Dr. Samo Repolusk, ravnatelj Škofijske gimnazije AMS Maribor: Priznam, želel bi vzgajati upornike (1. del)

Rok Čakš
25

Razpravo o zasebnem katoliškem šolstvu v Sloveniji nadaljujemo z daljšim pogovorom z ravnateljem ene izmed štirih katoliških gimnazij, dr. Samom Repoluskom, ki od maja lani vodi Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška Maribor.

S prvopodpisanim pod pismo Domovini v odgovor komentarju naše novinarke o »parkiranih« katoliških gimnazijah smo odprli vsa vprašanja in dileme, ki jih je naplavila odmevna razprava o tem, v kolikšni meri slovenske katoliške gimnazije po dobrih dvajsetih letih dosegajo pričakovanja, oziroma poslanstvo, ki so si ga zadale na začetku svoje vzgojno-izobraževalne poti.

dr. Samo Repolusk je v več pogledih pravi sogovornik. Gre za mlajšega, zagnanega ravnatelja s profesorsko kilometrino tako na šoli, ki jo sedaj vodi, kot na mariborski fakulteti za naravoslovje in matematiko, kjer še vedno dela kot docent. Že nekaj let je tudi član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje ter Državne komisije za poklicno maturo, kar mu daje dober vpogled tudi v stanje slovenskega javnega šolstva.

Dr. Repolusk, začnimo na začetku, oziroma v izhodišču, ki je bil povod za odprto razpravo o katoliških gimnazijah. V pismu štirje ravnatelji komentatorki Domovine Evi Gregorc očitate, da se glede vesti o uživanju nedovoljenih substanc v obliki piškotkov na duhovnem vikendu vaše gimnazije pri vas ni pozanimala, za kaj je šlo. Sedaj vas prosim za informacijo iz prve roke: za kaj je torej šlo in kako se je gimnazija odzvala v tem primeru?

Informacija, ki sta jo posredovala Večer in Slovenske novice, je v svoji osnovi točna, se pa je razlikoval način, kako jo je podal posamezen medij. Večer jo je predstavil v smislu, da gre za splošen problem, ki se dogaja praktično vsem šolam in je identiteto šole prikril. Slovenske novice pa so z bombastičnim uvodom izkoristile priložnost za obračun z zasebnimi šolami in podobo Cerkve v javnosti. To je bilo pri vsej stvari najbolj problematično in zdelo se nam je, da mogoče ni vredno odreagirati ali se sklicevati na tovrsten tisk.

Naša kritika ni toliko letela na samo poročanje o dogodku, vendar pa se je v nadaljevanju razvila splošna razprava o konceptu in razvoju vseh gimnazij, ki je bila s tem dogodkom povezana. Mogoče je bilo izhodišče razprave nesrečno in bi bilo kakšno drugo izhodišče zanjo primernejše.

Kako ste razrešili situacijo v vaši šoli?

Moram pohvaliti profesorje, ki so reagirali trezno. Poklicali smo starše, saj so trije dijaki potrebovali medicinsko pomoč, vključila se je reševalna služba in policija. Skupaj s starši in dijaki sem se ob polnoči oglasil v bolnišnici in smo že imeli prve razgovore.

Na nek način sem bil presenečen tudi nad reakcijo staršev: ponavadi ti otrokom stopijo v bran, v tej situaciji pa so pokazali izredno konstruktivno držo, tudi presenečenje, da se je to zgodilo.

Imeli smo veliko vzgojnih pogovorov o tem dogodku, zato sem povsem miren. Nisem se toliko sekiral zaradi javne podobe, pomirjen pa sem bil, ker smo ustrezno odreagirali navznoter. Če namreč profesorji, starši in dijaki to vzgojno reakcijo razumejo, te nima biti česa strah tudi pred javnostjo.

V pismu ste zapisali tudi, da je »preprosto neprofesionalno, da nekdo nalepi nepreverjeno vrednostno sodbo na vhodna vrata vseh štirih katoliških gimnazij, ne da bi se o njihovem delu kakorkoli pustil in dopustil informirati«. Ste ob tej trditvi morda vedeli, da je naša novinarka bivša dijakinja ene od gimnazij in da svoje mnenje verjetno izraža tudi na podlagi lastnih opažanj in izkušenj ter izkušenj njenih vrstnikov, sošolcev?

