Evropa naj spet osvobodi svojo ustvarjalno silo – po mednarodni konferenci Srednja Evropa: »Konstanta v spreminjajočem se svetu?«

Srednja Evropa se v marsičem razlikuje od Zahoda, so se strinjali sogovorniki na mednarodni konferenci o Srednji Evropi. Konferenca z naslovom Srednja Evropa: »Konstanta v spreminjajočem se svetu?« je bila v Cankarjevem domu, v ponedeljek in torek, 15. in 16. septembra. Tudi dojemanje današnje stvarnosti v Srednji Evropi je v luči zgodovinskih okoliščin, tako iz časa turških vpadov kot oboroženih konfliktov svetovnih razsežnosti, drugačno kot na Zahodu. 

A Evropa je v preteklosti znala osvoboditi ustvarjalno silo ljudi in na ta način je kljub omejenim naravnim bogastvom postala velesila. Tako je tudi v aktualni krizi, ki obeta velike spremembe, treba storiti vse, da se izognemo rušenju mednarodnega reda in oboroženemu konfliktu. Tako bodo tudi zanamci lahko živeli v mednarodnem redu z več svobode, solidarnosti in sodelovanja, je bilo slišati na konferenci v organizaciji Kulturno-umetniškega društva KDO, Založbe Družina, Zbora za republiko in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. 

Pod isto streho, a tako različni 

Države Srednje Evrope so zgodovinsko, kulturno in politično del Evrope, a so se od Zahodne Evrope vedno razlikovale in se tudi danes, je na konferenci poudaril češki politični analitik Roman Joch. Razlike so se še jasneje izrazile v obdobju po drugi svetovni vojni; kot je poudaril Joch, je eden bistvenih povodov zanje dediščina komunizma. Na Zahodu se je obdobje totalitarizma v veliki meri končalo z zmago zaveznikov leta 1945 in tamkajšnje družbe so se hitro vrnile k demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Danes se na Zahodu tega obdobja praktično ne spominjajo več, je pojasnil. 

Medtem pa se je v državah Srednje Evrope obdobje tega totalitarizma končalo šele v 90. letih. Podaljšana izkušnja totalitarizma je pustila globoke sledi v kolektivni zavesti teh držav, kar še danes vpliva na njihovo politično in družbeno dinamiko. Zato so te države po oceni Jocha tudi bistveno bolj zadržane do različnih ideologij, ki prihajajo z Zahoda, kakršni sta na primer progresivizem ali prebujenstvo. Namesto slepega sprejemanja idej Zahoda se pogosto nagibajo k ohranjanju svojih tradicionalnih vrednot, kar se odraža v njihovih politikah glede družbenih vprašanj, kot so migracije ali družinska politika. 

Razlike med državami Srednje in Zahodne Evrope se kažejo tudi v odnosu do globalnih varnostnih vprašanj, zlasti ko gre za rusko agresijo na Ukrajino. V specifičnem primeru pa tudi znotraj Srednje Evrope obstaja širok spekter stališč. Tako Madžarska izstopa s svojo bolj prorusko naravnanostjo, kar se kaže v njenem zadržanem pristopu do sankcij proti Rusiji in mestoma celo ambivalentnem odnosu do ukrajinskega vprašanja. Medtem pa Poljska rusko agresijo vidi kot grožnjo evropski varnosti in poljski suverenosti, zato Ukrajini zagotavlja obsežno vojaško, humanitarno in finančno pomoč ter aktivno zagovarja sankcije proti Rusiji. 

Prihodnost Srednje Evrope bo odvisna od razpleta aktualnih geopolitičnih izzivov, torej tudi vojne v Ukrajini. A po oceni Jocha je večja verjetnost, da se bo ob skorajšnjem končanju vojne vsaj nekoliko prilagodilo madžarsko stališče – prej kot bi se spremenilo stališče Poljske. Kot je poudaril češki analitik, pa ne vidi možnosti za srednjeevropsko skupnost držav, dokler se vojna ne konča. 

Države Srednje Evrope so zgodovinsko, kulturno in politično del Evrope, a so se od Zahodne Evrope vedno razlikovale in se tudi danes. 

»Jugoslavije niso pokončali demokrati, ampak komunisti« 

»Razumem različnost pogledov na Rusijo, a generalno je najslabše, kar se lahko zgodi, imeti sovražnika v sosedu,« je pristavil predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade Lojze Peterle. Kot je poudaril, se je treba vprašati, na katerih podlagah bomo črpali izhodišča, ki bodo omogočala sobivanje. 

Na tem delu Evrope smo doživeli veliko zgodovinskega prepiha, je dejal Peterle. »Kadar je bil mir, nam je šlo dobro. V nemirnih časih pa smo vedno plačali visoko ceno,« je pojasnil. Med drugim je spomnil, da so se zadnje in odločilne bitke v prvi svetovni vojni bile na slovenskih tleh, v Posočju, zadnje bitke druge svetovne vojne pa v okolici Trsta. Prav tako so nas v drugi svetovni vojni okupirale kar tri države. Že to veliko pove o geostrateškem pomenu slovenskega ozemlja, a to še ni vse: prva vojna v Evropi po drugi svetovni vojni se je zgodila z napadom JLA na Slovenijo oziroma na njeno odločitev o samostojnosti, je nanizal Peterle. 

»Jugoslavije niso pokončali demokrati, ampak komunisti,« je pripomnil. Po Titovi smrti se namreč niso mogli odločiti, kako nadaljevati z Jugoslavijo, s katero praktično ni bil nihče zadovoljen. Jugoslavija je izgubila duha, izgubila je skupne imenovalce, brez tega pa se ne da preživeti, je pojasnil prvi slovenski premier. 

A eden osrednjih povodov različnosti med Srednjo in Zahodno Evropo je po Peterletovi oceni obdobje pred razpadom Jugoslavije. Ko je Zahodna Evropa razvijala demokracijo v svobodi, smo v Srednji Evropi pol stoletja živeli pod komunizmom, je spomnil. V zavesti Zahoda je vedenja o tem po Peterletovih izkušnjah zelo malo, zato so tudi etiketiranja prebivalcev Srednje Evrope z desničarji med zahodnjaki pogostejša. 

Ne nazadnje pa razlogi za različna dojemanja stvarnosti med Srednjo in Zahodno Evropo temeljijo tudi na dogajanju v bolj oddaljeni zgodovini. »Tristo let smo bili v stiku s Turki, se borili, se srečevali z islamom,« je pojasnil Peterle. Med temi srednjeevropskimi državami pa ni kolonizatorskih: »Eni so osvajali, eni smo se pa branili,« je pripomnil. 

Ko gre za skupne imenovalce Srednje Evrope, je po njegovih besedah na prvem mestu treba omeniti krščanstvo. Različne države so ga sprejemale iz različnih virov, nekateri od irskih menihov, drugi od sv. Cirila in Metoda, tretji iz salzburške smeri ali še od kod drugod. Dejstvo pa je, da smo krščanstvo prevzeli kot nekaj, kar je vplivalo tako na kulturne kot na državotvorne procese, je pojasnil. Ravno element krščanstva pa po njegovih besedah v Zahodni Evropi doživlja »izrazito ideološki, kulturnobojni odnos«. 

Vrača se nam koncept sovražnika 

Danes živimo v Srednji Evropi, v kateri se je s proglasitvijo držav Slovaške in Slovenije »končal državotvorni proces v tem delu Evrope, v kateri imajo zdaj vsi narodi svoje države«. Prvič smo vsi skupaj v isti politični tvorbi, v Evropski uniji, pojavljajo se tudi nove pobude in koncepti sobivanja v novih okoliščinah. Ob tem pa po besedah Peterleta doživljamo tudi dva pomembna demografska izziva; prvi je demografska zima, drugi pa migracije. 

Tudi v luči demografskih gibanj oziroma migracij pa je pomembna zavest o tem, da se nam vrača koncept sovražnika. »Koncept sovražnika je močno odigral komunizem v vseh naših državah. Ta koncept temelji na prepričanju, da se da boljši svet ustvariti tako, da eliminiraš, likvidiraš tistega, ki misli drugače,« je pojasnil Peterle. Kot je dodal, v Srednji Evropi ne bo prijetno živeti, če bo prihodnost šla v tej smeri. 

Pomen svobode govora je v svojem prispevku posebej izpostavil tudi analitik Francesco Carraro. Vsi udeleženci pa so drugi del konference pričeli z minuto molka za nedavno umorjenega ameriškega aktivista Charlieja Kirka. 

Lojze Peterle: »Koncept sovražnika temelji na prepričanju, da se da boljši svet ustvariti tako, da eliminiraš, likvidiraš tistega, ki misli drugače.« 

Zamujena lustracija 

Sicer pa se je tudi prehod v demokratični sistem med postkomunističnimi državami Srednje Evrope zelo razlikoval. V Sloveniji je ta proces zaznamovala specifična dinamika, ki jo je na primerih lustracije in prizadevanj za narodno spravo ponazoril dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel. Opozoril je, da pri nas nismo imeli niti enega niti drugega. 

Lustracija po njegovih besedah ni bila mogoča zato, ker smo za prvega predsednika države dobili bivšega šefa komunistične partije. Celo v Demosu je marsikdo nasprotoval lustraciji, saj so želeli drugačen režim, takšnega, ki ne bo maščevalen in ki ne bo kaznoval. A danes je Ruplu žal, da smo lustracijo zamudili. 

V različnih obsegih in različno strogo so lustracijo sicer izvedli v številnih državah Srednje Evrope, še posebej strogo na Češkem, medtem ko je bila denimo na Poljskem in Madžarskem zaradi manjšega pritiska javnosti ali zaradi večje podpore levosredinskim strankam nekoliko bolj prizanesljiva. 

Kot pravi Rupel, pa v Sloveniji nikoli nismo dosegli niti narodne sprave. Slovesnost, ki so jo v Kočevskem Rogu pripravili 8. julija 1990, po besedah Rupla ni bila spravni dogodek. Bila sta sicer nagovora Kučana in tedanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja ter njegov simbolični pokop domobrancev, toda v Kočevskem rogu ni bilo politične skupine, s katero naj bi se nekdanji komunisti dejansko spravili, torej Demosa in njegovega vodje Jožeta Pučnika. 

Celo v Demosu je marsikdo nasprotoval lustraciji, saj so želeli drugačen režim, takšnega, ki ne bo maščevalen in ki ne bo kaznoval. A danes je Ruplu žal, da smo lustracijo zamudili. 

Slovenski utemeljitelj Srednje Evrope 

Eden od utemeljiteljev Srednje Evrope, še pred očeti Evrope, je bil Lambert Ehrlich, je spomnil teolog Janez Juhant. Njegovo vlogo je sicer bistveno pogojevala Pariška mirovna konferenca po prvi svetovni vojni, na kateri je bil prav Ehrlich v jugoslovanski delegaciji eden glavnih strokovnjakov, je povedal Juhant. Njegov prispevek ni bil omejen le na diplomacijo, temveč je odražal vizionarsko razmišljanje o prihodnosti evropskih narodov. 

Ta koroški duhovnik, politik in mislec je že pred začetki EU, med drugim leta 1933 na Svetih Višarjah, govoril o združeni Evropi, o krščanski Evropi, ki bi pripomogla, da bi njeni narodi presegli nacionalizme in totalitarizme, ki takšno enotnost rušijo. Tudi jeseni 1941, v začetku okupacije, je pisal o Srednji Evropi s središčem v Sloveniji, z glavnim mestom Ljubljano in pristaniščem v Trstu, je povedal. 

Kot je dejal Juhant, se je Ehrlich precej povezoval z Andrejem Gosarjem in somišljeniki, ki so poudarjali, da je treba tako narodno kot mednarodno gospodarstvo zasnovati na krščanskih temeljih. Simbolno so temelje takšne Evrope predstavljale prav Svete Višarje, kjer so se ljudje srečevali in namesto mejnikov postavili cerkev. Cerkev je po besedah govornika namreč temelj, ki ljudi združuje, ki omogoča medsebojno povezanost. Samo na tem temelju je mogoče graditi Evropo, je trdil Ehrlich. 

O tem, da morajo narodi poiskati skupne točke, je koroški duhovnik govoril tudi med vojno. Ravno vojne so tiste, ki dajejo podlago, da se začne neko novo razumevanje sveta in tudi nova ureditev sveta, je menil. »Pravični mir pa mora biti postavljen na tiste temelje, v katerih bodo ljudje sodelovali, zato je zelo pomembno, da ta ideja temelji na krščanstvu,« je Ehrlichovo razmišljanje povzel Juhant. 

Lambert Ehrlich je že pred začetki EU, med drugim leta 1933 na Svetih Višarjah, govoril o združeni Evropi, o krščanski Evropi. 

Temelj desetih Božjih zapovedi 

Evropa po besedah Juhanta ne more biti samo politični projekt, ampak mora imeti tudi duhovne temelje. Če je v Indiji duhovna podstat hinduizem, na Kitajskem konfucionizem in v Rusiji pravoslavna vera, lahko v primeru Evrope krščanski temelji zagotavljajo njeno dolgoročnost, stabilnosti in operativnost, je na konferenci razmišljal Juhant. 

Nekaj desetletij pozneje je podobno kot Andrej Gosar tudi papež Janez Pavel II. poudarjal, da bi morala ureditev po padcu železne zavese temeljiti na desetih božjih zapovedih, je na konferenci poudaril poljski politolog, novinar in publicist Adam Chmielecki. 

Papež, ki je bil rojen leta 1920, dve leti po tistem, ko si je Poljska povrnila samostojnost, je aktivno podpiral protikomunistična gibanja po Evropi. To velja tudi za gibanje Solidarnost na Poljskem, ki je odigralo eno ključnih vlog pri slabitvi komunističnih oblasti. 

Chmielecki je spomnil na moralno avtoriteto, duhovno vodstvo in diplomatske napore, s katerimi si je nekdanji papež prizadeval spodbuditi civilno družbo k nenasilnim demokratičnim spremembam. Posebno pozornost je namenjal samostojnosti baltskih držav in držav nekdanje Jugoslavije. V 90. letih je obiskal tako Slovenijo kot tudi Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Vatikan je bil hkrati med prvimi državami, ki so v začetku leta 1991 priznale Slovenijo 

A kot je v svojem prispevku opozoril zgodovinar Aleš Maver, je Cerkev morda v preteklosti imela več priložnosti za posredovanje svojega sporočila javnosti, saj so oblastniki in večina družbe delili krščanske vrednote. V državah, kjer je podrejena državni oblasti, pa teh sporočil ne more uveljavljati, zato se mora Cerkev takšnemu položaju za vsako ceno izogibati, je pojasnil Maver. 

Boris Pahor (še) ni rehabilitiran 

Eden svetovljanov, čigar življenje in ustvarjanje je bilo neločljivo povezano s Srednjo Evropo kot stičiščem kultur, jezikov in ideologij, pa tudi vseh treh totalitarizmov, je bil ob omenjenih tudi tržaški pisatelj, pesnik in esejist Boris Pahor. Njegov opus je v pričujoči kontekst postavila literarna zgodovinarka in teoretičarka Urška Perenič, izpostavila pa je zlasti njegova prizadevanja za manjšinske jezike in kulture. 

Pahor je že od sredine 60. let opozarjal na nevarnost internacionalizma, ki ga je na eni strani videl kot priložnost za velike, a nevarnost za manjše narode. Zlasti internacionalizem, ki ga je promovirala nekdanja Jugoslavija, ni bil zgolj politična ideologija, temveč tudi orodje za asimilacijo in izbris posebnosti posameznih narodov. Pahor je izpostavljal te posebnosti posameznih etnij in narodov ter pojasnjeval, da pri tem ne gre za nacionalizem, pač pa za spoštovanje tradicije. 

