Dr. Janko Kos: zasebno življenje Rupnika ali Makarovičeve ne more vplivati na vrednotenje umetniškega dela

Foto: Tomo Strle, Domovina

Nocoj bodo na slovesnosti pred kulturnim praznikom podeljene Prešernove nagrade, ki se podeljujejo že od leta 1947. Bolj kot v znamenju letošnjih nagrajencev letošnja razprava poteka okoli nagrajencev izpred 23 let, ko je upravni odbor Prešernovega sklada nagrado podelil patru Marku Ivanu Rupniku in Svetlani Makarovič. Ta jo je zaradi Rupnikove družbe takrat zavrnila, zdaj ko so v javnost prišle znane obtožbe na Rupnikov račun, pa bi jo rada nazaj. 

Tudi o tem, pa o stanju v slovenski kulturi na splošno, smo se pogovarjali z dr. Jankom Kosom, upokojenim profesorjem primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski Filozofski fakulteti, hkrati pa tudi rednim članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter članom Upravnega odbora Prešernovega sklada, ki Prešernove nagrade tudi podeljuje. Foto: Tomo Strle, Domovina[/caption]  

Kmalu bomo praznovali 8. februar, kulturni praznik. Bi po Vašem mnenju lahko rekli, da Slovenci dovolj cenimo svojo kulturo? Zakaj ja oziroma ne?

O tem ali dovolj cenimo svojo kulturo ali ne, so možni različni odgovori. V nekih plasteh slovenskega prebivalstva je zavest o naši kulturi močnejša, zlasti na podeželju, v mestu pa v izobraženskih krogih, čeprav se nekje ta zavest izgublja. Izgublja se predvsem v internacionalni kulturni atmosferi, zlasti v zabavni industriji. S tem pa slovenska kulturna dediščina na terenu izgublja. Upajmo, da to ne bo šlo naprej v usodno smer.

Zadnja leta, sploh po podelitvi nagrade Prešernovega sklada Maji Smrekar za umetniški projekt, v katerem je med drugim dojila psa, se je v javnem prostoru razvnela razprava, kaj sploh je kultura, oziroma, natančneje, umetnost. Zdi se, da različni »Sloveniji« druga drugo ne razumeta – eni omalovažujejo harmoniko, češ da gre za »govejo muziko«, drugi pa ne vidijo umetniške vrednosti denimo v tem, kar so počeli v Fotopubu (denimo umetniška inštalacija golih oseb z vrečko na glavi v izložbi sredi Ljubljane). Kako bi enim in drugim razložili, zakaj ima nekaj umetniško vrednost (če jo sploh ima)?

Običajno razlikujemo med visoko kulturo in zabavno kulturo. Vprašanje je, kaj spada v zabavno kulturo. Lahko bi sem šteli tudi narodnozabavno glasbo, po drugi strani pa tudi popevke in moderni stili glasbe. Dejansko je treba razlikovati glede na vrednotenje, da vemo, kaj je tisto višje in kaj ne. Prešernove nagrade se vsekakor ne morejo dajati za zabavno kulturo, to je že neka važna razlika. Pri Prešernovih nagradah tako recimo ni mogoče nagrajevati kakšnih kriminalk kot žanra, že ta žanrska književnost spada v nižjo, zabavno kulturo, čeprav so tudi ti žanri lahko napisani literarno kvalitetno. Tu so možne neke razlike.

Da pa so okusi različni, pa je razumljivo. Na podeželju narodnozabavna glasba prevladuje, medtem ko je urbana glasba omejena na večja mestna središča. Gre tako bolj za socialno razliko med različnimi plastmi prebivalstva. Problem, kaj je kultura in kaj ni, je tako absolutno povezan s socialno stratifikacijo prebivalstva pri nas, tako je bilo že od nekdaj.

Kakšna menite, da je kvaliteta zdajšnjih kulturno-umetniških del v primerjavi z zgodovino – imamo v Sloveniji nove Prešerne, Cankarje, Jakopiče, Jakce?

Trenutno v Sloveniji nimamo nobenega literata ali slikarja, kot so bili našteti. Nobeden izmed naših pisateljev, tudi najbolj popularnih, ne dosega standarda, ki ga je postavil Cankar, ali pa recimo Kocbek med pesniki. Volumen naših avtorjev je postal ožji, kar se vidi tudi v njihovem javnem odmevu. Nobeden izmed teh avtorjev nima takega pomena, kot so ga imeli avtorji po vojni, npr. Dominik Smole ali Dane Zajc. Trenutno stanje v naši kulturi je manj plodno, kar ne velja le za literaturo, ampak tudi za glasbo ali slikarstvo. Stanje je zaenkrat slabše, a se lahko v prihodnjih letih s kakšnimi novimi trendi ali navdihi spremeni.