Ravnatelj Škofijske gimnazije A. M. Slomška Maribor, dr. Samo Repolusk

Na začetku tega nismo vedeli. Menili smo, da kakšen dijak tega ne bi napisal, ker naše delo pozna. Potem pa smo dobili namig, da bi lahko šlo za dijakinjo ene od katoliških gimnazij.

Glede na način in vsebino o »zaspanosti na nekih lovorikah« te stvari ne držijo. To kar se dogaja in kar moramo učiteljski zbori delati na vseh gimnazijah, da smo uspešni z aktualnimi in sodobnimi generacijami, si upam trditi, da ne odraža teze, da razvoja ni in da živimo na preteklih uspehih.

Narava novinarska dela je takšna, da se srečujemo s številnimi ljudmi. Pri tem je po mojih opažanjih malo takšnih, ki imajo izgrajena lastna, samostojna stališča in so za njimi pripravljeni stati tudi za ceno javne kritike. V tem smislu je novinarka Gregorčeva zame kot nevtralnega opazovalca, ki ni obiskoval katoliškega šolstva, zanj najboljša mogoča reklama. Zanima pa me, kakšen je prototip alumna katoliške gimnazije, s katerim bi bili zadovoljni, oziroma nanj ponosni vi?

Mogoče bi malo obrnil zadevo. Po moje je cilj vsake od teh gimnazij, da vzgoji takšnega človeka, ki bo lahko ponosen sam nase. Ni toliko pomembno, kaj si mi predstavljamo o nekom, kaj naj bi postal, temveč da on najde samega sebe, svojo pot, mesto v tem svetu.

Po eni strani smo ponosni na takšnega, ki magari ne bo glasen v družbi in ne bo posegal po funkcijah v gospodarstvu in politiki, bo pa dober družinski človek, ki se bo v tem našel in bo družinske vrednote posredoval naprej. Po drugi strani pa bomo ponosni tudi na drugega, ki bo nastopal v javnosti, ki bo denimo v gospodarstvu v surov kapitalistični in neoliberalni svet vnašal neke vrednote. Lahko pa smo ponosni tudi na nekoga, ki je morda ostal neveren, ateist, a je izgubil nekatere predsodke, obdržal spoštljivo držo in je zmožen tudi dialoga z vernimi in nevernimi. Četudi se na naši šoli nazorsko morda ni spremenil, smo nanj lahko ponosni.

Tako da po mojem ne obstaja nek stereotipen model, za katerega bi rekli, da s tem smo pa zadovoljni, to je naš cilj.

Po moje je cilj vsake od teh gimnazij, da vzgoji takšnega človeka, ki bo lahko ponosen sam nase. Ni toliko pomembno, kaj si mi predstavljamo o nekom, kaj naj bi postal, temveč da on najde samega sebe, svojo pot, mesto v tem svetu.

V predstavitvi vašega Zavoda A. M. Slomška med drugim citirate besede nadškofa Krambergerja, da »z njo želi mariborska škofija odgovoriti na znamenja časa, se še bolj vključiti v vzgojo in izobrazbo naroda, mladi Univerzi v Mariboru pripraviti humanistično izobražene slušatelje, slovenski prihodnosti pa za znanstveno delo usposobljene ljudi, idejno zdrave in močne osebnosti, ki bodo sposobne opravljati odgovorna poslanstva v blagor naroda in sveta«

Kako ste po približno dvajsetih letih delovanja zadovoljni z rezultati tovrstne vključitve v »vzgojo in izobrazbo naroda«, kje se v današnji slovenski družbi po vaše pozna pečat približno 10 tisočih maturantov vseh štirih katoliških gimnazij?

To je zelo smeli cilj, ki je bil zastavljen na začetku. Jaz pa si raje zadam nekoliko skromnejše načrte, saj ko človek vstopa v polje izobraževanja, je treba biti s pričakovanji do ljudi realen.

