Dr. Samo Repolusk: Izbira šole mora v prvi vrsti biti odločitev otroka (2. del intervjuja)

Rok Čakš
19

V včeraj objavljenem prvem delu pogovora z ravnateljem Škofijske gimnazije Antona Martina Slomška Maribor, dr. Samom Repoluskom smo se pogovarjali predvsem o vprašanjih in dilemah, odprtih v komentarju Domovine in odgovoru ravnateljev na tezo o “parkiranih katoliških gimnazijah”.

V nadaljevanju pa je fokus predvsem na konkretnih okoliščinah vzgojno-izobraževalnega dela, s katerimi se srečujejo na njihovi, mariborski zasebni katoliški gimnaziji.

Dr. Repolusk, opažate morda, da bi družbeni predsodki do katolištva in katoličanov bili ovira za vpis na vaše programe? Oziroma če vprašam malo bolj provokativno – kdo si bolj želi vpisa na katoliške gimnazije – so to dijaki ali morda starši?

Ker imam srečo, da se gibam v krogih skavtskih družin, so tam otroci tisti, ki najbolj pritiskajo. Starši smo ponavadi postavljeni pred odločitev in smo mi tisti, ki odpiramo neke druge priložnosti, pa se potem otroci preko izkušenj in pogovorov vseeno odločajo za katoliško šolo.

Obenem pa bi glede deleža otrok, ki prihajajo iz ranjenih družin, celo rekel, da je v ozadju prej želja staršev, ki tu za svojega otroka vidijo priložnost. Ampak kljub osnovni dobronamernosti staršev je dobro, da je izbira šole v prvi vrsti odločitev otroka. Starš lahko usmeri, ne more pa se odločiti namesto njega ali ga siliti v neko stvar.

Kakšne so vaše izkušnje z otroki, ki k vam pridejo, če rečemo temu, pod neko prisilo? V tem procesu sprejmejo svojo usodo, spremenijo stališče, kako tudi pristopiti do njih, da postanejo dovzetni, se odprejo?

Zelo različno. Veliko je odvisno tudi od tega, kakšne priložnosti so imeli tekom odraščanja, bodisi razrednika, ki jih je znal začutiti, najti do njih nekatere vstopne točke. Posamezne to zelo nagovarja in šolanje zaključijo z neko odprtostjo, četudi se ne spremenijo in ne postanejo verni.

Nekateri sicer v tem času sprejmejo tudi zakramente, nekateri pa, predvsem tisti, ki so bili vključeni zelo na silo in ni bilo z njihove strani niti malo volje, to izražajo z motečim delom pri pouku in skušajo narediti vse, da bi bodisi starše bodisi nas prisilili, da pokažejo, da s tem niso zadovoljni. Imeli smo takšne primere, imeli smo pogovore in tudi v korist otroka smo svetovali prepis. In se je tudi že zgodilo, da je takšen fant ali dekle čez čas prišel in se zahvalil, da smo ga podprli in da je bil enkrat v življenju slišan pri tem kar želi.

Rektor vašega Zavoda dr. Ivan Štuhec javno večkrat izpostavlja, da Slovenci potrebujemo vzgojo v demokratični kulturi od vrtca naprej. Kako konkretno ta vzgoja poteka v okviru vašega zavoda?

Sicer še nimamo razvite celotne vertikale, ampak zasnova je – vrtec in osnovno šolo imamo zastavljeno po načelih pedagogike Montessori. Ta že sama po sebi poudarja duhovno razsežnost človeka. V našem okolju je to seveda prežeto s krščanskim pristopom. Te vrednote, trdnost, dobivajo že od vrtca naprej, da jim tega ni treba skrivati, da se lahko o teh stvareh od vrtca naprej odkrito pogovarjajo.

V mislih sem imel predvsem vzgojo v demokratični kulturi v smislu pomena življenja v demokraciji, pomena politične participacije, uresničevanja demokratičnih pravic … Če sem konkreten na simbolni ravni: ali prvi šolski dan in državnih praznikih začnete s slovensko himno?

Ob prvem šolskem dnevu imamo prireditev z dvigovanjem zastav in podobno – torej se v tej smeri spodbuja. Na ravni vrtca se jih vključuje, da so udeleženi, da sodelujejo. Na razumski ravni pa se je z otroki in mladostniki o tem lažje pogovarjati kasneje. Tu so predmeti od državljanske kulture, na strokovnih ekskurzijah načrtno obiskovanje institucij kot sta slovenski in evropski parlament, itd.

