanski premierki glede potrebe po nujnih ukrepih za zmanjšanje prihodov ter obljubila »usklajen odziv«.

EU je dosegla napredek tudi pri novem paktu o priseljevanju, ki predvideva strožje postopke za prosilce za azil, ki prihajajo iz držav, ki veljajo za varne, ohlapnejša pravila za izgon zavrnjenih prosilcev in premestitev več tisoč migrantov iz držav na fronti, kot so Italija, Grčija in Španija, v druge države članice – ki bi sicer morale plačati več tisoč evrov za vsakega prosilca za azil, ki ga zavrnejo. 

Strokovnjaki ugotavljajo, da dogovor, ki potrjuje pravilo, da mora večino migrantov obravnavati država prvega prihoda, ni toliko italijansko zmagoslavje kot lasten cilj. Diplomatska zmaga Melonijeve je, da je lahko pokazala, da zdaj vsi v EU sprejemajo, da je cilj zajeziti nezakonito priseljevanje.

Kljub vsem očitkom o njenem ravnanju v zvezi s priseljevanjem je stranka Melonijeve še vedno na vrhu javnomnenjskih raziskav s skoraj 10-odstotno prednostjo. To je morda zato, ker tako imenovana italijanska migrantska kriza ni tako huda, kot se zdi. Ker se veliko migrantov na koncu preseli v druge države, je v zadnjem desetletju skupno število tujcev v Italiji dejansko ostalo stabilno. Italija ima pol manj prebivalcev, rojenih zunaj EU, kot Nemčija in 2 milijona manj kot Francija, ki ima le malo več prebivalcev.

Italija bi celo potrebovala več priseljevanja: vlada Melonijeve je poleti na tihem odobrila vstop skoraj pol milijona delavcev iz držav zunaj EU do konca leta 2025, da bi zapolnili vrzeli na italijanskem trgu dela. Večje vprašanje je, kako dolgo bo potrpežljivost njenih volivcev trajala.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike