Dr. Tušak: "Ker imamo v vrhunskem športu slabše pogoje, smo se navadili delati bolje." (2. del)

V drugem delu intervjuja z dr. Matejem Tušakom smo se pogovarjali predvsem o slovenskem športu in o tem, kako sami lahko izkoristimo čas samoizolacije.

Prvi del pogovora, ki se je med drugim dotikal psihologije množic in reakcije ljudi na ukrepe za preprečevanje širjenja virusa, lahko preberete na tej povezavi.

Smo sredi Vuelte - Dirke po Španiji. Lani jo je zmagal Primož Roglič, letos je odlično začel. Kakšna je psihologija zmagovalca? Kako jo človek osvoji, ali se z njo enostavno rodi?

Približno 10 odstotkov je prirojenega, približno 90 odstotkov je pridobljenega. Zavedati se moramo, da so zmagovalci redki tisti, ki jih vidite. Vseh ostalih, ki gredo skozi selekcijo vrhunskega športa in odpadejo, pa večinoma ne vidite, ker se ne pojavljajo v medijih.

Trenutno imamo srečo, ker imamo v kolesarstvu enega oz. kar dva izjemno pozitivna vzornika. Govorim bolj o Rogliču, ker Pogačarja še ne poznam dobro, čeprav lahko rečem, da je v vseh intervjujih deloval izrazito pozitivno in podporno. On je šele letos postal popularen, izgleda pa precej podoben Primožu, ki že zadnja leta predstavlja nekoga, ki vrhunsko funkcionira.

Redko kdove, da je verjetno razlog za Primoževo drugo mesto to, da se je precej hudo poškodoval. Do zadnjega dneva se ni vedelo, če bo sploh nastopal na Touru. Ampak Primož tega niti enkrat ni omenil. Nikoli ni krivil poškodbe. Tisti, ki ga poznamo bolje, smo videli, da je zelo trpel, ker je bil poškodovan na mestu, kjer se sedi. On ni človek, ki bi iskal probleme, ampak je fokusiran na cilj in iskanje rešitev. Nikoli se ni izgovarjal na padec, da ni zmagal Toura.

Čeprav si je zelo želel zmagati, je zelo častno sprejel »poraz«. Njegova prva reakcija je bila fenomenalna. Vsem na svetu je dal vedeti, da ceni, da ga je Pogačar premagal, ker je bil pač boljši. Tega, da s prvim stavkom po tem, ko se ti izmakne eden največjih življenjskih ciljev, čestitaš nasprotniku, so sposobni samo največji ljudje. Zato je lahko dober vzornik, ki bi ga vsaka mama lahko dala za vzor svojemu otroku.

Mimogrede, niti en kolesar na Touru ni nikoli podvomil ali govoril neumnosti v zvezi z maskami. Oni so si takoj, ko so se ustavili, nadeli masko. S tem so dali zgled, saj se zavedajo, da so vzorniki. Celoten Tour je bil organiziran zelo odgovorno.

Letos je bil zmagovalni oder na touru praktično povsem slovenski. Hkrati imamo vrhunska košarkarja v NBA, prvake v mnogih športih. Po olimpijskih kolajnah na prebivalca se Slovenci uvrščamo v sam svetovni vrh. Kaj nas Slovence dela šampionski narod? Kaj imamo mi, česar drugi nimajo v tolikšni meri?

Ena specifika Slovenije je, da imamo zelo malo selekcije, ker nas je tako malo. Malo športnikov se ukvarja z neko disciplino. Po eni strani je to slabo, ker težko dobimo talentirane ljudi, po drugi strani pa je dobro, ker smo se naučili, da je s temi, ki pa jih dobimo, treba dobro delati. Ker če ne delaš dobro, nikoli ne boš naredil rezultata.

Če se bomo v tem obdobju naučili samodiscipline, bomo iz njega izšli kot zmagovalci, ne kot poraženci.

Pri nas se trenerji bistveno bolj potrudijo za vsakega športnika. Ko dobiš nekoga, ki je relativno perspektiven, ampak ima neke težave, recimo je len, ali nima dovolj bogatih ali podpornih staršev ali kaj podobnega, trener poskuša najti vse možne načine pomoči temu športniku, da bi lahko nastopal. V Sloveniji za razliko od kakšne druge države razumemo, da se je treba potruditi za čisto vsakega športnika.

V ligo NBA recimo pridejo le zelo dobri košarkarji, z veliko znanja. Tamkajšnjim trenerjem se ni treba zelo truditi, ker delajo z najboljšimi. Pri nas dobiš v klub športnika, ki zna zelo malo in moraš potem iz njega nekaj narediti, ga naučiti, da boš iz njega lahko nekaj naredil. Naši trenerji vedo, da morajo tako delati, ker sicer ne bodo uspešni.

Pa še nekaj je. Mi smo se navadili, da imamo v vrhunskem športu slabše pogoje kot kje drugje. Zato so se trenerji, športniki, organizatorji navadili, da morajo delati bolje, kot drugje, da se bolj potrudijo. Ko pa se nam potem pogoji vsaj približno izenačijo z razvitim svetom, se to odrazi v rezultatu, saj so ljudje še vedno navajeni delati bolje. To velja tudi drugje, ne samo v športu. Če imamo slabše pogoje, se navadimo delati bolje in rezultati bodo boljši.

