Evropski dan oskrbovalcev: skrb za bližnje nas povezuje in dela boljše

Šestega oktobra obeležujemo evropski dan družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev – to so vsi tisti, ki brezplačno tedensko ali celo dnevno skrbijo za bolnega, onemoglega ali invalidnega svojca, prijatelja ali soseda. »Pogosto je težko, a ne dovolim, da bi me to zlomilo,« je svojo osebno izkušnjo zaupala Mija, ki verjame, da skrb za bližnje ni le dolžnost. Prepričana je, da je to tisto, kar nas povezuje in dela boljše.

»Moje ime je Mija. Skrbim za svojega moža, ki ima multiplo sklerozo,« je povedala ena izmed oskrbovalk, katere osebno izkušnjo so osvetlili na Inštitutu Antona Trstenjaka. Mija je opisala, da njen mož ne more več hoditi, čedalje težje pa uporablja tudi roke. »Njegova bolezen vztrajno napreduje. »Pomagam mu pri vstajanju s postelje, oblačenju, osebni higieni, hranjenju,« je pripovedovala in razložila, da skrbi tudi za to, da mož ne ostane zaprt v svojem svetu in gre še vedno med ljudi. Pelje ga na sprehod, v trgovino, na pevske vaje, koncert, v cerkev – kamorkoli si želi. »Pomembno mi je, da se počuti kot človek, partner, oče. Da ohranja svoje dostojanstvo, občutek lastne vrednosti in samostojnost, kljub vsemu, kar mu je vzela bolezen,« je poudarila in dodala, da se ji vedno zahvali za pomoč.

Povedala je, kako vesela je, kadar je nasmejan, zgovoren in zadovoljen. Ob tem je tudi pojasnila, zakaj vse to počne – zato, ker ga ima rada. Ker sta skupaj že veliko doživela in ker želi, da njegov vsakdan, četudi poln izzivov, ostaja poln lepih trenutkov. »Vem, da bi on storil enako zame, če bi bila situacija obrnjena. Pogosto je težko, a ne dovolim, da bi me to zlomilo,« je priznala in izpostavila, da je s podporo vseh, ki pomagajo, skrb lažja in bolj obvladljiva. Mija verjame, da skrb za bližnje ni le dolžnost. »To je tisto, kar nas povezuje in dela boljše,« je zatrdila.

Miji se zdi pomembno, da vztrajamo ob človeku v dobrem in slabem. Iskreno verjame, da se dobro z dobrim vrača. »Danes jaz pomagam, jutri pa bo morda nekdo drug pomagal meni,« je dejala.  Ob vsej skrbi poskuša poskrbeti tudi zase. Vesela je, da lahko še vedno opravlja svoj poklic in prispeva k skupnosti, ohranja stike z bližnjimi, obiskuje terapevtsko skupino, hodi v gozd. »Le s polnimi baterijami lahko ostanemo močni in prisotni ob svojih bližnjih,« je prepričana Mija.  

Oskrba ni le zakon – je del človeškega bistva

Kot so zapisali na Inštitutu Antona Trstenjaka, v zadnjih dveh letih veliko govorimo o zakonu o dolgotrajni oskrbi. Po njihovi oceni gre za nov in pomemben socialni steber, ki se ga uvaja z nekaj zamude, a kljub temu predstavlja velik korak naprej. »Vendar pa je treba poudariti, da oskrba ni le zakon – je del človeškega bistva,« so poudarili na Inštitutu.

Od nekdaj skrbimo drug za drugega: ko bližnji opeša, zboli ali se poškoduje, zanj skrbimo. To nas ohranja pri življenju in nas dela ljudi. »Še sreča, da sem odvisen od drugih! Zdrava odvisnost pomeni, da se medsebojno potrebujemo, dopolnjujemo in skrbimo drug za drugega,« je zapisal Jože Ramovš.

Ta skrb za naše starše, otroke, može, žene, brate, sestre, sosede in druge bližnje nam je tako samoumevna, da pogosto niti ne pomislimo, da smo s tem prevzeli novo vlogo – vlogo družinskega oziroma neformalnega oskrbovalca. Kot meni Ana Ramovš, je to po eni strani dobro, saj kaže, da imamo v družbi globoko zakoreninjeno prepričanje, da je skrb nekaj naravnega – kar tudi je. A je opozorila, da po drugi strani prav ta samoumevnost predstavlja težavo: če človek ne prepozna svoje nove vloge, pogosto ne poišče podpore in informacij, ki bi mu olajšale oskrbo.

V Sloveniji danes vsaj vsak deseti človek oskrbuje svojega bližnjega

V Evropi doma oskrbuje vsak deseti Evropejec, v Sloveniji neposredno oskrbuje več kot 200 tisoč ljudi, še vsaj toliko družinskih članov in znancev pomaga od daleč. In ker družba te vloge še ne prepoznava dovolj jasno, zaostajajo tudi sistemske oblike podpore za tiste, ki se pogosto nenadoma znajdejo v vlogi neformalnega oskrbovalca: zanesljivi viri informacij, možnosti izobraževanja, mreže za samopomoč, psihosocialna podpora in možnost oddiha.

Na Inštitutu Antona Trstenjaka že vrsto let delajo z in za družinske oskrbovalce. Ustanovili so Facebook skupino Družinski oskrbovalci, razvili Usposabljanja za družinske in druge neformalne oskrbovalce ter spodbujajo oblikovanje skupin svojcev po načelu samopomoči. Pod okriljem Inštituta deluje tudi Slovensko združenje neformalnih oskrbovalcev. Vključitev vanj je brezplačna in brez obveznosti. »Pomembno pa je, da vsak od nas prispeva tudi svoj delež k oskrbi: da v okolici prepoznamo tiste, ki skrbijo za bližnje, da drug drugega vprašamo, kako si lahko pomagamo, da sprejmemo pomoč, ko jo potrebujemo – hvaležno, ne z odporom – in da oskrbo živimo po svojih močeh. Prepoznajmo, podprimo in dajmo priznanje tistim, ki oskrbujejo. Danes si namreč lahko to ti, jutri bom morda jaz,« je ob evropskemu dnevu družinskih in drugih neformalnih oskrbovalcev pozvala Ana Ramovš z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.