Dr. Peter Jambrek: »Slovenija je zastala v nedokončani tranziciji«

Intervju: dr. Peter Jambrek, pravnik in sociolog

Gost oddaje Vroča tema je bil pravnik in sociolog dr. Peter Jambrek, eden od urednikov knjige Soglasje za zgodovinski trenutek, ki prinaša ideje za slovenski pomladni program. V njej je objavljenih 75 študij s številnih področij, od vloge Slovenije v Evropi pa vse do identitete in civilne družbe. Jambrek je v intervjuju spregovoril o času osamosvajanja in 57. številki Nove revije, o volilnem sistemu, ki ustvarja nestabilni in razvojno neučinkovit koalicijsko-vladni sistem, pa tudi o spravnem procesu in trenutnih političnih razmer v Sloveniji.

Pred kratkim ste napisali knjigo Soglasje za zgodovinski trenutek – novi prispevki za slovenski pomladni program, ki bo kmalu izšla, pa nam, prosim, predstavite, za kaj gre pri tem projektu.

S projektom smo začeli pred približno pol leta, ko smo z nekaj prijatelji dognali, da smo v zgoščenem zgodovinskem času, ko se dogaja več kot običajno, dogodki pa so pomembni, celo zgodovinski, tudi za Slovenijo. Zanimive bodo tudi naše parlamentarne volitve naslednje leto. Ob vprašanju, kaj se da narediti, nam je bilo jasno, da znamo kaj napisati in to tudi urediti v knjigo. Tako se je v krogu sedmih pobudnikov (zdaj urednikov) porodila ideja, da izdamo knjigo o Sloveniji z vsebino, ki bi bila blizu ideji o nacionalnem programu. Strinjali smo se glede večjega števila avtorskih prispevkov in začeli pri vabilu sto in več znanih slovenskih akademskih in avtorskih osebnosti. Izbor je bil gotovo pristranski, ker je bila večina povabljenih naših znancev, prijateljev in sodelavcev, ki jih pa zagotovo ne moremo šteti za ideologe tranzicijske levice. Odzivi povabljenih v ta knjižni projekt so bili razveseljivo hitri. V nekaj mesecih je prišlo čez 70 prispevkov s številnih problemskih področij in strokovnih profilov. Skupaj skoraj izčrpno pokrivajo glavne teme razvojnih analiz in programov, pomembnih za narod in državo.

Vse to spominja na nacionalni program, objavljen v 57. številki Nove revije pred 38 leti. V čem je razlika med omenjenim programom, kjer je sodelovalo 16 avtorjev, in vašim pomladnim programom?

Najprej naj povem, kako je prišlo do ureditve naše knjige do točke, na kateri je zdaj. Vsebina in resorska razdelitev poglavij namreč nista bili določeni vnaprej. Naposled je bila izoblikovana naslednja struktura knjige: na začetku vsebinski uvod in na koncu zaključno poglavje pod naslovom Srečanje misli za odločilne trenutke. To sta edini poglavji, pod katerima nas je podpisanih vseh sedem pobudnikov. Skupno ima knjiga poleg uvoda in sklepa 12 poglavij. Prvo predstavi Slovenijo kot predmet problemske raziskave. Naslednji dve poglavji opredeljujeta položaj Slovenije v Evropi in svetu. To je razumljivo glede na dejstvo, da so glavne zgodovinske razvojne konverzije Slovenije povzročali svetovno pomembni dogodki: svetovne vojne, revolucije ter sistemski tehnološki in ekonomski prevrati. Vse to je sprožalo zgodovinske spremembe v prostorih, ki jih naseljuje slovenski narod. Naslednja poglavja sledijo sosledjem zgodovinskih in resornih vidikov, začenši z obdobjem realnega socializma 1945–1990, iz katerega smo izšli takrat, v času 57. številke Nove revije, oziroma smo ga poskušali zapustiti. Sledijo področja, kot so gospodarstvo, zdravstvo, izobraževanje in znanost, kultura in umetnost. Proti koncu knjige se vsebina poglavij prevesi v obče pomembna vprašanja o identiteti naroda, civilne družbe in posameznika ter v sistemsko razmišljanje o Sloveniji skozi zgodovino, z željo po prihodnosti, zasnovani tudi v pomenu programa.

Ali je to politični program?