Je pa res, da šola glede tega lahko da neke nastavke, mladi pa potem ven potegnejo tiso, kar prinesejo iz družine. Tu so nekateri predsodki in miselni vzorci, ki jih je težko spreminjati – recimo da je politika nekaj slabega, pokvarjenega, kot tudi poslanci in drugi politiki. Je pa seveda želja, da se miselnost v smeri demokratične kulture razvija.

Bi lahko rekli, da so mladi, ki pridejo iz katoliških gimnazij, bolj ozaveščeni o vrednotah demokracije, imajo recimo višjo stopnjo participacije na volitvah? 

Tega si ne bi upal trditi. Za to jim sicer dajemo priložnost. Odpiramo jim možnosti, da se srečujejo denimo z Združenjem o vrednotah slovenske osamosvojitve, novinarji kdaj pridejo predstavit kakšne knjige, pripravljamo okrogle mize. Ne bi si pa upal trditi, kako se to kasneje dotakne človeka. Verjetno je ta participacija in odnos do politike po eni strani odvisen že od spola, vrednot, ki si jih postavljamo, nekaj pa lahko prispeva tudi šola.

Ampak, odkrito povedano, to je eno izmed področij, za katerega mislim, da šola lahko prispeva določen delež, ne more pa delati čudežev.

Moja osebna izkušnja  razredniškega dela kaže, da če znaš ob primernem pogovoru napako odpustiti, se kasneje tudi pri človeku, ki je problematičen, izjemno obrestuje.

Kot sva že omenjala, se na katoliške gimnazije ne vpisuje le verna mladina, temveč tudi ljudje drugih prepričanj, ateisti itd. Kaj je, ob že povedanem tisto, kar v vašo šolo pritegne to strukturo ljudi?

Če se vrnem nekoliko k Janžekoviču (Janez Janžekovič, nekdanji profesor filozofije na Teološki fakulteti in pisatelj, umrl 1988, op. ur.), je pravzaprav vprašanje, koliko ljudi je pravih, iskrenih ateistov. Prej bi rekel, da so to ljudje, ki so iskalci. oziroma mogoče indiferentni do teh stvari. Pri njih obstaja vsaj nek osnovni notranji čut za univerzalne vrednote, ker če ga ne bi imeli, se za katoliško šolo ne bi odločili.

Če pa vseeno že, pa prepriča struktura, stabilnost, zunanji okvir reda na šoli. Občutek, da otroci ne bodo prepuščeni samim sebi, temveč da bodo učitelji znali na težave otrok ustrezno odreagirati, tudi v pogovoru s starši.

Če se vrnem k neljubemu primeru s prepovedanimi substancami, je marsikdo v pravičniški drži, kdo pa tudi s strahom pričakoval, da bom vpletene dijake izključili, kar bi v skladu z državnimi in našimi pravilniki lahko tudi naredili. A mi smo v prvi vrsti vzgojna institucija in napake, ki jih ljudje počnejo, so predvsem priložnost, da iz njih nekaj potegnejo zase.

To ne pomeni opravičevanja teh dejanj, niti ne pomeni, da če bi nekdo drugega ogrožal, oziroma se na njegov račun okoriščal, da ne bi bil izključen. A na nekoga, ki je mlad, ki na nek način eksperimentira, to gledaš drugače. Imeli smo resne pogovore in tudi moja osebna izkušnja razredniškega dela kaže, da če znaš ob primernem pogovoru napako odpustiti, se kasneje tudi pri človeku, ki je problematičen, izjemno obrestuje.

Eden izmed očitkov zasebnim šolam, ki smo ga lahko slišali tudi na nedavnem posvetu o zasebnem šolstvu pri predsedniku republike, gre v smeri, da so zasebne šole kljub vsemu vrednotno razmeroma poenotene. Nekateri to vidijo tudi kot šibkost zasebnega šolstva, češ da ne odraža siceršnje družbene raznolikosti, ki je sestavni del človeškega življenja. Kako odgovarjate na takšne pomisleke?

Vir foto: Facebook stran ŠGAMSM

Glede na vpisano populacijo, oziroma obstoječo raznolikost pogledov vsaj pri nas ta trditev ne more biti dlje od realnosti. Tudi če gledamo po družinskem preseku; imamo od družin, ki so blizu idealu, do tistih, kjer so starši samorastniki, kjer se mora samohranilec prebijati skozi življenje, od takšnih, ki nimajo ekonomskih težav do tretjih, ki se komaj prebijejo skozi vsakdan. Jaz na naši šoli doživljam pravo mavrico teh izkušenj in to je za nas vse velik izziv.

Je pa nekaj res. Če kdo pričakuje, da bo katoliška gimnazija z usmeritvijo in vrednotami, ki jih ima, te začela relativizirati in od njih odstopati, pa se to seveda ne bo zgodilo. Izhajamo iz evangelijskega sporočila in če bi to zrelativizirali, bi izgubili lastno identiteto.

Nikoli nismo poudarjali elitnosti v smislu, če ste pri nas, ste tudi najboljši in podobno, temveč smo predvsem nagovarjali odnosni vidik.

Te dni potekajo informativni dnevi. Kateri so konkretni poudarki, ki jih ob tem postavljate v ospredje in s katerimi poskušate prepričati bodoče dijake in njihove starše?

S tistim, kar sva se že pogovarjala o dodani vrednoti naših gimnazij: nagovarjamo tako tiste, ki so jim te vrednote že blizu, ki prihajajo iz družin, da se v našem okolju počutijo varno, kot tudi drugih, ki se morda še malo iščejo in razmišljajo.

En vidik je, da svoje notranje duhovno življenje doživljajo sproščeno in ga lahko sproščeno tudi izražajo.

Drugi vidik je, da je kakovost pouka na intelektualni ravni, da so učitelji zagnani in da imajo dijaki ob vloženem trudu vse temelje in osnove, da lahko dobijo dobro podlago za katerikoli študij, kot ga dobijo tudi na državnih šolah.

Eden izmed ciljev je nagovarjati tudi najboljše in najbolj ambiciozne dijake, da imajo tudi tu priložnost, kljub temu da smo zelo raznoliki in da se posvečamo tudi dijakom, ki imajo težave.

Obenem pa, da je vzporedno z intelektualno treba skrbeti tudi za telesno kondicijo. Šport se mi zdi pomembna dejavnost, športni tabori in športne skupine dobro delujejo in so prepoznane kot dodatna vrednost gimnazije.

Poudarjamo tudi druge dodatne aktivnosti. Predvsem razvoj socialnih kompetenc – prostovoljstvo, animatorstvo, družbeno aktivnost.

Pa kljub temu, da smo katoliške šole v osnovi prepoznane po humanistični usmeritvi, da se pri nas dobi tudi odlične temelje iz naravoslovja, da se uravnoteženo skrbi za vse.

Vaša mariborska gimnazija od preostalih treh slovenskih katoliških gimnazij odstopa po nekoliko nižjem povprečju maturitetnih rezultatov. Vemo, da to ni nujno odraz slabše kvalitete dela, saj je učni uspeh v veliki meri odvisen tudi od sposobnosti in talenta mladih, ki se vpisujejo v kakšno šolo. A zakaj pri tem prihaja do razlik med štajerskim območjem in ostalim delom Slovenije? S katerimi težavami se ukvarjate vi, s katerimi se jim denimo v Ljubljani ali Vipavi ni treba?

To je zelo dobro vprašanje in sem vesel tega izziva. Že od ustanovitve, ko je ta gimnazija nastala, je bila prva vpisana generacija zelo smela in pogumna in se je vpisala z veliko zavestjo ter motiviranostjo. Razlika, ki prihaja že od prve generacije naprej, je, da nikoli nismo poudarjali elitnosti v smislu, če ste pri nas, ste tudi najboljši in podobno, temveč smo predvsem nagovarjali odnosni vidik. Medčloveške odnose, vrednote itd. Verjetno tudi zato že od začetka nagovarjamo zelo razpršeno strukturo bodočih dijakov.

En vidik so torej lastni poudarki in usmeritve, drugi razlog pa je populacija, ki je, roko na srce, v tem delu Slovenije drugačna. Če pogledamo socialni položaj mariborskega in širšega štajerskega konca, pa tudi Prekmurja, ki je naš drugi bazen, ter Prlekije, v zadnjem obdobju tudi celjskega območja, je vsekakor drugačen kot v osrednjeslovenski in zahodni regiji.

In mednarodne raziskave tudi v državnih šolah opažajo razlike. Določeni trendi pri pomikanju od zahoda proti vzhodu kažejo, da morajo učitelji tukaj za primerljive rezultate vložiti več truda. Za objektivno ocenjevanje kakovosti je vedno treba primerjati med tem kar si dobil na začetku in rezultatom na koncu.

Ko se kot didaktik pogovarjam s svojimi študenti, jim povem, da če se želijo učiti od najboljših profesorjev, naj ne gredo na elitne gimnazije, ki so polne odličnjakov, s katerimi se da delati perfektne stvari, ker so motivirani in nimajo učnih težav. Naj raje obiščejo gimnazije, kjer imajo dijake z najnižjim inputom, pa potem ti maturo naredijo z dobrim ali prav dobrim uspehom. Ti učitelji so bili garači in so precej naredili.

Prav zato nismo posebej poudarjali elitnosti v maturitetnih rezultatih, čeprav matura vendarle je pomembna za vpis in prihodnost. Želimo pa si takšne mature, da bi večina dijakov, ki si želi na svoj študij, s trudom, ki ga morajo vložiti sami, lahko do tega tudi prišla.

Kaj je vam osebno pri delu največji izziv in kaj največje zadovoljstvo?

Najbolj trpim ob delanju raznih seznamov učiteljev, razporejanju, vodenju evidenc in pri podobnih birokratskih početjih. Največji izziv pa mi je, ko pride dijak, ko se razkrije osebna stiska, ko pridejo starši, ki rabijo nasvet in ko se lahko v vlogi pedagoga pogovarjam o življenjskih stvareh.

Če uspeš osebno nagovoriti človeka, se uspeš z njim začutiti, je več vredno kot vsa administracija ali druge perfektne zadeve. Ko je tu obojestransko zavedanje, da ti zanj ni vseeno.

Dolgoročno gledano skozi življenje neke konkretne, vsebinske vednosti včasih tudi preidejo ali zamrejo. Odnosni vidik, podpora za življenje, utrditev samega sebe med odraščanjem pa so stvari, ki ostanejo za vse življenje.

Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 

Preberite še prvi del intervjuja z dr. Samom Repoluskom: Priznam, želel bi vzgajati upornike

19 KOMENTARJI

  1. Nahyan in Saudijec sta šla celo tako daleč, da sta začela na anarhistke, ki so protestirale za sprejem beguncev, začela obešati drage verižice, broške in podobno kramo.
    Saj Šaha in Sorajo bi človek še razumel, toda tu so bile v igri čisto običajne punce, ene lepe druge malo manj lepe, ki jih Nahyan in Saudijec nista poznala. Zato gospod ravnatelj, kaj če se ti ljudje spomnijo in začnejo obešati nakit tudi na punce iz vaše šole in če potem one odidejo na proteste?

  2. Zanimiv intervju in zanimiv ter simpatičen sogovornik.
    Se mi pa, kot domačinki »manj razvitega bazena«, zdi nenavaden odgovor na vprašanje, zakaj je mb škofijska gimnazija slabša po rezultatih…
    Pa nikakor ne mislim, da so rezultati mature edino merilo uspešnosti neke šole. Vendar pa razloge za njen slabši uspeh obesiti kar poreklu dijakov tudi ni primerno…
    Ker če smo že pri tem, je recimo ljutomerska gimnazija na državni ravni na petem mestu po rezultatih mature. Tudi vse ostale pomurske gimnazije so pred vami. Tudi večina štajerskih pravzaprav.
    Ne bi raje razlogov iskali pri sebi ali pa so tudi v tem primeru za težave krivi drugi kot je bila (karikiram!) Eva Gregorc skorajda kriva za »cookie afero«…?
    Večini otrok in staršev rezultati mature niso pomembnejši od tega, da otrok uspešno in brez večjih pretresov zaključi srednjo šolo in pride do poklica. Zato morda raje še bolj poudarite pomen odnosov, po katerih se vaša gimnazija odlikuje, poudarjanje »vzhodnega bazena« in socialnega statusa učencev pa naj raje ostane kamor sodi. V preteklosti!

  3. Kdaj bodo pred škofijsko gimnazijo v Mariboru pravilno namestili zastave? Zastava Slovenije ne sme viseti navpično, ob njej pa smejo biti tudi vse druge le vodoravne. Pred nekaj minutami se je vehementni voditelj Tavčar na radiu Sora, spotaknil ob zastavo Slovenije, ki je ob zastavi MO Ljubljana od konca lanskega leta nameščena in plapola na stolpu ljubljanskega gradu. Meni, da je Janković pozabil naročiti, da jo snamejo. Da so jo namestili, je okrivil SDS in njihova prizadevanja, da obiskovalci tudi s to zastavo Slovenije dojamejo, v kateri državi so in katero mesto je prestolnica. Za podobne zastave po Poljanski dolini ni vedel. Naj dodam. Včeraj sva z ženo naredila 100 km poti in posvetila pozornost tudi urejenosti zastav. Okrog tričetrtine ni urejenih v skladu z ustavno-zakonsko-zastavoslovnimi določili. Kot sem vprašal na začetku, kdaj bodo pred to VIZ pravilno namestili zastave? Če oni ne spoštujejo ustave in zakonodaje, zakaj naj bi ju do njih država. Slednjo pa naj kljub vsemu tožijo za ves izpadel dohodek po sprejetju ustavne odločbe. Saj Slovenija neverjetno rada plačuje razno-razne odškodnine. V milijardah SIT oziroma bolj všečno slišano, v milijonih EUR.

  4. Šola vzgaja, a zagotovo ni edini (in mogoče tudi ne ključni) vzgojitelj. Se strinjam: »Je pa res, da šola glede tega lahko da neke nastavke, mladi pa potem ven potegnejo tiso, kar prinesejo iz družine.« Kar vsekakor šole ne odvezuje od nujnosti vzgojne komponente – toda pričakovati, da bodo iz pisane množice dijakov (in njihovih nazorsko raznolikih izvornih družin) kar vsi ‘kvas in sol’? Podobno trdim za (osnovnošolski) verouk: je dobrodošlo dopolnilo družinski vzgoji, če ima otrok izkušnjo verskega življenja v domači družini – lahko pa je (skoraj) proč vržen čas za tiste, ki preostalih 167 ur tedna živijo v okolju in ozračju, ki je povsem nasprotno temu, za kar verouk pričuje: 0,6 % časa pač ne more imeti odločujočega vpliva. V (srednji) šoli pač otrok prebije mnogo več časa, a mislim, da so tam poleg učiteljev pomembni (pomembnejši?) so-vzgojitelji vrstniki. Temelji pa so bili položeni in betonirani že kakšno desetletje, preden so otroci postali dijaki.

    • MartaK,vrstniki na morejo biti so-vzgojitelji,ravno zaradi tega,ker vzgajajo lahko samo odrasli,ki so čustveno zreli,kar pa vrstniki niso.
      In zaradi tega ker starši,učitelji,vzgojitelji velikokrat ne opravljajo svojega poslanstva tako kot bi morali,se mladi ponavadi že v osnovnošolskih letih navezejo na vrstnike,ki pa ne morejo biti mladim vzor,dostikrat so vrstniki slaba družba in te potegnejo v slabo.

  5. Dr Ščuka v intzervjuju, med drugim, pravi: ……….Kaj bi bilo po vašem mnenju treba spremeniti v šolskem sistemu, kako bi ga lahko izboljšali?

    …..“Naš šolski sistem je žal uravnan administrativno. Pri tem so akademske debate pomembnejše od dejanskega odnosa med učiteljem in učencem. Šolarji so pri tem postranskega pomena. Dvomim, da bo ta odnos lahko spremenil nek akademik, minister, ravnatelj ali učitelj.”

  6. Otrok je neveden, nepoučen in zato neodločen, in ravno zato ne more to biti dobra odločitev iz strani otrok . Samo Starši so Odgovorni za otrokovo Dobro prihodnost !!! ! !!! Amennn.

  7. Monster, vaše ponudne in tolmačenja ne razumem. Po mnenju Janeza Švajncerja potem, ko je Heraldica Slovenica pričela razglašati, da bi bilo potrebno zastavo spremeniti, je ta vsestransko izobražen Slovenec mnenja, da bi sodil na slovensko narodno zastavo s primerno umestitvijo le lipov list. Ta nas je spremljal na poti v samostojnost. AlojzZ, Zastava Slovenije je taka, kot so vse zastave na svetu. Po triletni obravnavi poslancev in strokovnjakov so se oktobra 1994. leta odločili le za vodoravni način nameščanja. Ker je škofovska gimnazija v Mariboru VIZ, mora spoštovati zakonodajo. Beseda »obesiš« določa navpično namestitev zastave. Sicer pa jo je mogoče namestiti na načinov namestiti, da je prav, le navpično ne sme viseti, z ležečim grbom. Čas bi že bil, da bi bile vse zastave Slovenije in druge ob njih, pravilno nameščene na drogovih in jamborih.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime