Edini način, da SDS premaga Ljudmilo Novak, je, da jo podpre za predsednico republike

V poletni dopustniški distrakciji morda niste zasledili, a na oktobrskih predsedniških volitvah se bosta s svojima kandidatoma ponovno spopadla stara botra slovenske politike, Milan Kučan in Janez Janša.

"Kučan je spoznal, da Šarec ne more zmagati – zdaj vse orožje polaga v Ljudmilo Novak, ki naj bi "razklala" desnico," je Janez Janša, sklicujoč se na Novo24TV.si, na Twitterju uradno razglasil Kučanovo kandidatko. Janševega izbranca pa v medijih naznanja bivši vodja kampanje Danila Türka, Igor Pribac: adut vodje SDS naj bi bil sam Borut Pahor.

Tovrstni politični manevri so seveda komični in jim, ob najzvestejših vernikih, verjamejo zgolj še vrtni palčki. Pričajo pa o stiski, skorajda obupu na obeh straneh, kako se spustiti v volilno tekmo brez da bi iz nje izšli kot popolni luzerji.

Še posebej je v težavah SDS, ki potrebuje nekoga, zmožnega Novakovo premagati vsaj za toliko, kolikor znaša siceršnja razlika med strankama. Vse drugo bi namreč v interni tekmi veljalo kot poraz in slaba popotnica za državnozborske volitve, kjer bodo volivci desno od sredine odločali med dvema samostojnima političnima konceptoma.

Bogatemu bazenu najštevilčnejše politične stranke navkljub ima SDS primernih kandidatov za dostojno tekmo izjemno malo. Najbolj širše sprejemljivega so skurili že prejšnjič, drugi strankini zmerneži niso dovolj pripadni predpisani politični liniji.

Janša za predsednika?

Morda  bi se za SDS še najbolje izteklo, če bi, kot mu predlaga Vili Kovačič, kandidiral Janša sam. Zagotovo bi dosegel svojih 25 odstotkov, več kot Ljudmila Novak in verjetno dovolj za drugi krog. A kot izkušen politik se zaveda, da je ta volilna četrtina tudi njegov skrajni domet, zato ni verjeti, da bi nastavil lasten hrbet zgolj zato, da bi v predtekmi pokazal, kdo je glavni na desnici.

Druga opcija pa je, da ne predlagajo nikogar in podprejo kar Ljudmilo Novak. Kolikor se v obstoječih okoliščinah to zdi noro (ja, tako daleč je prišlo vse skupaj), pa bi se na drugo žogo takšna poteza lahko izkazala kot dobitna kombinacija.

Podpora Novakovi - v vsakem primeru zmaga

S tem bi se namreč izognili potencialnemu fiasku z lastnim kandidatom, morebiten uspeh ali neuspeh skupne kandidatke pa bi dopustil win-win politično interpretacijo.

Če bi Ljudmili Novak uspelo doseči 25 ali 30 odstotkov, bi to lahko v SDS verodostojno pripisali podpori najmočnejše stranke iz javnomnenjskih raziskav. Njen morebiten volilni fiasko pa bi prišel "kljub tej podpori"; ljudje razumejo, da slabim kandidatom ne moreta pomagati niti Bog niti Janez Janša.

Bombonček za povrh bi bil javni dokaz, da so v SDS sposobni preseči neproduktivne razprtije na desnici in v skupno dobro podpreti kandidatko sorodne stranke. Da se ve, kdo so resnični zdraharji na desni.

A vse to je le teoretično razglabljanje; v slovenski praksi tovrstne politične kreative vendarle ni za pričakovati. Nedeljski ljubitelji politike kot umetnosti možnega se bomo tako morali zadovoljiti z dolgočasno spregledljivimi spini o Novakovi kot Kučanovi in Pahorju kot Janševem kandidatu.

Prosim zbudite me, ko bo zapadel prvi sneg.