Prve generacije so torej v svojih štiridesetih, petinštiridesetih letih. Ti so dali skozi obdobje, kjer so si ustvarili družino, tudi delali kariero. Razen teh vrednot in mladih družin, ki jih vidimo in so iz tega izšle, nekega večjega odziva v družbi še pravzaprav ne moremo dočakati. Ker tista aktivna, uspešnejša angažiranost se v družbi začne opažati tam po petdesetem letu, ko otroci nekoliko odrastejo.

Tako da sem s pričakovanji realen. Mislim da čas teh mladih bodisi v politiki bodisi v gospodarstvu še prihaja. So pa danes pri delu z mladimi veliko večji izzivi kot 20 let nazaj, saj je zaradi splošnih družbenih razmer težje vzgajati. Zato nadškofove besede v teh časih zvenijo toliko bolj smelo kot pred dvajsetimi leti in so težje uresničljive.

Kaj se je v tem smislu v družbi spremenilo?   

Več stvari. Spremenil se je vrednostni sistem, ki ga imamo starši glede vzgoje svojih otrok. Spremenili so se pogledi na trud pri odraščanju, kaj si predstavljamo pod tem, da je otrok samostojen, kaj pomeni znanje kot vrednota.

Kot družbeno najbolj problematično pa vidim, in pri tem je odpovedala Evropa ali celo svet, da imamo prvič po 2. svetovni vojni generacije, ki nimajo svoje daljnoročne vizije, kar je v eni od svojih analiz pred leti opozarjal že italijanski filozof Umberto Galimberti. Vedno se je vedelo; ko bodo mladi odrasli in zaključili s šolanjem, bodo dobili službo in si ustvarili prihodnost. Zdaj pa je mlada generacija največja žrtev sprememb zadnjih desetih let, krize in vsega ostalega, kam smo gospodarsko in politično zabredli. Nekateri že govorijo o izgubljeni generaciji mladih med 25. in 35. letom, ker so ob vstopu na trg prišli direktno na zavod. In tudi zdaj, ko se je družbena situacija nekoliko popravila, poskrbimo za tiste, ki so že zaposleni in imajo nekatere stvari v življenju urejene, na mlade pa pozabljamo.

To se mi zdi močan družbeni impulz, ki zelo določa tudi poglede mladih in njihove vrednote.

Kaj konkretno na tem področju počnete na katoliških gimnazijah, oziroma vaši šoli, torej glede ozaveščanja mladih, da si je cilje v življenju treba zastavljati in jim slediti?

Kot sva že dejala, se pri mladih kaže odsotnost razvitega pogleda naprej. Niso prepričani, kam se bodo stvari razvijale, ni spodbude, optimizma in prepričanja, da jih nekaj čaka, sploh kasneje, ko postanejo študenti. V naši gimnaziji skušamo odpirati vprašanja, ki doprinesejo k zavedanju, da ne moreš biti samo uporabnik tega sistema, temveč da si znotraj njega pripravljen iskati tudi rešitve.

Konkretneje, da glede svojih želja razčistiš pri sebi, da si trden tudi na duhovnem področju. Eden izmed ciljev je, da jim odpiramo vrednote na področju gospodarstva, sodelujemo v projektih podjetnosti, a hkrati razvijamo zavedanje, da je podjetnost brez etike ena od stranpoti. Vse to, da se mladi zgolj ne sprijaznijo s tem, kar jim servira družba, temveč da so s tem nezadovoljni in rečejo, da je treba tudi kaj spremeniti.

Hočem reči, priznam, da bi želel vzgajati upornike (nasmeh).

Če stopiva korak nazaj; so bila torej izhodiščna pričakovanja, da bodo dijaki katoliških gimnazij v večjem deležu od njihovih vrstnikov v državnih šolah slovensko družbo »kvasili« z vidnimi vlogami v politiki, gospodarstvu, pravu, civilni družbi, Cerkvi itd. pretirana, morda napačna, oziroma so že sama po sebi v neskladju s poslanstvom teh šol, ali pa so po vašem mnenju ti cilji doseženi?