Morda tudi zato Boris Pahor v nekaterih krogih še danes velja za kontroverzno osebnost, kljub svojemu nespornemu mednarodnemu ugledu. Zdelo se je že, da je rehabilitiran, a mentalno v nekaterih slovenskih krogih še danes ni rehabilitiran, se je tržaškega pisatelja v svojem prispevku dotaknil tudi filozof Evgen Bavčar. 

»Naše korenine so pač v Srednji Evropi,« pravi filozof in dodaja, da ne gre le za geografski, ampak tudi duhovni in kulturni pojem. Prvo se izraža v podobni miselnosti, drugo pa med drugim v literaturi, arhitekturi in glasbi. Sam kot kulturnik Bavčar sicer opaža, da se Slovenci od Srednje Evrope »kar malo preveč odmikamo«. 

Boris Pahor je že od sredine 60. let opozarjal na nevarnost internacionalizma, ki ga je na eni strani videl kot priložnost za velike, a nevarnost za manjše narode. 

Kriza kot izhodišče za velike spremembe 

Pojmovanje krize kot izhodišča za velike spremembe pa ni bilo aktualno le v času druge svetovne vojne, pač pa je še kako aktualno tudi danes. Kot je na konferenci poudaril nekdanji ustavni sodnik in dolgoletni diplomat Ernest Petrič, se svet spreminja, postaja multipolaren. Pričujoča kriza po njegovih besedah obeta velike spremembe. Zgodovinske izkušnje pa kažejo, da je iz prelomnih dogodkov, kot so bili revolucionarno leto 1848, prva in druga svetovna vojna in padec Berlinskega zidu, vedno izšel boljši mednarodni red, ki je človeku dopuščal več ustvarjalnosti in svobode. 

Vse je treba storiti, da se izognemo rušenju mednarodnega reda in mednarodnemu oboroženemu konfliktu, je poudaril Petrič. Če nam to uspe, bo pred našimi potomci boljši mednarodni red z več svobode, solidarnosti in sodelovanja, ne nazadnje več vsega tistega, kar izhaja iz krščanstva. 

Evropa je namreč v gmotnem smislu razmeroma »reven kontinent«. Ne ponaša se denimo z obilico žlahtnih kovin, zlatom in srebrom. Je pa v preteklosti znala osvoboditi ustvarjalno silo naših ljudi. In Petrič si želi, da bi jo spet. 

Ernest Petrič: Vse je treba storiti, da se izognemo rušenju mednarodnega reda in mednarodnemu oboroženemu konfliktu. 

Ugledna imena domače in evropske stroke 

Mednarodno konferenco Srednja Evropa – konstanta v spreminjajočem svetu so soorganizirali Kulturno-umetniško društvo KDO, Založba Družina, Zbor za Republiko in Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Dogodek je združil mislece, politologe, filozofe in kulturnike iz Slovenije in širše srednjeevropske regije, s poudarkom na temah, kot so identiteta Srednje Evrope, vrednote, kulturna dediščina, varnost, geopolitične perspektive, kriza evroatlantske povezave ter postkomunistična refleksija. 

Med prepoznavnimi obrazi slovenske strokovne javnosti, ki so na konferenci predstavili svoje poglede na aktualnost in prihodnost regije, so bili tudi umetnostni zgodovinar Milček Komelj, kolumnist Blaž Podobnik, filozof in sociolog Igor Škamperle, univerzitetni profesor in politik Andrej Umek ter diplomat in profesor Igor Senčar. 

Ugledna je bila tudi udeležba tujih gostov. Iz Češke so na konferenci poleg omenjenih sodelovali še varnostni strokovnjak Stanislav Janski in strokovnjak za evropske študije Peter Pelz. Poljsko je ob Chmieleckem zastopal še novinar in politični komentator Michal Karnowski. 

Iz Madžarske so konferenco obiskali vojaški analitik David Laszlo, literarni kritik in esejist Marton Falusi ter filozof Bence Kocsev, iz Hrvaške nekdanji zunanji minister Miro Kovač in iz Avstrije zgodovinar grof Marcus Paar. 

(D218, 20-23)