Epidemija osamljenosti

V Veliki Britaniji že obstaja ministrstvo za osamljenost. Vzpostavljeno je bilo lani (priključeno k ministrstvu za šport in civilno družbo), potem, ko so Britanci z raziskavo ugotovili, da je med njimi 9 milijonov ljudi, ki se počutijo osamljeni. To dejstvo samo po sebi veliko pove o tem, za kako velik družbeni problem gre.

Komisije za osamljenost si sedaj želijo tudi v Berlinu, kjer naj bi osamljenost po mnenju mestnih krščanskih demokratov (CDU) že resno vplivala na zdravje in družbo. V kar polovici berlinskih gospodinjstev živi le ena oseba, mesto pa že ima posebne linije za osamljene, prostovoljno delo za osamljene, Facebook skupine za samopomoč, organizirajo tudi posebne dogodke, namenjene ljudem, ki se v 3,6 milijonskem mestu čutijo osamljene. Ker naj bi mnogi tudi do 300 dni v letu preživeli za štirimi stenami, se je Berlina prijel vzdevek “prestolnica osamljenosti”.

Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol.

Raziskava, ki jo je zvezna vlada opravila maja, je pokazala, da je od leta 2011 do 2017 število Nemcev, starih med 45 in 84 let, ki poročajo, da se včasih počutijo zelo osamljeni, poskočilo za 15 odstotkov. V nekaterih starostnih skupinah je to število poskočilo za 59 odstotkov, vsak četrti najstnik pa je poročal o vsaj občasnih občutkih osamljenosti, poroča Deutsche Welle. Tudi vsak tretji odrasli Francoz živi sam, približno 12 % prebivalstva te države nad 12 let pa živi brez kakršnih koli družbenih odnosov - pa naj gre za družino, prijatelje ali sodelavce.

Osamljenost lahko zajame vse – mlade, stare, revne in bogate, ne glede na bravo kože in spol. Nikakor ne gre le za nemški ali britanski pojav, niti ne le za evropski problem.

Mnogi govorijo o bolezni 21. stoletja. Na zdravje ljudi naj bi vplivala podobno slabo kot kajenje 15 cigaret na dan. Osamljeni tvegajo visok krvni tlak, srčne bolezni, debelost, oslabljen imunski sistem, tesnobo, depresijo, upad kognitivnih zmožnosti, Alzheimerjevo bolezen in celo smrt.

Presenečajo rezultati raziskave, ki je ugotovila, da so najbolj osamljeni ljudje v Združenih državah Amerike prihajali iz generacije Z, torej mladi, rojeni v poznih 90-ih in začetku 2000-ih. A tudi sicer se skoraj polovica Američanov pogosto čuti osamljene.

Na Japonskem že desetletja obstajajo kavarne, v katerih mladi moški plačujejo, da se pogovarjajo in družijo z ženskami, hodijo na sprehode ali se pretvarjajo, da so na zmenku. Narašča pa tudi število lokalov, kamor se ženske odpravijo na pogovor ali druženje z moškimi.

Na Kitajskem je politika za enega otroka povzročila tako grozo za ravnovesje med spoloma, da se pojavlja vse več poročil o trgovcih z ljudmi, ki ugrabljajo ženske iz sosednjih držav (npr. Mjanmara), da bi zagotovili "neveste" za osamljene mlade moške.

Tudi če imamo vsega na pretek, brez drugih ljudi ne moremo živeti. Brez skupnosti se ne moremo roditi, brez nje ne odrastemo v zdrave ljudi in tudi v odrasli dobi brez družbe ne moremo živeti. Družba pač ne obstane le kot skupek individualizmov.

Osamljeni, ki se druži z drugim osamljenim, je že lahko rešil eno življenje. Zatorej vsakomur, ki bi rad živel in mu je mar za svet, velja poziv, naj se druži, združuje, ima družino, družno počne, kar pač počne, združi moči, da bo z drugimi v dobrih odnosih in nasploh družaben. Vsaka druga možnost je slabša in družbeno destruktivna.