Dr. Miro Haček: V 30 letih še nisem opazil tako samomorilskega ravnanja, kot si ga je privoščil KUL v odnosu do Goloba

V izdihljajih letošnje volilne kampanje pred državnozborskimi volitvami smo se o tem, kakšna je bila, kaj jo je zaznamovalo in kaj prinaša posameznim strankam, pogovarjali s profesorjem politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Mirom Hačkom.

Volilna kampanja je v izteku, kakšen vtis je pustila na vas?

Kot en deja vu, ponavljanje nečesa, kar smo v podobnih oblikah videli že v letih 2011, 2014 in 2018. Na eni strani imamo Janeza Janšo, na drugi pa nekega »odrešenika«, nov obraz, ki bi Janeza Janšo premagal in nas bo peljal v čudežno deželo. Potem pa imamo še tretjo stran, ki je nihče ne mara. To pa je liberalna sredina, Povežimo Slovenijo, Nova Slovenija, Naša dežela.

Ko je bil novi obraz Miro Cerar, je on bil ta sredina, sedaj pa smo sredi izredne polarizacije, v kateri se levica in desnica borita za relativno zmago, v resnici pa gre zgolj za vprašanje, kdo od potencialnih partnerjev največjih strank se bo uspel prebiti v parlament in tako omogočil sestavljanje vlade. Skratka, oba pola se borita za prestiž relativne zmage, liberalni blok pa se bori za svoj obstoj.

Volilna kampanja me ni niti presenetila, niti navdušila. Odpiramo zgodbe, ki so bile pomembne pred 15 ali 20 leti, kaj je naredila katera vlada in kdo je za kaj zaslužen. Kaj malo pa smo izvedeli o tem, kaj nas čaka čez, tri, šest mesecev, razen tega, da bi eni sprejemali zakone že v prvi polovici maja, ko se niti parlament še ne bo sestavil.

Se bomo Slovenci kdaj naveličali novih obrazov? Levi pol res ne more najti neke trajnejše stranke?

Izgleda da ne. Ključ odgovora na to vprašanje je v vsebinski revščini tega KUL bloka. Če bi bil vsebinsko dovolj globok in bi imel ideje, kaj sploh narediti, kot so nekoč pod vodstvom SD že naredili, potem ne bi potrebovali novega odrešenika. Ta blok bi užival zadostno podporo, da bi zlahka premagal trenutno vladajočo koalicijo.

A v tem mandatu se je ta blok polenil. To so leni ljudje, ki se jim ne da delati na javnih politikah in njihovi programi, z izjemo SD, ki ima nek dovolj resno izdelan program, so ostale tri stranke bloka izjemno uboge. Njihovi programi niti ne pokrivajo vseh javno-političnih področij, v nekaterih delih so verjetno tudi protiustavni – skratka zbirka lepih želja, nikakor pa ne programi resnih strank, ki naj bi sestavljale vlado.

Izjema je tukaj SD, to je treba pošteno povedati, ampak očitno sami niso dovolj, da bi bili nosilci levo-sredinskega dela, zato je bilo očitno treba ponuditi volivcem nek nov obraz, novega odrešenika. Težko sicer razumem, zakaj so tisti, ki so izbirali, izbrali ravno Roberta Goloba. Je namreč daleč najslabša izbira na tem področju v zadnjih 15 letih. Ostali so imeli vsaj malo politične kilometrine ali prirojen občutek za politiko.

Robert Golob nima ne enega ne drugega. Ni niti za politiko, kaj šele, da bi bil predsednik vlade, kar bomo verjetno ugotovili v naslednjih mesecih, če bo ta opcija zmagala. Še Marjan Šarec, nad katerim smo zavijali oči, je imel za seboj dva mandata vodenja ene večjih slovenskih občin, Golob pa je kljub podpredsedništvu politične stranke v preteklosti nepopisan list, nič se ni naučil. Nima pojma, kako se sestavlja parlament, vlada, kako poteka zakonodajni postopek.

Zmagovalca bo odločilo to, kdo je za volivca manj slab. In to je trenutno Robert Golob, in sicer zgolj zato, ker ga nihče ne pozna.

Če zmaga ta opcija, bomo znova gledali neko tragikomedijo. Ne vem, zakaj ga botri, ki stojijo za njim, o tem ne poučijo. Posebej še po tem, kar se je leta 2011 zgodilo Zoranu Jankoviću, se nikomur več ne bi smelo zgoditi, da ne zna niti vlade sestaviti.

Pravite, da gre za deja vu. Kaj pa je tisto, kar odloči volitve?

Mislim, da bo zmagovalca odločilo to, kdo je za volivca manj slab. In to je trenutno Robert Golob, in sicer zgolj zato, ker ga nihče ne pozna. Volivec ve, da je koalicija KUL vsebinsko plitka, Janezu Janši pa so tako popljuvali ime, da če je samo 10 % tega kar pravijo o njem, res, je hudo. Volivci iščejo izven tega in tukaj jim je ponujen Robert Golob. Poleg njega je le še liberalni blok, ki pa je pobarvan s sodelovanjem v koaliciji in antisistemske stranke tipa Resni.ca, ki imajo vse po vrsti protiustavne programe. V resni pravni državi takšnih programov ne bi bilo mogoče objaviti.

Volivec izbira znotraj tega. Res pa mislim, da bi lahko vzporedni mehanizem, ki je ustvaril Roberta Goloba, vložil malo več truda v nov obraz. Kot da je dovolj, da ti mainstream mediji napišejo lepo zgodbo in lahko kandidiraš kogarkoli. Skrbi pa me, da volivec kupi tudi tako luknjičasto zgodbo.

Včasih so šli ljudje skozi vsaj osnoven politični trening znotraj strank. Niso ravno vsakega z ulice potegnili na kandidatno listo.

Letos je situacija na medijski sceni vendarle nekoliko drugačna. Poleg mainstream medijev je vendarle tudi nekaj več drugačnih. Kakšen vpliv imajo ti mediji na volilno kampanjo?

Nekaj vpliva zagotovo ima, vendar pa se spremembe na medijski sceni najpomembnejših medijev še niso dotaknile. Slovenski volivec je, podobno kot politiki, len kar se tiče medijev. Navajen je medija, ki ga ima ma daljincu na znani tipki in ga gleda, pa naj zunaj padajo ognjeni storži. Spremembe na RTV Slovenija so majhne, na POP TV pa ni absolutno nobene, kvečjemu na slabše gre. Odgovorni uredniki teh medijev so družinsko povezani z določenimi kandidati, kar so ti mediji povsem zamolčali. Ko se pogovarjam s tujimi novinarji, ki pri nas spremljajo volitve, ne morejo verjeti, da je to možno. Tak urednik bi se vsaj za ta čas izločil.

Planet TV je sicer pridobil nek določen delež gledalcev, Nova24TV manjšega, vendar tudi na področju televizij še nimamo klasične pluralnosti 50:50, morda smo pri 70:30. Pri tiskanih medijih in radijih pa pluralnosti praktično ni. Morda več pluralnosti prinaša splet. A zaradi specifičnih zakonitosti spleta je stopnja zaupanja tam manjša, pa tudi generacijsko različna, nad starostjo 35 let je učinek spleta majhen. Za postavitev nekih normalnih temeljev pluralnosti potrebujemo vsaj še en mandat desno-sredinske vlade. Trenutno imamo denimo 3 novinarje RTV Slovenija proti stotim, ki jim stojijo nasproti.

 

V ponedeljek je Robert Golob sporočil, da naj bi bil pozitiven na covid 19, v kampanji pa ga bodo nadomeščali njegovi sodelavci, sam bo sodeloval le še na daljavo. Komu ta bolezen koristi in komu škodi?

Če bi bil pristaš teorij zarot, bi podvomil v to diagnozo, ampak mislim, da je teorij zarot v Sloveniji že dovolj (smeh). Gospodu Golobu seveda želim čim prejšnjo ozdravitev.

Po svoje mu vsekakor koristi. Vedno, ko se je pojavil na soočenjih brez slušalke v ušesu, običajno izgublja, kar je po svoje normalno za nekoga, ki nima političnih izkušenj. Ima pa težavo, da nima ljudi, ki bi ga nadomeščali. V ponedeljek je na POP TV nastopil prek videopovezave, kar so izkoristili konkurenti z leve. Oni so v glavnem kritizirali, medtem ko je Golob izpostavljal programske točke. Bolezen mu gotovo koristi toliko, da ne more narediti kakšne usodne napake. Hkrati pa mu novinarjem ne bo treba pojasniti stvari, ki bi jih sicer moral.