 Ste tudi član upravnega odbora Prešernovega sklada. Kdo mislite, da je bil v preteklosti prezrt in bi si zaslužil Prešernovo nagrado?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

Trenutno stanje v naši kulturi je manj plodno, kar ne velja le za literaturo, ampak tudi za glasbo ali slikarstvo. Stanje je zaenkrat slabše, a se lahko v prihodnjih letih s kakšnimi novimi trendi ali navdihi spremeni.

 Menite, da bi pater Rupnik zaradi nedavnih razkritij o nemoralnem početju z redovnicami moral vrniti Prešernovo nagrado, kot to nekateri od njega zahtevajo?

Ne, mislim da ni v navadi, da bi nekdo vračal nagrade. V njegovem primeru je tako, da je zapisan kot nagrajenec, tega ni mogoče izbrisati. Vprašanje je tudi, kaj naj bi vrnil. Ali naj vrne denarno nagrado? Tu je bilo nekaj nejasnosti. Da pa nekoga, ki je dobil nagrado, ni mogoče izbrisati iz seznama nagrajencev, je popolnoma jasno. Ne gre zgolj za Prešernove nagrade, ampak za tudi razne druge, svetovne nagrade. Na primer Nobelove nagrade so take, da ni mogoče izbrisati nagrajenca, ki jo je dobil, čeprav jo je morda celo zavrnil. Isto velja tudi pri nas.

 Kaj pa menite o pozivih, da se Rupnikova umetnost iz cerkva odstrani? Je tu vseeno potrebno ločiti »umetnika od umetnosti«?

Odstraniti to umetnost je malce težko. Zbrisati ali celo izdolbsti te mozaike je težavna zadeva, za vernike tudi neprijetna. Če pa mislite na papeško kapelo, bi bilo to celo malo čudno. Treba je ločiti Rupnika kot umetnika in Rupnika kot privatno osebo. Vsi priznavamo, da je umetniško delo nekaj, kar ni istovetno z življenjem umetnika, npr. njegovimi navadami, zasebnostjo itd. To je rekel že Cankar. Vemo, da so mnogi umetniki živeli nenavadna življenja, kar pa ne sme škoditi njihovemu pomenu in ugledu.

Vsi priznavamo, da je umetniško delo nekaj, kar ni istovetno z življenjem umetnika, npr. njegovimi navadami, zasebnostjo itd. To je rekel že Cankar

Kakšna je sploh korelacija med umetnostjo in (a)moralnostjo umetnika? Ali sploh obstaja? Kaj bi bilo, če bi z moralnimi vatli sodili Prešerna, Cankarja?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

 Veliko svojega raziskovanja ste posvetili tudi našemu največjemu pesniku, Francetu Prešernu. Ko smo ravno pri moralnosti, ali je on res avtor bolj »vulgarne poezije«, ki se mu jo pripisuje?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

Podobne dileme se sedaj pojavljajo pri Svetlani Makarovič, ki je po izbruhu Rupnikove afere izrazila pričakovanje, da Rupnik nagrado vrne, sama pa zavrnjeno pridobi. Bivši predsednik vlade Janša je ob tem denimo opozoril na sramotilne in zaničevalne, tudi nestrpne pesnitve, ki jih je na javnih shodih recitirala na njegov račun, pa tudi denimo na račun novinarja Jožeta Možine ... Se torej umetniški opus nekoga in tovrstno prostaštvo izključujeta?

Primer Svetlane Makarovič je zapleten. Pri njej je bilo leta 2000 tako, da je bila obveščena o prejemu nagrade, ki pa je ni zavrnila. Običajno je, da če nekdo ne sprejme nagrade, mora to sporočiti že takoj, ko ga o nagradi obvestijo ... Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

 Ali torej v pozivih in željah ministrstva po vrnitvi nagrade, ki je na koncu zaradi odsotnosti pravne podlage le ne bo prejela, vidite upravičenost oziroma smisel?

 Če bi bil njen nastop uvrščen v proslavo, bi bilo to nerodno predvsem za ostale nagrajence. Občinstvo bi bilo verjetno zainteresirano za nek tak škandalozen nastop, medtem ko bi bili nagrajenci, ki jim je proslava namenjena, potisnjeni v kot. Režiser proslave je tako ali tako že razvrstil točke, tako da v proslavi ni mesta za kakšne dodatne nastope. Gre predvsem za problem režiserja oziroma upravnega odbora.

Makarovičeva je npr. rekla tudi, da Rupnikovi mozaiki v umetnosti pomenijo toliko kot opus Paula Coelha v literaturi, se pravi nič. Delite njeno mnenje?

Opus tega pisatelja je zelo slaven, sam pa ga nisem kaj dosti bral, a ne gre za neko visoko literaturo. Nagrajeno delo patra Rupnika je bil mozaik v papeški kapeli. Šlo je za delo Slovenca, ki je uspel na svetovni ravni. Slovenci smo zelo navdušeni, da nek rojak na mednarodnem področju doseže velik sloves. Podoben primer je sedaj Dončić. Teh primerov pa ni veliko, v tistih letih (leta 2000) je bil to pater Rupnik. Težko sodim njegovo umetnost. Nagrajeno delo je verjetno eno izmed njegovih najboljših. Ne vem, če je umetnostna zgodovina že kaj dosti dognala o tipu takšne umetnosti, in koliko je v njej nove umetniške potence. Ali ta umetnost ustreza Cerkvi sami, je pa posebno vprašanje.

Sumim, da je leta 2000 prišlo do tega, da je Rupnik delal za papeža, zaradi želje po zbližanju z vzhodno Cerkvijo. To delo je sinteza Zahodnega in Vzhodnega krščanstva. Gre za vprašanje tudi iz teološkega stališča, kakšna je funkcija takega slikarstva. Za umetniško plat pa vprašanje, če je ta stil sam po sebi dovolj koherenten, močan, kar pa moramo prepustiti estetski presoji.

 Med drugim smo pred kratkim tudi ukinili Muzej slovenske osamosvojitve, oziroma ga združili z muzejem novejše zgodovine. Kaj vi menite, je prav, da Slovenci ustanovitev svoje države počastimo z lastnim muzejem osamosvojitve ali se iz tega dela prevelik cirkus in je povsem sprejemljivo, da se to naredi v širšem kontekstu muzeja novejše, oziroma sodobne zgodovine?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

 Omenili ste Dr. Jožeta Pučnika, ki ste ga tudi poznali, sourejali ste tudi revijo Perspektive, v kateri je pisal. Kako bi ga opisali? Kakšna je bila gonja oblasti proti reviji?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

Kako vidite opravljeno delo na ministrstvu za kulturo pod vodstvom dr. Vaska Simonitija in zastavljeno zdaj, pod vodstvom dr. Aste Vrečko? V čem sta en in drugi minister stvari naredila oz. zastavila v pravo in v čem v napačno smer?

Na to vprašanje težko odgovorim. Gospod Simoniti je zgodovinar, odločen v svojih dejanjih in jasen v tem, kaj je pomembno za slovensko kulturo. Gospa Vrečko pa je umetnostna zgodovinarka. Ne vem, koliko se razume na socialno-zgodovinske probleme, ki so povezani s slovensko kulturo. Bojim se, da ni dovolj razgledana v tej problematiki. Zato bo delala neke napake, recimo že v primeru muzeja osamosvojitve ji ni jasno, kaj je bilo z zgodovino slovenske družbe in države, in gleda na te zadeve bolj površno, z neke leve, neznanstvene in nefilozofske perspektive. Mislim, da pri Vasku Simonitiju ta znanstvena podlaga je obstajala. Znanstveno podlago lahko nadomesti zgolj neka ideologija, ki pa prezre dejanske probleme, s tem pa se delajo napake.

Ministrstvo za kulturo je bilo v prejšnji vladi deležno silovitih kritik dela kulturnikov in osrednjih medijev. So bile tako silovite kritike po vašem mnenju upravičene?

Ne vem, kaj so s protesti hoteli. Razen tega, da so nevladne organizacije želele več denarja. Mislim, da je bil to osnovni namen. Od ministrice pa sedaj verjetno želijo isto. Pri nevladni civilnodružbeni kulturi je problem, ker je pomešana z društvi, inštituti, ki pa niso nujno vedno kvalitetni, pa dobijo veliko denarne podpore. Tu je treba narediti red, da se ugotovi, kaj je dejansko v prid slovenski kulturi. Nevladne organizacije lahko veliko prispevajo, a ne nujno. Lahko gre zgolj za ideološki balast.

 Ne vem, kaj so kulturniki s protesti hoteli. Razen tega, da so nevladne organizacije želele več denarja. Mislim, da je bil to osnovni namen

Ste tudi redni član SAZU. Kaj bi rekli, da je najvidnejši dosežek te organizacije v zadnjih letih? Bi bilo prav, da se SAZU ob aktualnih družbeno-političnih temah večkrat javno oglaša, kot recimo to počnejo nekateri člani ZRC SAZU?

SAZU stoji s predsednikom vred na čelu, da se ne sme vtikati v dnevnopolitične teme. Njena naloga je, da posega v tista vprašanja, ki so splošno nacionalnega pomena, kot so npr. jezik, kultura, višja kultura, višja znanost,... Mora se boriti za obstoj in napredek prav teh stvari. Kdaj in kako pa se vtakne v kakšne dnevno-politične probleme, pa je odvisno, ali se problem res tiče splošno nacionalne problematike, kjer pa bi akademija morala poseči. Mislim, da je edino mogoče stališče. Da bi pa se akademija kakšne ideološke projekte, kot se je šel ZRC SAZU, pa seveda ni mogoče. Tam je prišlo do resnih napak.

 Kako rešiti problem in pričakovanje odvisnosti kulturnikov od države?

V slovenski družbi ima politični sistem veliko vlogo, ker dejansko vpliva na druge sisteme, na izobraževalni, zdravstveni, tudi kulturniški, če sem smatramo gledališča, glasbeno-izobraževalne ustanove, društvo pisateljev,...  Problem je, kakšen je lahko ta odnos, kaj je država dolžna tej kulturniški sferi in kaj je ta sfera dolžna državi. Ta problem je od nekdaj bil velik. Od literature se je v preteklosti zahtevalo, da je narodno spodbudna, kar je danes težko zahtevati, ker literature na ravni Prešerna, Župančiča, Gregorčiča nimamo. Današnja poezija je npr. večinoma zasebna, se ne ukvarja z javnimi zadevami, kar je slabo. Država je dolžna kulturi marsikaj, a je tudi kultura dolžna nekega odnosa do države, ki je za slovensko državo kvečjemu pozitiven. Gre za kompleksno vprašanje, saj mora kultura biti svobodna. Kaj pa pomeni ta svoboda, je drugo vprašanje. Svobodni kulturi ne moremo vnaprej obesiti neke dolžnosti, ki so vnaprej določene.

Država je dolžna kulturi marsikaj, a je tudi kultura dolžna nekega odnosa do države, ki je za slovensko državo kvečjemu pozitiven.

Govorila sva tudi o Prešernovih nagradah. Tudi vi ste osebno prejeli veliko nagrad. Katera izmed njih vam največ pomeni in zakaj?

Ne bi rekel, da sem prejel veliko nagrad. Veliko mi pomeni Zoisova nagrada za življenjsko delo, saj je šlo za nagrado, ki ni bila namenjena zgolj meni, ampak tudi stroki, ki jo zastopam, literarni vedi, ki je za Slovence vedno bila pomembna. Smatram jo za priznanje slovenski kulturi in njeni družbeno-državni vlogi. Trubarjeva nagrada mi je tudi simpatična, saj opozarja na povezave, ki jih imamo s slovensko kulturno tradicijo, ki jo je tako ali drugače potrebno ohranjati. Ne zgolj v knjižnicah in šolah, ampak z vsem svojim delovanjem.

Med drugim ste izstopili tudi iz Društva slovenskih pisateljev. Zakaj je do tega prišlo?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

Kakšna je po vašem mnenju kvaliteta del, ki so na voljo na maturi oziroma kot domače branje v šolah?

Odgovor je na voljo digitalnim naročnikom in bralcem tednika Domovina

Leta 1969 ste v reviji Sodobnost zapisali, da »bi se resnična kriza Prešernove zamisli pojavila šele v trenutku, ko bi prišlo v svetu, s tem pa tudi na Slovenskem do krize kulture v najglobljem pomenu besede: ko bi se ta razkrojila prav v temeljih, tako da ne bi bilo več jasno, kaj je pravzaprav kultura, ko bi ne bilo več mogoče razločevati kulturo od nekulture in bi tudi ne bilo več sil, ki bi jo bile sposobne ustvarjalno ohranjati«. Menite, da te besede še vedno veljajo?

Skorajda. Mogoče celo vedno bolj. Vedno bolj nujno je, da se stori vse, da bi se obnovila trdna podlaga našega kulturnega življenja. Za to pa je nujna neka kritika oziroma selekcija. Postaviti je potrebno meje, do kam lahko gremo, da ne pademo v nek razkroj, ki se deloma že dogaja. Povezano pa je seveda tudi s političnimi in pravnimi problemi, ki pa jih sama kultura ne more reševati.

Za ogled se:

Registriraj
Naročnina že od:
8,25€
na mesec
Prijavi se
Ste že naročnik?
Želite prebrati ta članek?
72-urni dostop do naročniških vsebin:
3,95€

Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom. Oglejte si naše naročniške pakete.

Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin? Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski številki 059 020 000 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.


Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30