France Prešeren (7/12): »Ak' pa naklonijo nam smrt bogovi ...«

Svet brez prijateljev bi bil pust in prazen. Seveda vsak pričakuje, da bodo prijatelji čim bolj iskreni in odprti za tvoj pogled na življenje. Mnogi pa pričakujejo od prijateljstva tudi koristi. A to že ni pravo prijateljstvo, temveč zameglitev čustev zaradi lastnih koristi. Pravi prijatelj je popolnoma predan sočloveku, občutljiv tudi za težave drugega in vedno pripravljen nesebično pomagati.

Prešeren je imel veliko dobrih znancev in vsaj dva odlična prijatelja. To sta bila Matija Čop in Andrej Smole. Prvi kot veliki svetovalec in nasploh umski mogotec, ki je znal Francetov veleum nadgraditi s svojim poznavanjem literature in sveta nasploh. Drugi pa je bil nekoliko bolj zabavne narave, čeprav sta imela tudi skupne višje cilje – nabirala sta narodno blago. Na žalost je Prešeren oba najboljša prijatelja izgubil veliko prekmalu, kar je usodno vplivalo tako na njegovo življenje kot ustvarjanje.

Nova maša

V času, ko po naši mili slovenski deželici še ni vozila železna cesta – Prešeren ji je dobrodošlico zapel samo v prisrčni pesmici – je bilo gibanje tako preprostih kot učenih ljudi sorazmerno naporno in sila počasno. Že premik iz Ljubljane v Vrbo na Gorenjskem je bil pravi podvig, če vmes ni priskočil drag kočijaž ali pa kak kmečki voz, ki se je po naključju vračal iz mesta na podeželje. Celo vzpon na Šmarno goro, kamor je Prešeren s prijatelji rad zahajal, ali pa odhod iz središča Ljubljane na kopanje v Savi je vsakomur vzel tako rekoč skoraj ves dan.

Kako se je dogajanje nadaljevalo? In kako je umrl prijatelj Matija Čop - v nadaljevanju.