Za predsednika vlade volimo nekoga, ki je potencialno leta kršil zakon, ni prijavljal tujih dohodkov in po EU skrival bančne račune. Takšne situacije še nismo imeli in mislim, da bi jo moral pojasniti.

Za predsednika vlade tako volimo nekoga, ki je potencialno leta kršil zakon, ni prijavljal tujih dohodkov in po EU skrival bančne račune. Takšne situacije še nismo imeli in mislim, da bi jo moral pojasniti. Zdaj, ko jih iz objektivnih razlogov ne more, bomo šli na volitve z neodgovorjenimi vprašanji. To pa je slabo tako za slovensko demokracijo kot tudi zanj, saj bo kompromitiran že pred izvolitvijo, kar bo ogrožalo stabilnost morebitne leve koalicije.

Ko smo na Domovini snemali soočenje predsednikov strank, je tik pred snemanjem sporočil, da ga ne bo, čeprav je pred tem napovedal snemanje na daljavo. Stranka ni uspela poslati nikogar namesto njega. Kje bo njegova stranka našla 6-8 ministrov, ki jih bo potrebovala, če bo sestavljala vlado?

Ma kandidatni listi bi se gotovo našel kdo, ki bi ga lahko nadomestil, vprašanje pa je, zakaj ni dovolj zaupanja do teh ljudi, da ne morejo na soočenja. Na njegovi listi so dolgoletni župani, kot sta Uroš Brežan in Matej Arčon, ki bi se lahko znašla na takem soočenju. Vprašanje je, zakaj g. Golob tem ljudem ne zaupa, da bi ga nadomestili na soočenju, če se ga on iz objektivnih razlogov ne more udeležiti.

Na nek način pogrešam Milana Brgleza, ki ga je Miro Cerar lahko pošiljal v ogenj. Skrbi me, kako bo Golob iskal kandidate za ministre, če še kandidatom za poslance ne zaupa, da bi hodili na soočenja. Bodo morda predsednik vlade in ministri po volitvah ljudje, ki sploh niso šli na volitve?

Kaj nam to pove o razvoju slovenske demokracije? Če nekateri pravijo, da je ta zdaj ogrožena in smo že napol fašistična država, kaj bo šele potem? Takšne stvari pa po mojem mnenju resno ogrožajo demokracijo. Trenutno imamo v vladi ljudi, ki so na volitvah dobili legitimnost, zdaj pa se lahko zgodi, da bomo za predsednika vlade dobili nekoga, ki nima nobene legitimnosti. Temu pa se v politologiji reče ugrabljena država.

 

Večjih škandalov, ki bi tedne polnili naslovnice v tej kampanji, nismo imeli. Kako to?

Kakšen škandal se še lahko pojavi v zadnjih dneh. Takrat se kandidati ne morejo učinkovito braniti, volilno razpoloženje velikega dela volilnega telesa pa se stabilizira šele v zadnjem vikendu pred volitvami.

Je pa bilo kar nekaj afer, le da niso imele pravega učinka. Verjetno zato, ker je že od 12. marca 2020 v slovenski politiki neke vrste izredno stanje, ko traja permanentna politična kampanja. To je podobno kot z vojno, če jo dovolj dolgo gledaš, postaneš imun nanjo in ni več tako šokantna. Tako je tudi z našo politično situacijo. Afera, da bi se prijela, bi morala biti res huda.

Bi Golobovi škandali (afera 15 %, račun v tujini, skrivanje dohodninske napovedi) pritegnili več pozornosti, če bi se zgodili komu drugemu, ne Robertu Golobu?

Vsekakor. Če bi se zgodili komurkoli iz koalicije KUL ali sedanje vlade, bi pritegnili več pozornosti. Robert Golob ima zaščiten status. Mediji ga skušajo pokrivati, pri čemer posebej izstopata POP TV in Delo. Oba imata poseben interes, da Golob na volitvah uspe. V zrelih demokracijah se kaj takega ne bi moglo zgoditi. Take afere bi dobile ustrezno pozornost v večini medijev.

Kandidat, ki ne zna pojasniti, kako je njegova plača poskočila s 6.000 evrov na mesec na 433.000 evrov na leto, ne bi imel prav veliko možnosti na volitvah, kaj šele, da bi bil pretendent za zmago. To je pomemben indikator, da je z našim političnim sistemom nekaj hudo narobe.

Kako močno pa bo NSi škodila afera hotelski račun, zaradi katere je odstopil Jože Podgoršek? Bo ta afera NSi škodila bolj kot denimo račun v Romuniji Robertu Golobu?

V normalnih razmerah bi morala imeti Podgorškova afera mnogo manjši vpliv kot računi in denarne transakcije g. Goloba v tujini. Žal pa nismo v normalnih razmerah. Prevladujoči mediji prvo afero razpihujejo, medtem ko o g. Golobu sploh ne poročajo in objavljajo le PR prispevke. Pričakujem, da bo Podgoršek NSi odnesel kak odstotek ali dva, ki se bosta prelila k SDS ali Povežimo Slovenijo.

Bi pa tukaj rad dodal eno krepko na račun NSi, saj ima stranka veliko sposobnih mladih ljudi, se pa odloča na kandidatne liste uvrstiti ljudi, ki so najmanj politični spreobrnjenci, če ne že kaj hujšega.

Janez Janša se je soočenjem sprva izogibal, ko pa se jih je začel udeleževati, nastopa bolj umirjeno in povezovalno, kot smo ga vajeni. Čemu ta sprememba?

Janša na soočenjih nastopa manj agresivno od svojih koalicijskih partnerjev. Deluje celo pomirjujoče, morda celo utrujeno. Nisem pa prepričan, če se je taktika res spremenila. On ima stabilno volilno bazo okrog 25 %, ki ga bo volila ne glede na to, kaj stori. Njegov problem je poseči preko te številke. Hkrati pa se zaveda, da če zbere 30 %, hkrati pa noben potencialni partner ne prestane uspešno volitev, to pomeni konec možnosti za sestavljanje vlade. Tudi predsednik republike je nakazal, da ni nujno, da bo mandat podelil relativnemu zmagovalcu. Morda gre temu pripisati bolj povezovalen nastop.

Posebej še, ker je osrednja tema tokratnih volitev izključevanje. Poslušamo v glavnem to, kdo s kom ne bo šel v koalicijo. Vloga politike pa ni, da se sovraži. Za to jih ne potrebujemo in lahko prihranimo denar, ki ga sicer dajemo zanje. Naloga politike je, da skupaj išče najboljše rešitve za probleme države. Če nisi pripravljen sodelovati, nimaš v parlamentu kaj iskati. Mislim da nihče, ki poudarja izključevanje, ne bi smel dobiti nobenega glasu volivcev.

Vas je kdo posebej pozitivno presenetil v tej kampanji?

Gibanje Povežimo Slovenijo. Že to, da se niso uspeli skregati, glede na to, da gre vendarle za pet precej raznorodnih strank, je uspeh. Med seboj relativno dobro funkcionirajo, delijo si prostor v medijih, med seboj delujejo dobro in njihovo glavno sporočilo je:  sodelovanje. To je bistveno za te parlamentarne volitve. Brez sodelovanja ne bo šlo.

Dvomim, da bo katerakoli stran dobila tako veliko večino, da ji ne bo treba sodelovati z nikomer s sredine ali nasprotne strani. Sporočilo, ki ga ponuja Povežimo Slovenijo, je pozitivno sporočilo, ki bi ga bilo treba bolj poudarjati.

V letošnji kampanji imamo tudi obilico soočenj. Kakšen učinek imajo ta soočenja, ki jih je nekje 2-3 krat več kot običajno, na rezultat volitev?

Velikega učinka nimajo. Ljudje, ki spremljajo soočenja, jih spremljajo pač več, tisti ki jih ne, jih še vedno ne. Večina pogleda zadnjo ali zadnji dve soočenji. Tokrat bomo imeli tri, v četrtek na nacionalni televiziji in v petek na POP TV in Planet TV. Ta soočenja so tista, ki bodo odločilna. Verjetno bi zadoščalo, če bi imeli samo ta tri.

Hkrati pa ne bomo videli soočenja, ki bi ga najbolj potrebovali – soočenje kandidatov za predsednika vlade. Vsak resen sistem bi to moral videti. Volitev v ZDA si ne predstavljam brez vsaj enega soočenja dveh najresnejših tekmecev. Videli smo samo eno soočenje med Janšo in Golobom, pa še to bolj naključno, ker sta slučajno zakorakala v isti studio. To ni bilo nemoderirano soočenje, kjer bi volivec lahko videl, kaj ponuja eden in drugi, kaj nas čaka v prihodnjih dvanajstih mesecih. Ne vem, če zna kdo v Sloveniji odgovoriti na to, če zmaga eden ali drugi.

 

Kdo v soočenjih pridobiva in kdo izgublja?

Pridobiva Golob, ker se od njega najmanj pričakuje, umazano delo zanj pa delajo stranke KUL-a, ki s svojim agresivnim nastopom Goloba delajo kot »good guya«, sami pa istočasno izgubljajo. Prav možno je, da samo ena ali dve stranki KULa sploh prideta v parlament, ostale pa za vedno izginejo s politične scene. Zakaj to počnejo, ne vem. Edina razlaga, ki mi pride na misel je, da jim je to ukazal nekdo, ki ima dovolj vpliva, da ga poslušajo. V 30 letih še nisem opazil tako samomorilskega ravnanja, da bi se stranke zavestno spustile v situacijo, ki jim tako škodi.

Kako se stranka s 30 letno tradicijo na 45 let podlage – v  mislih imam Socialne demokrate, pusti vsake volitve speljati na led in igra hlapca »novemu obrazu«?

Zato, ker ni avtonomna. Odgovor je zelo preprost. Odločitev ne sprejemajo organi stranke ampak močni posamezniki v ozadju. Samo tako je to mogoče. Pojavlja pa se pri vseh strankah KUL, razen morda pri Levici, za katero se zdi, da to igro vodi. Ostale tri stranke pa ji hočeš-nočeš sledijo, kar je pravzaprav zelo samomorilno.

Ne glede na vse je SD edina izdelana stranka na levi sredini, ki ima organe stranke, deluje na terenu in razume, kaj je politična socializacija. Imajo lokalne kandidate, ki, če so uspešni, pridejo na nacionalno raven. Imajo pa tudi predsednico stranke, ki je razdvojena. Na njenem mestu bi bil verjetno tudi sam.

Po eni strani je evropska poslanka z vsemi ugodnostmi, ki temu položaju pripadajo, hkrati pa mora kandidirati za slovensko poslanko, kar jo bo pahnilo na več ko za polovico manjše prihodke. Tudi njeno življenje bo manj mirno, kot je bilo do sedaj. Čeprav bi kot predsednica stranke avtomatsko morala biti kandidatka za predsednico vlade, se zdi, da ji ni do tega. Sicer se ne bi kar umaknila g. Golobu, ki je v primerjavi z njo mnogo manj izkušen.

Kaj pa terenska kampanja, nekateri predstavniki civilne družbe na levi so napovedali aktivizem proti strankam v aktualni vladi, hkrati pa na teren stavijo tudi stranke aktualne koalicije. Kdo je v tem nagovarjanju uspešnejši po vašem mnenju?

Če bi bil zloben, bi rekel, da se ta pozna predvsem v popackanih plakatih, posebej ene politične stranke. Poleg množice soočenj imamo tudi množico dogodkov, kjer se predstavljajo kandidati. Več je možnosti, da se z njimi srečamo. Dvomim pa, da ima to večji vpliv na odločitev volivcev.

Vendarle se napoveduje višja volilna udeležba?

Nekoliko višja ja, bistveno pa ne. Sam bi rekel, da bo verjetno med 55 in 60 odstotki. Nazadnje je bila 52 %. Bo pa rezultat teh volitev determiniral rezultat preostalih dvojih volitev, predsedniških in lokalnih. Novembra bodo ljudje imeli že »poln kufer« volitev, kar bo šlo na roko nestrankarskim kandidatom za župane, na predsedniških volitvah pa bo imel po mojem mnenju malo možnosti kandidat strani, ki bo zmagala parlamentarne volitve.

Če bo tokrat močna leva opcija, mislim, da lahko predsednika izvoli sredina in obratno. Malo verjetno je, da bi izvolili na oba položaja kandidata iste politične opcije.

Če torej zmaga levi pol, lahko potemtakem dobimo desnega predsednika prvič v zgodovini samostojne Slovenije?

V tem primeru bo predsednik nekdo, ki je bolj nepolitičen, ne nujno desni. Odprl se bo prostor za druge kandidate. Če pa trenutna koalicija preživi parlamentarne volitve, potem leva sredina ne more izgubiti predsedniških volitev. Desna sredina nikoli ne uspe postaviti prav dobrega kandidata. Izjema je bila Barbara Brezigar. Tudi tokrat bo ta del verjetno težaven.

Predsedniške volitve lahko odprejo prostor tudi za nestrankarske kandidate, ki morda niso posebej politično obarvani.