Dobro je, da si zastavimo težko uresničljive ideale in prav je, da si jih postavi tudi katoliško šolstvo. A ob zavedanju, da v realnosti vpliva toliko dejavnikov, da v polnosti tega ideala na nek način ne moreš doseči.

Sem pa popolnoma prepričan, da če zadnjih 20 let ne bi imeli katoliških šol, bi bilo to za razvoj slovenske družbe slabše. Toliko se že pozna. Če ne drugje, naši dijaki slovensko družbo oblikujejo v ozadju. To je tek na dolge proge in pričakovati vidne rezultate se mi zdi malo krivično. Je pa to ideal tudi za naprej, a ne v smislu elitizma – torej pokazati, da smo nekaj posebnega – temveč da prispevamo dobro k tej družbi.

Kot tudi v državnih šolah prispeva veliko dobrih učiteljev, ki imajo vrednote, so tudi verni in lahko svoje poglede implicitno posredujejo na mlade. In navsezadnje, v državnih šolah je večji delež vernih otrok kot v zasebnih in tudi ti dobro prekvasijo slovensko družbo. Zato se mi ta delitev zdi skoraj malo umetna.

Ta zaščitniška drža staršev do svojih otrok, kjer ne dojemajo šole kot partnerja, ki se v isti smeri trudi otroka narediti samostojnega in kjer je že vsak občutek napora dojet kot frustracija, kot krivica, ki se otroku dogaja, v tem vidim največji problem.

V svojem pismu avtorici očitate nekorektnost ocene, da so katoliške šole »parkirane«, češ da ni upoštevala, s kakšnimi težavami in razvojem ste se v dvajsetih letih ukvarjali. Nam lahko na kratko predstavite te težave in opišete, kako in do kakšne mere so vas ovirale pri doseganju vaših vzgojno-izobraževalnih ciljev?

Ena izmed večjih sprememb, ki jo opažamo, je odnos staršev do šol. Verjetno smo na nekatere stvari postali tudi starši zelo občutljivi. Zelo imamo občutek za krivico, ki se morda zgodi, oziroma imamo občutek, da se je zgodila. Kot svoje poslanstvo starši nekoliko celo čutimo, da šole in druge institucije poučujemo, kako bi bilo prav delati. V tem smislu pedagogi z druge strani opažamo manjše zaupanje v delo učiteljev.

Ta zaščitniška drža staršev do svojih otrok, kjer ne dojemajo šole kot partnerja, ki se v isti smeri trudi otroka narediti samostojnega in kjer je že vsak občutek napora dojet kot frustracija, kot krivica, ki se otroku dogaja, v tem vidim največji problem. Starši smo torej postali drugačni do vzgoje svojih otrok.

In zdaj specifika, zaradi katere si upam za našo gimnazijo trditi, da nismo obstali, temveč smo se morali ves čas boriti. Na naši gimnaziji ob vpisu nismo tekmovali s tistimi najbolj elitnimi srednjimi šolami, ampak smo na svojevrsten način nekakšno misijonsko področje. Po eni strani namreč dobivamo dijake, močno zakoreninjene v vrednotah, ki jih sami predstavljamo, po drugi strani pa tudi takšne, ki prihajajo indiferentni ali celo iz ranjenih družin, pri katerih starši, nemočni pri vzgoji lastnih otrok, v šoli najdejo upanje, da bomo mi tisti, ki jim bomo pri tem pomagali in bomo varno zatočišče njihove vzgoje.

Nimamo homogene populacije odličnjakov oziroma skupine, s katero bi lahko delal le na en način in z enotnimi metodami. Raznolikost je naš največji izziv in zanjo smo ves čas iskali pristope kako motivirati in kako nagovarjati takšne ter drugačne dijake in njihove starše.

Če bi katoliške šole z državnimi želele konkurirati le v smislu intelektualne odličnosti, ne bi upravičile svojega obstoja.

