Dr. Rosvita Pesek: "Danes se veliko dogodkov banalizira, namerno zavaja in če ljudje nimajo trdnega spomina, so lahek plen."

foto: Jani Ugrin
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije smo se, skupaj s kolegi na portalu Iskreni, pogovarjali z dr. Rosvito Pesek, novinarko, ki je v prelomnih trenutkih od blizu spremljala dogajanje okrog razglasitve slovenske državnosti in osamosvojitve na splošno. Kasneje pa je prav iz te teme tudi doktorirala.

V prvem delu smo se pogovarjali predvsem o obdobju osamosvojitve in odnosu do teh dogodkov, v drugem delu, ki pa bo na Domovini objavljen jutri, pa smo z dolgoletno novinarko pogledali še v slovensko medijsko krajino.

Doktorirali ste iz slovenske osamosvojitve. Kaj je bilo po vašem mnenju, najbolj ključno, da je do slovenske osamosvojitve sploh prišlo?

Dejavnikov je veliko. Najprej bi izpostavila pričakovanje Slovencev, da bomo vendarle šli na svoje. Na jugu tedanje skupne države SFRJ je vedno bolj silil v ospredje nacionalizem v obliki srbskega pritiska na avtonomno pokrajino Kosovo in na koncu odprava avtonomije ter zaprtje Beogradu neposlušnih kosovskih voditeljev.

Razlike v gospodarski razvitosti države so bile enormne, v razmerju BDP 1:7 med najmanj in najbolj razvito republiko. Inflacija je bila enormna, dinar je povsem podlegel nemški marki. Pomoč za nerazvite je puščala slab priokus, tako pri prejemnikih, kot pri tistih, ki so bili do njenega »darovanja« zavezani. T. i. skupna jedra, ki bi na račun slovenskih »vsebin« ponujala več znanj in vsebin drugih narodov v slovenskih šolah, so dvignila na noge slovenske pisatelje. V 57. številki Nove revije je intelektualna elita pogumno zapisala, da bi Slovenija lahko preživela, tudi če bi »odšla na svoje«.

Memorandum srbske akademije znanosti in umetnosti je trasiral pot velikosrbski politiki.  In nenazadnje smo doma imeli izjemno politično elito, ki si je upala. Ki je zaznala valovanje naroda ter imela vizijo, moč in volilni izid, ki je omogočal, da se je v to avanturo, kot so rekli slovenski poti v neodvisnost, tudi spustila.

Omenjate sposobnost politikov, da so prepoznali potrebe tistega časa. Kako pa ste vi osebno doživljali tiste čase, ko se je že začelo nakazovati, da bo Slovenija lahko šla po poti osamosvojitve?
Časi odločanja in dokončnega odhoda na svoje so bili resnično tvegani.

Mislim, da imamo kar prave besede za takratno dogajanje - slovenska pomlad. Začela so se zbiranja, zborovanja v podporo četverici, potem zbiranje podpisov pod Majniško deklaracijo. Povsod sem dogajanje spremljala od strani. Takrat se je hlepelo po novicah, ki bi nakazovale, da gre Slovenija po svoje. Nastajale so nove politične zveze, v povojih je bila strankarska demokracija. Njene porodne krče pa sem že spremljala kot novinarska Televizije Ljubljana, sicer kot honorarka in začetnica, a vendarle.

Po prvih svobodnih volitvah sem veliko poročala iz skupščine. Seje so bile dolge in tudi nočne. Zbori pa trije. Kot novinarka sem se udeležila marsikaterega sestanka in strankarskega srečanja predvsem Demosovih strank o katerih imam zabeležbe še danes. Zaznavala sem iskreno željo, da gre Slovenija na svoje, da se uresniči večstoletni sen slovenskega naroda. Ta energija in te velike besede so bile prisotne.

Na drugi strani sem zaznala precej spotikanja in opreznosti, napadov, proceduralnih zapletov, odkritih nasprotovanj. Danes govorimo o plebiscitarni enotnosti, pozabljamo pa, da je ta enotnost nastala 16 dni pred plebiscitom in kmalu po njem tudi izginila. Pozabljamo, da so bili časi odločanja in dokončnega odhoda na svoje, resnično tvegani. Velika je bila verjetnost, da ne bo šlo tako, kot si je takratna politična elita zamislila, ali pa, da bi nas JLA zaustavila. Če bi bili tanki na ulicah in izredne razmere je vprašanje, kaj bi bilo z našim plebiscitom. Hočem reči, nič ni bilo dano samo po sebi in nič samoumevno.

Mednarodne okoliščine so nam resda šle na roko, s tem ko je razpadala Sovjetska zveza, a po drugi strani pa ni bilo države, ki bi Slovenijo in Hrvaško v prizadevanjih po samostojnosti javno podprla. Spomnite se samo razglasitve neodvisnosti. Nikogar od državnikov iz tujine ni bilo, še Tuđmana ne. Ni bil brez teže sestanek voditeljev DEMOS-a, ki ga je dr. Jože Pučnik sklical na Račjem otoku na Brdu, konec aprila 1991. Takrat je vsakega predsednika koalicije DEMOS vprašal, ali je pripravljen zastaviti svoje ime in glavo za to, da gre Slovenija na svoje in da se do 26. 6. dejansko osamosvojimo, ne glede na to, kaj vse se bo še dogajalo. Ti ključni možje v Demosu so prisegli, da se ne bodo pustili na cedilu in da se bo ta ključni nacionalni projekt izvedel. Ne glede na vse. To se mi zdijo zelo veliki koraki znotraj politične elite enega naroda.

Znate tisti, ki ste bili priča osamosvojitvi, na ustrezen način prikazovati pomen tega obdobja tudi nam, ki takrat tega nismo mogli v tej obliki doživeti?

Ne bi se spraševala, ali znamo to početi na pravilen način, ampak bi se rajši vprašala, ali sploh to počnemo? Ali tisti, ki smo imeli to izkušnjo kot starši in vzgojitelji delimo to izkušnjo z vami? Vam vsaj ob največjih državnih praznikih povemo, za kaj je šlo?

Izobraževalni sistem v naših šolah žal tega ne počne v zadostni meri. Najprej osnovnošolce in predvsem dijake nauči zgodovino vseh drugih celin, šele v četrtem letniku pa pride do Slovenije, pa še tam se običajno zgodovina konča pri Drugi svetovni vojni. Žal smo tudi po 30. letih še vedno samo starši in družina tisti, ki pretežno delimo to izkušnjo osamosvojitvenega obdobja s svojimi potomci. Sicer res bolj malo vedo. Zakaj ministri levi in desni, v vseh vladah doslej niso naredili več pri novih vsebinah, pa ne vem. Zaznavam pa velik trud posameznih učiteljev, ki z izvirnimi pedagoškimi metodami vendarle poskušajo približati ta čas novi generaciji.

Kateri dogodek iz obdobja osamosvajanja je na vas pustil res globok spomin oz. bi zanj lahko rekli, da zdaj, ko gledate nazaj, resnično odraža to obdobje?

Teh dogodkov je bilo več. Prvi tak dogodek je bila zmaga novih demokratičnih strank na prvih svobodnih volitvah. Tega sem se kot 25 letnica zelo razveselila, čeprav smo morali na volilne izide čakati štiri dni, pa še takrat ni bilo povsem jasno, kako veliko večino so nove zveze združene v Demos sploh dobile. Še pred tem smo kar pili besede Toneta Pavčka na zborovanju ZSMS na Kongresnem trgu, ki jih je sicer samo prebral, ampak prebral jih je s takim zanosom, da si jih še danes tu pa tam zavrtim;  »Podpisniki te listine,« gre za Majniško deklaracijo, »izjavljamo in sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda.« Težko je opisati, kako je bilo takrat biti v tisti množici, ki je kar zarjula, ko je to slišala.
Danes govorimo o plebiscitarni enotnosti, pozabljamo pa, da je ta enotnost nastala 16 dni pred plebiscitom in kmalu po njem tudi izginila.

Potem dogajanje okrog plebiscita. Tista sreča, ki je vela na ulicah in trgih slovenskih mest in iz Cankarjevega doma 23. decembra. Nekateri so bili naravnost preroški. Verjetno nam je zelo ostal v spominu klic dr. Jožeta Pučnika,  »Jugoslavije ni več, Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« in spil na dušek tisto mislim, da celo srbsko peneče vino, ki so ga ponudili, zaradi česar je čez nekaj dni nastal celo protest slovenskih vinarjev.

Meni so zelo pri srcu na plebiscitni večer ostale besede dr. Andreja Capudra, takratnega ministra za kulturo. Ko ga je kolegica Lidija Hren drezala, če se bodo vremena Kranjcem zjasnila, ji je odgovoril, da ni vremenar. Potem pa je rekel: »Današnji dan se mi zdi kot na poroki. Rečeš da in misliš, da si opravil. Ampak ta DA bo treba potrjevati vse življenje.« To se mi zdijo najbolj globoke misli, ki jih lahko nek pesnik in minister za kulturo položi vsem nam v zgodovinski spomin na ta ključni dan, ko smo z 93,5% udeležbo in 88,5% obkrožanjem ZA odločili, da gre Slovenija na svoje.

Zame je bil zelo pretresljiv dan, ko se je zgodil incident v Pekrah, nekaj posebnega pa je bila tudi prisega Slovenske vojske. 23 dni pred osamosvojitvijo je priseglo 300 fantov in ne vem, če si lahko predstavljamo, kako pomembno dejanje je bila ta prisega. Tedaj še znotraj države SFRJ so slovenski vojaki prvič prisegli na Republiko Slovenijo, ne na cesarja, kralja ali tekovine revolucije. Zgodilo se je prvič v naši zgodovini z namenom, da opogumi ljudi in jim pokaže, da imamo silo, ki nas bo branila v primeru agresije JLA. To so bili zame veličastni dogodki.

Neizbrisen pa je bil tudi 26. junij 1991. Moja delovna naloga je bila, naj v skupščini ulovim kakšne tujce in se z njimi pogovarjam, zakaj so prišli na razglasitev državnosti. Žalost je bila ta, da ni bilo nikogar od pomembnih tujih politikov. Prišli so štirje avstrijski deželni glavarji in en italijanski. To so bili vsi tujci, ki so si takrat upali v Slovenijo. Ker torej nisem imela nobenega novinarskega dela, sem z enega okna skupščine gledala na trg in spremljala dogajanje. Še danes z nostalgijo gledam posnetek, kako se s škripajočega droga spušča stara zastava z zvezdo in kako se je z veliko hitrostjo vzpenjala in dobesedno izstrelila na drog nova slovenska zastava – ob slovenski himni in kakšen aplavz je to dejanje poželo. Kdor je to doživel, teh občutkov ne bo zlahka pozabil.  Vse to so ljudje lahko spremljali tudi po neposrednem prenosu na naši TV in mislim, da nimamo nobenega posnetka z večjim nabojem, kot je bil ta, v vsej novejši zgodovini. Vsako leto si ob bližnjih praznikih vse to še pogledam, običajno objavljamo feljtone in vse to podoživim še enkrat. Tudi to je lepota našega poklica.

Dr. Rosvita Pesek, avtorica knjižnega dela Osamosvojitvena vlada, foto: Borut Krajnc


Če se primerjamo s sosednjimi državami ali širše se zdi, da v Sloveniji ni čutiti toliko spoštovanja in ponosa na samo osamosvojitev in državo. Zakaj v Sloveniji ne znamo čutiti toliko ponosa kot drugje?

Ker so politične razlike, ki so se kasneje vzpostavile, tako globoko zarezale. In so tudi spodbujane od tistih, ki niso stali v prvih vrstah. Danes imate ljudi, ki se menda pripravljajo na vstop v politiko in ki že vnaprej napovedujejo, da se moramo osamosvojiti od osamosvojiteljev, se jim zahvaliti in jih poslati domov. Torej delo ste opravili, zdaj smo pa mi na vrsti. Tudi take izjave ne krepijo ravno odnosa do države, do naše novejše zgodovine in nenazadnje do teh ljudi, kolikor jih še po 30 letih živi med nami. Trije veliki so že odšli.

Takrat se je veliko govorilo, da bomo kot Švica in ljudje so si to zapomnili. Ampak kot je rekel g. Ivan Oman, mi smo hoteli biti Švica, pozabili pa smo »švicati«. Vsi skupaj, ne le nekateri. Danes se veliko dogodkov banalizira, namerno zavaja in če ljudje nimajo najbolj trdnega spomina, so lahek plen.

Vendarle je treba po 30 letih pod črto priznati, da smo dobili svojo državo. Pravniško je bil to čist proces kot solza, na katerega ni bila vložena niti ena tožba glede osamosvajanja. Enako velja za obrambno vojno. Slovenski teritorialci in policisti niso kršili mednarodnega vojnega prava. Več težav je bilo s procesom demokratizacije političnega življenja. Ko je padel Berlinski zid in je razpadala Sovjetska zveza so države, kot so Poljska, Češkoslovaška in Madžarska po odhodu ruskih sil le ponovno vzpostavljale svojo polno suverenost. Države so pa to že bile, niso potrebovale mednarodnega priznanja, niso na novo vzpostavljale institucij kot so narodna banka, znanstvene akademije, denar, niso na novo risale mej.  Zato so se lahko bolj osredotočile na proces demokratizacije. Ukvarjali so se s strankami, delitvijo partijskega in sindikalnega premoženja, volilnim sistemom, demokracijo samo po sebi.

Mi smo postavljali na noge državo. Mislili smo, da je dovolj, če smo šli na prve demokratične volitve, kjer smo izbirali med 18 strankami in smo opravili. Jaz se zdaj ne bi opredeljevala do vprašanja, ali je začetek 90-ih let prejšnjega stoletja sploh bil primeren čas za odpiranje vprašanja lustracije, s katero bi ljudem, ki so bili do takrat na pomembnih položajih, vsaj za nekaj let to delo onemogočili. Gotovo bi takrat morali prej razlastniniti stare stranke in omogočiti enako bazo in temelje, za nove, da bi dobili vsaj približno enakopravno tekmo med njimi. Morali bi se drugače odzvati na najbolj zloglasne prestope poslancev, ki so prenašali parlamentarno moč za sestavo vlade z desnega na levi pol, recimo prestop Cirila Pucka. Tako so se začeli pojavljati madeži na demokratizaciji, ki niso krepili občutka, da je tekma poštena, da zmagujejo najboljši. Da o volilnem sistemu, ki ni in še danes ne spodbuja direktne personifikacije volivca s poslanci, niti ne govorim.

Vsi ti dejavniki, ki niso povezani z državo, ampak z izrazito ideološkim, mestoma odkrito sovražnim političnim bojem, pa seveda odpirajo vprašanje, ali smo še na isti barki in ali smo še Demokrati.

Kakšno mesto v narodnem spominu imajo ključni akterji, ki so osamosvojili slovensko državo? Je to mesto takšno, kot bi si ga po vašem mnenju zaslužili?
Pogubno se mi zdi omalovaževanje, manipuliranje,  kriminaliziranje in napadanje ljudi, ki so takrat izpostavili za to, da je 25. junija 1991 Slovenija kot samostojna država sploh nastala.

Kakor kdo. Prepričana sem, da Slovenci nimamo težav recimo z Ivanom Omanom. On je  poosebljal zdravo kmečko pamet, ki je v slovenski politiki danes manjka. Verjamem, da se bo kot klen mož, kmet, izredno načitan in pogumen politik zapisal v naš narodni spomin.

Je po treh desetletjih od osamosvojitve čas, da bi dobili ulice, trge, spomenike poimenovane po naših osamosvojiteljih? Jih lahko v pričakujemo v prihodnje? Bi se to spodobilo?

Do pokojnih vsekakor. Ampak. Spomnite se samo žolčnega odziva, ki je doletel poimenovanje letališča na Brniku po Jožetu Pučniku. Če tega ne zmoremo opraviti dostojanstveno in skupaj, potem se je res treba vprašati, ali smo za ta dejanja že zreli.

Bo čez 10, 20, 30 let čas primernejši za izkazovanje časti slovenskim osamosvojiteljem?

Takrat bodo postali že zgodovina. Če bo zgodovinski pogled vsaj kolikor toliko pošten in bo korektno  ovrednotil njihov prispevek, bodo generacije za nami verjetno razmišljale drugače. Znali bodo presoditi, da je prav, da se spomnijo ustanoviteljev slovenske države. Mislim, da imamo v Grosuplju, Slovenski Bistrici  in Kidričevem ulice oz. ceste že poimenovane po predsedniku Demosa.

Za še žive res ni v navadi, da bi jim postavljali ulice, ampak dr. Jože Pučnik je vendarle pokojen že 18 let. Kljub temu v Ljubljani nimamo nobenega spomenika ali ulice, ki bi nosila njegovo ime, kaj šele, da bi dobil kakšno pomembnejšo ulico v središču mesta.

To je pač odraz pogledov, ki jih ima mestna oblast nanj. Če bi večina v mestnem svetu imela odnos do države in tistih, ki so jo s svojo politično močjo pomagali ustvariti, bi ravnala drugače. Pa ne, žal. Sicer odsotnost javnih znamenj ni najbolj usodna stvar. Bolj pogubno se mi zdi omalovaževanje, manipuliranje,  kriminaliziranje in napadanje ljudi, ki so takrat izpostavili za to, da je 25. junija 1991 Slovenija kot samostojna država sploh nastala. Da so danes postavljeni v položaj, da se morajo braniti.

Kaj želite državi Sloveniji, da bi doživela v naslednjih 30 letih pred nami.

Edinost, sreča, sprava

k nam naj nazaj se vrnejo;

otrók, kar ima Slava,

vsi naj si v róke sežejo,

de oblast

in z njo čast,

ko préd, spet naša boste last!

V drugem delu intervjuja pa smo si podrobneje pogledali stanje v medijih v času osamosvojitve, in primerjali tedanjo RTV z današnjo. Pogovarjali smo se tudi o politiki, razdeljenosti in še čem.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

vzgoja, otroci, mobilni telefoni, digitalna tehnologija
Digitalni vrstniki
21. 7. 2024 ob 13:11
Film, Marija Magdalena
Marija Magdalena
21. 7. 2024 ob 9:30