Kaj pa očitek, da je slovenski šport zapostavljen in premalo financiran?

Vsi, ki delajo v športu, si želijo, da bi pridobili več denarja v šport, saj je le tega še vedno zelo malo. Ampak šport je v Sloveniji s strani države in lokalne skupnosti bolj podprt kot v večini drugih držav. To je ena redkih dobrih stvari, ki smo jih prinesli iz socializma.

Recimo, v Sloveniji večina staršev za to, da njihov otrok trenira hokej ali košarko, plačuje, 30 ali 40 evrov na mesec. S tem ni mogoče pokriti niti stroškov dvorane, kaj šele česa drugega. To vse financira lokalna skupnost ali pa država. Te podpore države se ljudje ne zavedajo.

Šport je v Sloveniji s strani države in lokalne skupnosti bolj podprt kot v večini drugih držav.

Naši najboljši športniki so zaposleni v državni upravi, prav tako trenerji. Občine financirajo delovanje športnih klubov in tako naprej. Ta podpora je v Sloveniji kljub vsemu precej velika. Seveda bi si starši želeli še več, saj so športi še vedno dragi in pogosto težko vse financirajo sami. Izobraževanja trenerjev pri nas so v veliki meri zanje brezplačna, financirana s strani Evrope. Ti sistemi so izrazito dobro razviti. Tudi sami športniki se včasih ne zavedajo te podpore s strani države.

V Ameriki, če želi nekdo trenirati hokej tudi v nedeljo, morajo člani ekipe skupaj zbrati denar, da najamejo dvorano, ker tam ne morejo brezplačno trenirati. Pri nas je drugače. Ljudje na oblasti pa bi se morali bolj zavedati, da šport predstavlja eno dobro investicijo za življenje. Ljudi uči razvijanja delovnih navad, odpornosti na stres, daje nam notranjo identiteto. Naši športniki so lahko tudi dobri promotorji Slovenije v tujini.

Kako gledate na kritike nekaterih ljudi, da se politiki ne bi smeli izpostavljati na tekmah? Nekateri so se obregnili ob obisk zunanjega ministra Logarja in predsednika Pahorja v Parizu ob zaključku Toura.

Neodgovorno od zunanjega ministra bi bilo, če ne bi bil tam. Saj ga je francoski zunanji minister vendar tja povabil. Naša politika bi bila povsem nesposobna, če enega Toura ne bi uspeli promocijsko izkoristiti.

Na zmagovalnem odru smo imeli tri Slovence; Tadeja Pogačarja, Primoža Rogliča in še njegovega sina Leva, ki ga je prinesel na zmagovalni oder. Zadaj so bile Elizejske poljane v sončnem zahodu, na desni strani je bil Macron, na levi strani pa Pahor. Bili smo zmagovalci, sredi Pariza ob boku s predsednikom ene najmočnejših držav na svetu.

Poglejte kakšna promocija je posnetek, ki je zaokrožil svet, ko se je pet slovenskih kolesarjev, ki vsi tekmujejo za različne ekipe,  peljalo objetih po Elizejskih poljanah in kazalo složnost Slovenije. To so promotorji Slovenije in pravih vrednot. Lahko smo srečni, da imamo take vzornike.

Mislim, da naš predsednik zdaj lahko kadarkoli pokliče Macrona, in če bodo pametni, na naslednji tour ne bosta šla le zunanji minister in predsednik, ampak bosta s seboj peljala še celo gospodarsko delegacijo, ki bo poskušala izkoristiti odnose, ki jih imamo zaradi Pogačarja in Rogliča. Neumni bi bili, če tega ne bi izkoristili. Ljudje se morajo zavedati, da zato, ker sta ona dva šla tja, bo toliko in toliko ljudi imelo delo, ker bomo lahko prodajali proizvode v Franciji. Mediji bi morali to perspektivo pokazati ljudem.

V enem od naših člankov smo se ukvarjali z dejstvom, da je veliko slovenskih vrhunskih športnikov, sploh v individualnih športih, ki zahtevajo veliko napora in odrekanja, vernih (Roglič, Pogačar, Mohorič, Prevci itd.). Spraševali smo se, ali sama vera v Boga igra kakršnokoli vlogo pri doseganju ekstremnih individualnih športnih dosežkov, ali pa je morda zadaj določen način vzgoje. Kaj pravite vi, ima to kakšno težo ali gre bolj za naključje? 

Predvsem pri doseganju vrhunskih rezultatov ali soočanju z nekimi težkimi situacijami nam pomaga, če imamo nekaj, v kaj lahko verjamemo in tja fokusramo našo pozornost. Eni to najdejo v Bogu, drugi v čem drugem. Tak pozitiven vzor je izrazito koristen. Ljudem pomaga, da imajo občutek, da bo del stvari, na katere nimajo vpliva, šel v pravo smer.