Po tem kar ste povedali, vidimo, da se v zasebnih šolah srečujete s podobnimi problemi kot učitelji v državnih. V čem pa je potem dodana vrednost zasebnih katoliških šol, ki jo prinašate slovenskemu šolskemu sistemu? Katere so vaše prednosti, kaj je tisto več, kar dijak dobi z vpisom na katoliško gimnazijo?

Ker imam delovne izkušnje tudi iz državnih šol, lahko povem, da je slovenski sistem javnega šolstva na intelektualni ravni zelo dobro zastavljen. Če bi katoliške šole želele konkurirati le v smislu intelektualne odličnosti, ne bi upravičile svojega obstoja.

Katoliška šola mora dati neko identiteto ter zgled novega kulturnega delovanja v družbi. In sicer v naslednjem smislu. Če se malo opazujemo, smo Slovenci nekoliko samodestruktivni, zelo radi imamo črno-beli pogled na stvari, tudi hitro obsojamo drug drugega. Pomembno je, da s širino in odprtostjo učimo kulture dialoga v družbi. To se mi zdi prva ključna vrednost, da je šola prostor dialoga. K temu služi predmet vera in kultura.

Drugi takšen vidik je odpiranje življenjskih vprašanj. Mi v družbi nimamo nobenih šol vzgoje za partnerstvo, učenja o vzgoji otrok in podobno. Te vsebine pa so del našega kurikuluma na duhovnih srečanjih, pri predmetu vera in kultura in ob drugih predmetih in priložnostih.

Ne gojimo samo intelektualne ravni človeka, temveč je pomembna tudi duhovna, srčna plat. Sicer je do neke mere v državnih šolah tudi. Ampak če realno pogledamo, ima Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami velik hendikep. Obstaja namreč precej predsodkov do naravnega izražanja tega, da si lahko veren, hkrati intelektualec in hkrati tudi strpen ter da lahko prispevaš k družbi. Pri nas je nekaj takih predsodkov, ki izhajajo iz naše posebne zgodovine in se kažejo tudi v tem, da smo ena redkih držav, ki nimamo obveznega predmeta, pouka o verstvih v smislu poglobljene analize. Ta sicer kot verouk, v smislu kateheze, ni primeren, oziroma potreben v javni šoli, ampak vsaj osnovnih merodajnih informacij o verstvih v njej ne dobijo. In v tem vidim hendikep državnega sistema in je v zasebnih šolah ta izbira za starše lahko dobrodošla dopolnitev.

V drugem delu intervjuja z dr. Samom Repoluskom preberite o tem, kako družbeni predsodki do katolištva vplivajo na vpis v zasebne katoliške gimnazije, kakšne izkušnje imajo z dijaki, ki se k njim vpišejo pod starševsko “prisilo”, kako vzgajajo v demokratični kulturi in tudi kje tičijo vzroki, da mariborska katoliška gimnazija od ostalih treh odstopa po nekoliko nižjem povprečju maturitetnih rezultatov. Intervju najdete na tej povezavi (klik!)
Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 

25 KOMENTARJI

  1. Zelo dober intervju. Manjka pa mi samokritika. Če vodja šole ne prizna na glas, da gimnazije v četrt stoletja niso vzgojile dovolj družbeno glasnih intelektualcev, ampak samo pojasnjuje, da je to dolg proces in so cilji previsoki, je nekaj narobe. Posebej skrbi, če to, kar pravi, tudi resno misli: da je vzgoja (za slovenstvo in krščanstvo) cerkvenih gimnazij skorajda optimalna. Tako vsaj njegova stališča razumem.
    Pogrešam ravnateljevo analizo, kje je njegova gimnazija izpustila priložnosti, da bi vzgojila kakega družbeno aktivnega državljana več. Kje so vzroki, da mnogi škofijci ne poznajo resnice o državljanski vojni, ki je kristjane stisnila ob zid in jih spremenila v drugarazredne državljane. Kje so vzroki, da kar precej škofijcev pristane med aktivisti skrajne levice ali med volilnimi abstinenti.
    Kot gojenec vipavske gimnazije (takrat je to bila semeniška gimanzija) sem vse ključne podatke o zgodovini in politiki dobil že v prvem mesecu. Od profesorjev (gre za več predmetov, ne le slovenščino in zgodovino) in od sošolcev. Da tega gimnazije danes ne zmorejo narediti v 4 letih, je velika pomanjkljivost sistema.
    Poznam precej ljudi, intelektualcev, duhovnikov in sodelavcev šol, ki se pomanjkljivosti vzgoje v družbeno aktivne državljane zavedajo. Ko bo te samokritičnosti dovolj, se bo kaj premaknilo, do takrat pa bodo šole ostale “samo” najboljše srednje šole v državi, njih maturanti pa nedovolj samozavestni zoon politikoni.
    Sam sem optimist, ker se mi zdi, da se stvari premikajo v tej smeri. Kot oče lanske maturantke in kot bivši maturant zato, kljub svoji kritičnosti, toplo priporočam vpis v cerkvene gimnazije, ker dajejo dobro vzgojo ter boljše in širše znanje v primerjavi z vsemi drugimi gimnazijami v državi.