Gotovo ne, so pa študije, ki sestavljajo knjigo, dobra empirična, analitična in prognostična podlaga za kaj takega. Ker so v knjigi objavljeni prispevki brez izjeme napisani strokovno, problemsko in sistemsko, bi bila knjiga lahko pred volitvami v pomoč predvsem volivcem, pa tudi tistim, ki v imenu ljudstva izvajajo oblast v republiki.

Nacionalni program, objavljen v 57. številki Nove revije, se je pravzaprav udejanjil z osamosvojitvijo. Vsebina knjige ugotavlja, da socializem ni popolnoma izumrl oz. je še močnejši. Vprašanje je, kaj bi morali storiti, da bi dejansko lahko prišlo tudi do uresničitve pomladnega programa?

Nacionalni program, napisan leta 1986 in nato februarja 1987 predstavljen v 57. številki Nove revije, je temeljil le na dveh glavnih idejah: odcepitvi Slovenije od Jugoslavije in novi ustavni ureditvi osamosvojene Slovenije. Ti dve ideji je slovensko ljudstvo tedaj razumelo in z njima očitno na različne načine tudi soglašalo – z intelektualnimi prispevki, množičnimi gibanji in na prvih pluralnih volitvah aprila 1990. Vsemu temu pravimo »slovenska pomlad«. Centralni komite Zveze komunistov Slovenije je poskušal nekako plavati v tem toku in pri tem vijugati med svojim vodstvom v Beogradu in lastnim ljudstvom. Konec koncev mu je uspelo skupaj z ljudskim pomladnim gibanjem nekako »splavati« iz Jugoslavije.

Današnja knjiga je toliko bolj zapletena in obsežna, kolikor so bolj zapletene in drugačne tudi današnje razmere v svetu in doma. Oblasti izpred leta 1990 pravimo danes kar »kontinuiteta«, prehodu iz stare v novo socialno in ustavno ureditev pa »tranzicija«. Pri tem je »kontinuiteta« zelo obstojna, »tranzicija« pa počasna in previdna. Če se malo poigram z besedami, lahko »stari« in »novi« sistem orišem nekako takole: pred letom 1990 smo imeli na eni strani frakcijsko sestavljen centralni komite komunistične partije z levo radikalno frakcijo na eni strani ter birokratsko-etatistično frakcijo na drugi, vmes pa so bile frakcije nacionalnih, menedžerskih in lokalnih interesov. Ob centralnem komiteju in pod njim je brbotala tedanja opozicijska »civilna družba«.

Pa danes? Praviloma več kot polovico državnega zbora sestavljajo parlamentarne stranke, od katerih je vsaka primerljiva z eno od frakcij starega CK ZKS. Drugo, praviloma manjšinsko polovico parlamenta sestavljajo današnje opozicijske stranke, ki so nastajale iz tega ali onega dela »pomladnega gibanja« pred letom 1990. Tako da stara dobra partija še vedno vlada, dobro preoblečena in pomlajena, prejšnja pomladna opozicija pa je še vedno komaj tolerirani in strogo kontrolirani sopotnik oblasti, ki vlada iz globine, ne pa z legitimnega vrha države.

Stara dobra partija še vedno vlada, dobro preoblečena in pomlajena, prejšnja pomladna opozicija pa je še vedno komaj tolerirani in strogo kontrolirani sopotnik oblasti, ki vlada iz globine, ne pa z legitimnega vrha države.

Kako jim je to uspelo?

Z veliko znanja, denarja, podedovanih kadrov, tudi politične profesionalnosti. Seveda v prijetni senci agitpropa – agitacije in propagande preko »režimskih«, »mainstream« medijev, ki se sami ponosno oznanjajo za »nikogaršnje hlapce«.

Vi v svojem pomladnem programu kličete k soglasju. Kaj točno naj bi se zdaj spremenilo?

Ne vemo. Ni mi jasno, kako naj bi se bivša partija znebila svojega zgodovinskega, ideološkega in oblastnega bremena. Z njim moramo nekako računati, delež volivcev se namreč še vedno dobro počuti v staro-novih (pre)oblekah. Težko bi rekli, da je naš program, objavljen v knjigi, nacionalni program. Rekel bi, da je poskus programa skupine intelektualcev, mogoče celo večine volilnega telesa. Vendar bi bilo možno oblikovati tudi našemu nasprotni in konkurenčni predlog programa. Želim si, da bi bili morebitni kritični nasprotniki knjige naši tekmeci. Škoda bi bilo oklicati jih za naše »sovražnike«. V primeru, da ne bi bili sposobni z nami pametno razpravljati in nas z razlogi kritizirati, bi bilo za vse nas slabo, če bi se v nemoči in iz obupa spet zatekli v proslulo tehniko »diskvalifikacije« – ad personam ali na podlagi kake etikete, stigme.

Nacionalni program, objavljen v 57. številki, je klical k novi ustavi in jo tudi dosegel. Tudi danes slišimo težnje po novi ustavi in republiki. Ali to res potrebujemo?

Slovenska ustava je nastala iz omenjenega nacionalnega programa Nove revije 57. Stekla je po tirih sodobne evropske ustavnosti z vsemi klasičnimi določbami o vladavini prava, človekovih pravic in ureditvi države. Te ustavne identitete Slovenije ne moremo spreminjati, ker je večna in neodtujljiva – zato, ker temelji na neodtujljivi pravici naroda do samoodločbe in svoje države. Se je pa v teh 35 letih že marsikaj zgodilo na ustavnopravnem področju, kar bi lahko brez kakršnihkoli političnih sporov vnesli v sodobnejši, bolje formuliran tekst ustave.

Zdi se mi, da je ena od takih ključnih zadev volilni sistem, saj sedanji že desetletja ustvarja nestabilen ter razvojno neučinkovit koalicijskovladni sistem: štiriodstotni prag in sorazmerno predstavništvo večjega števila strank v parlamentu vodi v koalicijske vlade, ki praviloma niso sposobne zasnovati in izvesti reform, ki jih Slovenija krvavo potrebuje. Kombinirani večinsko-predstavniški sistem je volilni sistem, ki bi povzemal dobre rešitve iz obeh – večinskega in predstavniškega – bi bil zanimiva in prodorna ideja za morebitno novo konstitucionalizacijo volilnega zakona. Nisem strokovnjak za volilna vprašanja, sem pa zasledil, da kombinirani volilni sistem zagovarjata pri nas Ciril Ribičič in Janez Janša.

Štiriodstotni prag in sorazmerno predstavništvo večjega števila strank v parlamentu vodi v koalicijske vlade, ki praviloma niso sposobne zasnovati in izvesti reform, ki jih Slovenija krvavo potrebuje.

Ali bo do tega prišlo, glede na to, da smo imeli referendum na to temo?

Ne verjamem. Lahko bi prišlo brez referenduma s konstruktivnim dialogom med političnimi in strokovnimi elitami države.

Ki ga pa ni.

Tako je. Zdi se mi, da je to glavno, česar nimamo in kar potrebujemo. Ključno je, da bi bili ljudje pripravljeni poslušati nekoga, ki ima drugačno mnenje, in znali izluščiti tisto, kar je dobro.

Bili ste tudi prvi predsednik ustavnega sodišča. Včasih smo v ustavno sodišče vlagali veliko upov, danes pa mnogih odločitev ne sprejme, je v nekakšnem krču.

Pri nas je bilo ustavno sodišče v času tranzicije v devetdesetih letih prisiljeno uravnavati vse spore in dileme prehoda iz totalitarnega v demokratični sistem – namesto same ustave, katere besedilo ni izrecno uredilo, kako naj bo ta prehod izveden. Sodbe ustavnega sodišča so bile zato zelo odmevne, čeprav so bile v tedanjem »uradnem« tisku sprejete na nož, kadar niso bile pogodu tedanji tranzicijski levici. Sodišče se je torej tedaj moralo hočeš nočeš ukvarjati z jedrom ustavne geografije države. Če ne bi bilo takratnega ustavnega sodišča, danes občin, kot jih poznamo, ne bi bilo. Bile bi le nekakšne Kardeljeve komune. Tudi obvezne ustavnopravne razlage denacionalizacije, lastninske zakonodaje, načela sorazmernosti, konkretnih vsebin temeljnih določb pravne države, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne bi dosegle ravni današnjega ustavnosodnega prava.

Kot kažejo ankete, se bo sedanja vlada kljub izgubi podpore med volivci obdržala do konca ravno zaradi imenovanja ustavnih sodnikov. Javnost tako pričakuje, da bodo vsi imenovani bolj levo usmerjeni. Kaj menite o tem?

Lahko, da je tudi to eden od razlogov, zakaj ne bo predčasnih volitev. Vse skupaj je smešno-žalostno, jalovo in brezizgledno. Politični kliki na oblasti namreč tudi pedantno obvladovano ustavno sodišče ne pomaga, nasprotno – celo škoduje ji. Zakaj? Ker bo zato klika na oblasti vladala brez ustavnih zavor in se tako še bolj odtujila svojemu demokratičnemu temelju – torej ljudstvu. Namesto da bi njena zakonodajna in vladna oblast udejanjala nacionalne interese, bi se ji odprl širok prostor za uveljavljanje pritlehnih lastnih interesov. Kar ustvarja začaran krog, ki ne koristi niti kliki sami in še manj ljudstvu, ki »ima oblast«.

Pred dvema letoma, ko ste ocenili, da smo v krizi – omenili ste celo, da je Slovenija mafijska država – je vaša skupina Katedrala svobode predlagala, da bi Slovenija sestavila vlado, ki bi jo sestavljali Milan Kučan, Janez Janša, Borut Pahor in Anže Logar. Odločitev o tem, kdo bi vodil to vlado, pa naj bi bila prepuščena kar njim samim, drugi pa bi prevzeli vloge ministrov. Zakaj sploh tak predlog?

Jaz sem na ta predlog že pozabil (smeh). Oblikovala naj bi se nekakšna tehnična vlada, ki bi imela dovolj avtoritete, da bi potegnila Slovenijo iz 'blata' tranzicijske neučinkovitosti. Ideja je bila seveda neuresničljiva, ampak zanimiva, ker bi se ji bilo težko upreti, bila je pravzaprav nepričakovana, mogoče celo duhovita provokacija.

Lahko smo brali, da je Milan Kučan javno izrekel, da z Janšo absolutno ne bi sodeloval, enako z Logarjem, ker ima iste nazore kot Janša. Zakaj v Sloveniji ne zmoremo tega dialoga med nasprotnimi političnimi bregovi?

V Sloveniji imamo bolj kot ne kontinuirano vlado tranzicijske levice s kratkimi prekinitvami vlade Janeza Janše in nekaterih drugih mandatarjev. Slovenija je zastala v nedokončani tranziciji. V današnjem času je obdana s popolnoma drugače politično in vrednostno usmerjenimi vladami sosednjih držav. Kot čudakinja med začudenimi sosedami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko, Hrvaško, celo danes precej oddaljeno Srbijo – vztraja pri svojih 100 ali 50 let starih blodnjah. Alenka Puhar v pričujoči knjigi Soglasje za zgodovinski trenutek ironično piše o »večnem čaru socializma«. Sicer gre pa za provincialno zaprto in miselno zaostalo ideološko politiko. Milana Kučana smo nekoč videvali na fotografijah v družbi z Josipom Brozom Titom, Dolancem, Popitom, Kardeljem. Danes, ko sva oba že v letih, ko se ni več spodobno ukvarjati z oblastjo, se ni niti dostojno ukvarjati s 100 ali 50 let starimi ideološkimi zablodami. Človek bi si želel, da bi se te 100 ali 50 let stare kolektivne »zablode« v današnji Sloveniji zvedle na osebne »blodnje« brez širše odmevnosti.

Človek bi si želel, da bi se te 100 ali 50 let stare kolektivne »zablode« v današnji Sloveniji zvedle na osebne »blodnje« brez širše odmevnosti.

Torej mislite, da gospod Kučan nima vpliva?

Nobenega. Pa pustimo osebne okvire in pristranosti. Omenil sem že, da je Slovenija obdana z državami, ki jih vodijo vlade in voditelji, ki jih slovenska tranzicijska levica označuje za »ekstremiste«. Če je komentator dobrodušen, jih uvršča med skrajno desnico, če je slabe volje, pa kar med neofašiste ali neonaciste. To so hude stigme, ki v neposrednem učinku povzročajo nepredstavljivo in nepremagljivo veliko dozo kognitivne disonance: je demokratično izvoljena oseba, ki ji neko ljudstvo večinsko zaupa oblast, istočasno okoreli represivec izpred nekaj manj kot sto let? Rekel bi, da sta v tem primeru komentator in njegov bralec obsojena na neobvladljivo visoko dozo prekinjenega stika z realnostjo. Tovrstne doze, če zastrupljajo pamet in ravnanje ljudi, ki vodijo Slovenijo, pa predstavljajo za njeno ljudstvo neznosno varnostno tveganje.

Uboga mala slovenska provinca je v marsikaterem pogledu zaostala. Za vse nas je škodljivo, če v mislih živimo v času pred 100 ali 50 leti, če nas vodijo ljudje brez mednarodne in evropske legitimitete, ki so brez vpliva in avtoritete v bližnjih in oddaljenih, tudi čezoceanskih svetovnih regijah. Ne glede na naša osebna prepričanja in pripadnosti mislim, da bi morali biti kot Slovenci pripravljeni narediti korak naprej in delati na tem, da bi naša država dobila oblast in vlado, ki bi jo v svetu promovirali kot spoštovanja vredno nacionalno skupnost.

Kdo bi to lahko bil in ali sploh imamo te ljudi?

Samo za primer, zelo improvizirano in nedopustno osebno bi natresel nekaj imen – aktivnih ali morebitnih prihodnjih politikov. Poskusil bi kar po abecednem redu: Matej Avbelj, Miro Cerar, Janez Cigler Kralj, Peter Gregorčič, Aleš Hojs, Janez Janša, Zala Klopčič, Nina Krajnik, Anže Logar, Marko Lotrič, Borut Pahor, Romana Tomc, Zala Tomašič, Matej Tonin, Jernej Vrtovec ... Imamo tudi nekaj izjemno profesionalnih veleposlanikov in veleposlanic. Med naštetimi je Janez Janša profesionalni politik z visoko stopnjo integritete, spoštujejo ga v naših sosednjih državah in širše v Srednji in Jugovzhodni Evropi, tudi v ZDA. Ko sem bil pred kratkim na akademsko-državniškem srečanju o izraelsko-palestinskem sporu, so v pogovorih, ki so bili zaprti za javnost, pogrešali Janeza Janšo in ga poskušali dobiti na konferenco vsaj za en dan. Ampak ni utegnil, ker je bil na poti v neko drugo svetovno krizno žarišče v South China Sea.

Moram pa dodati, da nas v sedanjem, za Slovenijo izjemno pomembnem svetovnozgodovinskem in zaradi domačih razmer za Slovenijo še posebno neugodnem času iz krize ne more »potegniti« noben še tako izjemen državnik. Slovenija se je znašla in v svojo korist izkoristila nek zgodovinski trenutek vedno šele takrat, ko jo je vodila dobro vodena ekipa osebnosti v situaciji, ki ji Žiga Turk reče »l'instant decisi« – odločilni trenutek, Dimitrij Rupel pa »meeting of the minds« – srečanje misli. Tudi duhovno soglasje za nacionalni program? Hočem reči, da tudi v na videz tako ubožnem času po mojem ne bi bilo pretežko sestaviti »bullet proof« ekipe za vzpostavitev dobro organizirane Slovenije za soočenje z novim mednarodnim redom v Evropi in svetu.

Očitno vsi Slovenci ne delijo vašega mnenja, mnogi Janeza Janšo še vedno odklanjajo in iščejo najmanjše razloge za nasprotovanja.

Ne gre za Janšo. Gotovo se še spomnite, ko je bil Lojze Peterle predsednik vlade in je bila proti njemu usmerjena vsa postkomunistična agitacija in propaganda. Podobno so Jožetu Pučniku očitali zlasti osebno maščevalnost (zaradi njegove zaporniške izkušnje) in strašili, da je okoreli revanšist, ker je preučeval povojne izvensodne poboje. To so tipične psihološke projekcije, ko tisto, kar si sam naredil in za kar si se zavzemal, pripisuješ nekomu drugemu. Nasprotniku očitaš lastne »grehe«. Skratka, kdorkoli je kadarkoli politično ogrožal režim tranzicijske levice, je bil deležen istega zasramovanja, zaničevanja in negativne propagande. Ker je pa Janša že toliko časa učinkovito prisoten v slovenski politiki, je proti njemu nakopičena količina negativne propagande toliko večja. Demokratična izbira na volitvah v Sloveniji ni obtežena s tem, kar kdo ponuja v demokratičnem tekmovanju, ampak je obremenjena s primitivnim etiketiranjem in negativno propagando.

Demokratična izbira na volitvah v Sloveniji ni obtežena s tem, kar kdo ponuja v demokratičnem tekmovanju, ampak je obremenjena s primitivnim etiketiranjem in negativno propagando.

Torej kdorkoli bi bil na poti interesom tranzicijske levice, bi bil tako obravnavan. Vprašanje je, kaj točno ta levica zavrača. Ali so to določene teme – med njimi tudi področje slovenske sprave? Občutek imam, da bi vsakdo, ki bi se zavzemal za teme sprave in odpiral vprašanja morišč, naletel na isto usodo.

Tu so zadeve nekoliko zapletene. Bom povedal svoj osebno pristranski pogled. Moj oče je bil pred vojno zobozdravnik s privatno ordinacijo. Bil je nazorsko liberalen, sicer konservativen, vendar ne v katoliškem pomenu besede. Njegova prva žena pa je prihajala iz tradicionalne katoliške družine. Pred drugo svetovno vojno je komunistom pomagal tihotapiti orožje čez mejo. Zdi se, da so se takrat ljudje družili med seboj navkljub razlikam v pogledih na svet. Med vojno sta bila mama in oče aktivista Osvobodilne fronte in pravzaprav špijona OF in NOB. Italijanski oficirji, ki so si prihajali popravljat zobe k očetu, so povedali za »pastirčke« marsikaj važnega. Ko pa so po vojni očeta povabili v partijo, jih je zavrnil, češ da ga to ne zanima. Ker so mu vzeli še nekaj stvari, ki jih je imel rad, je začel kritizirati. Potem so ga leta 1949 aretirali in za leto in pol zaprli. Mama je bila aretirana rutinsko, kot je bilo takrat v navadi – ko so aretirali moža, so prijeli še ženo, »za ziher«. Mojo mamo zaradi upravnega prekrška delomrzništva. To so primeri življenjskih zgodb.

Že med vojno in še potem prva leta po vojni se je na veliko pobijalo, vsevprek: partizani (OF, NOB, povojna UDBA) okupatorje, domače civiliste, domobrance in povojne ujetnike. Okupatorji upornike. Domobranci partizane. Bilo je še veliko drugih manjših skupin in organizacij, udeleženk te medvojne državljanske vojne, in to na strani žrtev in morilcev v tedanjem navzkrižnem pobijanju. Kot družba smo sorazmerno močno obremenjeni glede na delež pobitih med vojno in neposredno po njej.

Pisali ste tudi o slovenski spravi. Katera je torej glavna tema, v kateri bi morali doseči nekakšno soglasje?

Morali bi pokopati to preteklost za sabo, na način, kot poteka vsak dostojen pokop in pogreb. S procesijo, govori, spominom na vse dobro, kar je pokojni doprinesel in doživel. Sijajno bi bilo, da bi tisti, ki so krivi, to priznali, se iskreno pokesali ter morda pojasnili, zakaj je do tega prišlo. Nasprotna stran naj bi to sprejela. Mogoče bi se tako iskreno spravili. Slovenci tega verjetno nismo sposobni storiti. Da sta si na vrhu dve visoki osebnosti, kot sta bila Kučan in Šuštar, segla v roko, pa zame ne pomeni ničesar. Prej bi temu rekel zavajanje in prevzemanje pristojnosti, ki jih posamezni človek nima, saj ne more govoriti v imenu tisočev drugih ljudi. Vem, da moja mama nikoli ne bi segla v roko paznikom iz svojega kočevskega lagerja, ker jih je preveč zaničevala. Ta zgodovina je v sedanjih časih pogosto zlorabljena z vseh strani v imenu lastnih koristi.

Kot pravnik poudarjate, da ne gre za enako obravnavo zločinov in ljudi v državi, kar ni v skladu s človekovimi pravicami.

Imate prav. S kolegom in prijateljem Šturmom sva o tem pisala v knjigi, ki je izšla leta 2008 in je bila zbornik referatov na evropski konferenci o zločinih totalitarnih režimov v Evropi. Taki režimi so bili trije: fašizem, nacionalni socializem in komunizem. Slednji je po številu in učinkovitosti pobojev prednjačil, saj je trajal veliko dlje kot ostala dva. Fašizem in nacionalni socializem sta bila vojaško poražena, komunizem pa je trajal od leta '45 vse do konca hladne vojne leta '90.Dekomunizacija na način, kot sta bila zatrta nacizem in fašizem po vojni, nikoli ni bila izvedena. Žrtve teh treh totalitarizmov niso enako obravnavane. Spravni proces se tako ni mogel niti začeti.

Dekomunizacija na način, kot sta bila zatrta nacizem in fašizem po vojni, nikoli ni bila izvedena. Žrtve teh treh totalitarizmov niso enako obravnavane. Spravni proces se tako ni mogel niti začeti.

Z dr. Šturmom sta ugotovila, da se je nabralo dovolj podatkov, pričevanj in dokumentov, ki opozarjajo, da je bivša Jugoslavija in z njo Slovenija kot njena enota temeljila na umoru, ropu, nasilju ter da se je ohranjala na podlagi strahu, prevare in laži. Ali je to še vedno realnost v Sloveniji?

V pogovorih s kolegom z Nove univerze prof. Letnarjem Černičem sva soglašala, da je morebiti večina slovenskega prebivalstva zaradi dolgoletnega trpljenja razvila stockholmski sindrom, kjer žrtve upravičujejo dejanja storilcev oziroma so tiho, oziroma da slovensko družbo zaznamuje nekakšna neformalna amnestija, zaradi katere naj ne bi nihče odgovarjal za množična hudodelstva. Vprašala sva se, kako in v kolikšni meri prav ta nekaznovanost pogojuje življenja sedanjih generacij slovenske družbe. Brez kaznovanosti, sprave in medsebojnega pomirjenja so lahko tako potomci storilcev kot tudi žrtev ujetniki preteklih temnih življenjskih zgodb svojih prednikov. Današnja podoba umora, pravi Taras Kermauner leta 1983, je zastrupljanje v družbi brez perspektive, je drobljenje osebnosti, volje, moči in narodovega izročila. Drugi neizbežni vidik izročila umora pa je izbris zavesti o umoru, pozaba izvirnega umora, pranje možganov in umivanje rok. Družba ostaja zločinska toliko časa, dokler uspešno zastira spomin na svoj zločinski izvor. Kultni in kulturni spomin, opozarja Kermauner, je pred vsem drugim spomin na umor.

Lahko bi rekli, da smo zreli za psihiatra (smeh).

Saj, če ne bi bili tudi psihiatri zreli za psihiatra (smeh).

Ali bi morali potem te dogodke znova privleči na plano, da bi lahko dosegli spravo?

Največ, kar si lahko želimo, je sprava, dosežena na osebni, praktični ravni. Z neko oddaljenostjo od travmatičnih zgodovinskih dogodkov težki spomini zbledijo, ljudje pa naj bi poskušali z njimi živeti in jih sprejeti ter se nehati obtoževati med seboj. Morebiti nam bo uspelo še pred volitvami drugo leto vzpostaviti dialog in se morda pogovoriti tudi o dogodkih, ki so tako močno zaznamovali zgodovino našega naroda.

Kaj želite doseči z izdajo knjige?

Poskušamo opozoriti na to, da smo sredi zelo težkih, kriznih in zgodovinsko zgoščenih časov. Ljudje poskušamo krizne trenutke, ki so obremenjujoči, potiskati na stran, mi pa poskušamo dopovedati, da ni odveč zavedati se, da smo znotraj časa, ki za nas vse, še poudarjeno pa za sedanje oblastne elite, ni dobrodošel. Na ves glas želimo povedati, da tako ne gre več naprej. »Dost mam« pesnika Vena Tauferja je izklic vsega slovenskega pomladnega protesta – nekdanjega in sedanjega. Zavedati bi se morali, da smo v skupnem čolnu, ki se morda le na videz nahaja v mirnih vodah, in da se lahko v delčku naslednjega trenutka znajdemo sredi viharja.

Kaj bi morala storiti desna vlada, če pride na oblast na bližajočih se volitvah?

Vse je tako zavoženo, da si morda leva vlada želi, da bi se vsega tega čim prej znebila (smeh) in težave preložila na svojega nasprotnika. V knjigi smo analizirali in predstavili približno 70 problemov, za katere si ljudje, kot smo zasledili med urejanjem te knjige, želijo, da bi bili rešeni. Želimo si, da bi se do volitev marca naslednje leto čim več pogovarjali. Da bi ukinili oddelke »agitacije in propagande«, ker so žaljivi in nezdružljivi z ustavno vrednostjo človekovega osebnega dostojanstva in so betonska zavora pameti in poštenja na poti proti Sloveniji kot javni zadevi (res publica).

Hvala za pogovor.

(D194: 20-25)