Problem socializma povsod po svetu je, da je skušal izkoreniniti religije. Zakaj? Če uničiš eno religijo, narediš prostor za drugo religijo. Poglejte Severno Korejo. Uničili so prejšnje religije, da lahko zdaj verjamejo v njihovega velikega vodjo.

Evropa je zgrajena na krščanskih vrednotah. Če ne bomo poudarili pomena teh vrednot, bo zelo težko.

Vse religije na svetu so zasnovane na nekem kodeksu vedenja. Evropa je denimo utemeljena na krščanstvu. Problem pa je, da ko uničiš religijo, uničiš sistem vrednot, ki ga je religija postavila. Pomen teh vrednot je, da ne potrebuješ policaja, ki gleda in te kaznuje, ampak da te vrednote same usmerjajo, da delaš tisto, kar je prav.

Umanjkanje teh vrednot je problem v državah, kjer je socializem to porušil. Žal pa je na zahodu tudi problem. Tukaj pa so liberalne vrednote postale edine pomembne, kar je spet zapeljalo ljudi v napačno smer. Zato ni čudno, da danes muslimani protestirajo proti razpadu vrednot. V teh družbah so se neke vrednote popolnoma spremenile in mnenje, ki je bilo prej podporno, se je polariziralo in pojavili so se ekstremi. Če bi znali ohranjati, graditi te tradicionalne vrednote, bi bilo teh problemov zagotovo manj. Družba mora najti konsenz, katere vrednote so pomembne. Treba je nehati nasprotovati tem vrednotam samo zato, ker morda nismo verni.

Evropa je zgrajena na krščanskih vrednotah. Biblija ima pravila, ki so jih nenazadnje že stari Grki postavili v ospredje. Če ne bomo poudarili pomena teh vrednot, bo zelo težko.

Kako gledate na omejevalne ukrepe na področju vrhunskega športa?

Že na Touru se je videlo, da so se zelo potrudili in ga zelo odgovorno izvedli. Pokazali so, da se zavedajo, da ljudje potrebujejo šport, ampak da je v teh pogojih treba biti odgovoren. Šport je danes del gospodarstva in vsi se zavedajo, kakšno škodo naredi lock-down profesionalnim športnikom, zato poskušajo obdržati vsaj profesionalne športe.

Že tako je velik problem, recimo, če se okuži ekipa in potem ne more nastopati. Ampak to so kompromisi, ki jih sprejemajo vlade po svetu, da bi čim manj prizadele ustaljene procese v vrhunskem športu. Seveda pa lahko do okužbe pride tudi tukaj. So pa športniki tudi načeloma imunsko tako močna populacija, da je zanje manj nevarno, kot če bi govorili denimo o upokojenski ligi. Zato je treba razumeti ukrepe, ki so taki, da povzročijo čim manj ekonomske in osebne škode.

[caption id="attachment_274853" align="alignleft" width="188"] foto: matejtusak.si[/caption]

Čas samoizolacije je čas, ko več kot običajno preživimo pred ekrani. Športni pedagogi ugotavljajo znaten upad telesne pripravljenosti slovenskih šolarjev v času prvega vala epidemije. Kako vstopiti v drugi val zaprtja, da bodo posledice za naše zdravje čim manjše? Kaj svetujete posameznikom, staršem otrok?

Telesna pripravljenost otrok je tako padla, ker je sicer delo s strani športnih pedagogov zelo dobro. Oni razvijajo to, česar družina ne. Korona je ta sistem okrnila, ker je delo športnih pedagogov na daljavo precej težje in se ta učinek pozna bolj kot pri matematiki ali jezikih.

Športna vzgoja je vzgojni predmet in to je precej težje delati na daljavo kot v realnosti. Potrebno bo razviti modele, kako to vzpodbujati. Ena možnost so recimo mediji. Lahko bi recimo pripravili oddaje na televiziji, kjer bi imeli vodene vadbe, ljudje pa bi vaje delali doma. Treba bo vzpodbuditi te stvari, če bomo želeli biti uspešni.

Čas, ko so nekateri veliko več doma, je lahko tudi odlična priložnost za osebnostno rast, osvajanje novih znanj in veščin. Kako se tega lotiti, da nam ne bodo meseci, tako kot mnogim spomladi, kar spolzeli skozi prste?

Treba je narediti rituale, urnike, kdaj in kako bomo neko stvar delali. Poiskati je treba ključne prioritete, kaj želimo spremeniti in potem narediti To-do listo, kjer delamo kljukice. Zdaj se bom učil jezik, zdaj bom delal nekaj drugega, vsak dan pol ure telovadbe.

Če se organiziramo na tak način, bomo iz te krize lahko izšli bolj organizirani in samodisciplinirani. Ampak samo od sebe to ne bo prišlo. Narediti si moramo urnik, starši pa narediti urnik za otroke. In potem vsak večer, ali pa že prej v dnevu preverjati, kaj vse je bilo narejeno in kaj je treba še narediti do večera. To je super način za vzgojo samodiscipliniranih otrok in to je izjemno dragocena lastnost, ki jo cenijo vsa podjetja. Če se bomo v tem obdobju naučili tega, bomo iz njega izšli kot zmagovalci, ne kot poraženci.