    • Tino,vas komentar povsem na mestu. Tako celemu šolskemu sistemu pri nas,posebej pa hvaljenum škofijskim gimnazijam manjka samokriticnost. Tega manjka na sploh v celi državi,zato tudi iz katoliške gimnazije prihajajo ljudje,ki nimajo lastnega mišljenja,dodane vrednosti itd.

      • Tako je Barbara. Slovenci znamo navesti tisoč razlogov za to, da nekaj ne naredimo, da nismo naredili, tisoč opravičil in razlag, samo, da ne bi bilo treba stopiti iz cone udobja in samovšečnosti.

  2. Niste ga pa vprašali, zakaj je njegova šola med katoliškimi gimnazijami daleč najmanj uspešna na maturi.

    Zame to sicer ni najpomembnejše vprašanje. Bolj pomembno se mi zdi, da se vi tako izogibate takim neprijetnim vprašanjem in kdovečemuše dovoljujete pometanje pod preprogo.

      • Res je, se opravičujem.

        Morda pa lahko razmislite tudi o tem, da bi vašo stran naredili malo manj obloženo z raznimi raznobarvnimi dodatki in vstavki. Tako, kot je recimo cruxnow.com

      • Raje mi povejte zakaj Mohamed bin Salman in ostali njemu podobni čim vidijo mlado levičarko s transparentom: “Dobrodošli begunci” začutijo nenormalno darežljivost in potrebo po ponujanju diamantov, biserov in safirjev?

  3. Uredništvo naj mi pove zakaj bogati Arabci in Katarci (Mohamed bin Salaman in njemu podobni) tako radi puncam z napisi:”Dobrodošli begunci” delijo dragocen nakit? Imajo res toliko preveč? Zanimivo se mi zdi predvsem to, da čisto neznanim puncam kar tako dajejo takšna darila? Tudi tistim, ki niso niti lepe in spodobno oblečene? En bogat Nahyan je tako čisto slučajno srečal demonstracije v podporo beguncem in sam od sebe začel na prisotne punce obešati nakit.

  4. Hočem reči, priznam, da bi želel vzgajati upornike (nasmeh).

    ZAKAJ JIH NE? Mogoče zato, ker preradi uveljavljate nadzo, moč (in to da učitelji, ravnatelji itak najbolje veste, kaj je za mlade najboljše) in ne pustite mladim, da razmišljajo po svoje, da pometejo s predsodki tradicionalne vzgoje poslušnih mladih, ki zmeraj ubogajo itd.
    Mogoče zato, ker to ni združljivo s tradicionalno vzgojo v družinah, kjer so starši vse, otroci pa naj poslušajo.
    Mogoče zato, ker uporništvo ni združljivo s katoliško agendo.

    Katere upornike ste mislili?

  5. Ker imam delovne izkušnje tudi iz državnih šol, lahko povem, da je slovenski sistem javnega šolstva na intelektualni ravni zelo dobro zastavljen.

    Ne vem, kdaj ste delali na državnih šolah, ampak nikakor se ne morem s tem strinjati da je sistem javnega šolstva na intelektualni ravni zelo dobro zastavljen. A je samo intelekt pri mladem človeku pomemben.? Čedalje bolj spoznavamo, da je čustvena inteligenca daleč bolj pomembna, da so domišljija, ustvarjalnost, samokritičnost, uporništvo, sanje,inovativnost, ravnanje s čustvi in na sploh odnos med učiteljem in učencem daleč najbolj pomembna stvar na šoli.

    Dajte si prebrat knjigo ŠOLA, KAM GREŠ, pa bomo potem videli, če boste še tako mislili. Javni šolski sistem je sam sebi namen, je ideološki, zelo zastarel, zato nujno rabi spremembo!

      • Paranoik kremeniti

        Igor trenutno na to temo nima kaj povedati, razen tega, da cerkvena šola ne more izobraziti nobenega upornika, ker potem od cerkve oz. vere ne bi ostalo kaj dosti!!! Je bilo v preteklosti kar nekaj primerov uporništva, pa so žal končali na grmadi! Seveda se verniki še danes tega bojijo!

    • Dzi, bomo počakali. A se bojim, da vam ne kaže dobro. Še Šarec je na dan volitev najprej pospremil svojo hči k prvemu svetemu obhajilu in zdaj celo vodi v anketah. Bog z vami, a ne obupajte, pogum velja!

  6. Pravite g ravnatelj, da niste usmerjeni v elito….Zakaj pa ne, kaj je narobe z elito? Vsaka država jo potrebuje. Da ne bomo poslušali in gledali same serpentinške… Zakaj pa mislite, da berem ( in doniram) za ta portal? Zato vendar, ker je med redkimi elitnimi ( če odšteje seveda nekaj prismuknjenih komentatorjev) portali.

    • Friderik
      Si morda tudi ti med prismuknjenimi? Če nisi in se imaš za elito, potem bodi bolj takten v komentiranju! Od elite se ne pričakuje samo znanje in vpliv ampak tudi taktnost!

  7. verske zasebne šole samo indoktrinirajo verske skrajneže. Zasebno šolstvo bi bilo treba ukinit, verske šole pa samo pozapret. Šola je kraj intelektualnega izobraževanja, vero pustite za popoldanske aktivnosti. Ko pridemo na oblast bomo ustvarili uravnovešeno in pravično družbo

    • Komunajzer, zapisal si : Šola je kraj intelektualnega izobraževanja ..Kje ? V postsocialistični Sloveniji je šola prvenstveno sistem indoktrinacije.Takšne in drugačne.Zavedne in nezavedne !
      Primerov je koliko hočeš.Recimo na “najvišji ravni”: Šarec bere berila v Cerkvi,pelje hčerko k prvemu obhajilu in je levičar.Kako gre to skupaj ?
      Takšna “zmešnjava” je možna samo kot posledica postsocialistične šole in indoktrinacije.
      Levo-levi ste v bistvu skoz na oblasti.Kaj še hočeš ?
      Levičarji in uravnoteženo-pravična družba ne gre skupaj ! To so različni pojmi ! Kakšen “komunajzer” si,ki tega ne razume ? Pa to je osnova “komunajzarske” vzgoje in učenja: vsi enaki,eni bolj enaki ! ; ELITA(lumpenproletariat) in drugorazredni ; laži,zavajaj,manipuliraj za svojega vodjo,ki je bistvo proletariata !

  8. Bolj se ne bi mogla strinjati: “Ta zaščitniška drža staršev do svojih otrok, kjer ne dojemajo šole kot partnerja, ki se v isti smeri trudi otroka narediti samostojnega in kjer je že vsak občutek napora dojet kot frustracija, kot krivica, ki se otroku dogaja, v tem vidim največji problem. “

    • Šola ni nikoli delala v smeri, da bi bil otrok samostojen, oprostite martaK, šolski sistem od 1. razreda naprej uničuje otrokove sanje, domišljijo in radovednost. Šola dela otroka povprečnega, zato da ne bi izstopal, zmanjšuje njegovo vedoželjnost na vseh področjih in na koncu naredi iz njega potrošnika, ovco.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime