Dr. France Cukjati: "Takšno volilno telo je zelo težko osveščati s tako skromnim medijskim potencialom, kot ga ima desnosredinski pol." (2. del)

Foto: Jaka Krenker
POSLUŠAJ ČLANEK

V prvem delu intervjuja z nekdanjim predsednikom državnega zbora, sicer pa zdravnikom in teologom dr. Francetom Cukjatijem, ki ste ga lahko na Domovini že brali včeraj, smo se pogovarjali o pogledu na današnjo politiko, posebej še na delovanje Urške Klakočar Zupančič na mestu predsednice parlamenta, mestu, ki ga je Cukjati s široko politično podporo preko polov zasedal med letoma 2004 in 2008. Pa tudi o tem, kakšno zdravstveno reformo so v preteklosti že načrtovali in kakšno bi potrebovali, ter seveda o odnosu do zgodovine pod različnimi vladami.


V drugem delu pa smo pogledali v delovanje pomladnega pola slovenske politike, kako znova uspeti, kakšno vlogo pri tem lahko igra Janez Janša in kakšno Anže Logar. Je že čas za novo stranko v Sloveniji ter kakšna bi bila in kakšno vlogo pri tem lahko in mora igrati civilna družba, tudi Zbor za republiko, ki ga sam vodi. Kako vzgojiti kristjane, da se ne skrivajo, in kje je po spremembah družinskega zakonika upanje za slovenske družine.

Najuspešnejši mandat pomladnega pola do zdaj je bil mandat 2004–2008, ko je prva Janševa vlada speljala celoten mandat. Od takrat se temu uspehu pomladni pol ni več približal, čeprav je krajši čas vlado vodil še dvakrat. Kako ponoviti tak uspeh, kako doseči relativno zmago na volitvah in znova sestaviti vlado?

Sistem prejšnje vlade, ki je žal delovala samo dve leti, se je za Slovenijo izkazal kot najboljša možnost. Torej koalicija dveh desnosredinskih in dveh levosredinskih strank. V tej razdeljenosti bo samo desnosredinska vlada težko delala in je dobro, celo zdravilno, da se poveže z levosredinsko politiko.

Kljub napadov s skrajno levih opcij je sama vlada funkcionirala, in to v kriznih časih, iz katerih smo, zahvaljujoč tej kombinaciji, dokaj elegantno izšli. Ta uspeh bo šel v zgodovino. Čudoviti, delovni ljudje iz vseh strank so našli način sodelovanja in bil sem prepričan, da bo ta izkušnja vendarle premostila naš slovenski razkol. Pa se je žal samo še poglobil.

Še bolj žalostno je to, da je zdaj zmagovita stran prav sovražna do opozicije. V normalni demokraciji si do opozicije vedno nekoliko bolj dobrohoten. Kot predsednik državnega zbora sem poslancem opozicije večkrat pogledal skozi prste pri nastopih. Govorjenje je namreč edino orodje, ki ga opozicija ima, in ni prav, da jim ga odvzameš. Mi pa imamo strašno pomanjkanje politične kulture in zdaj preganjamo še tistih nekaj desnosredinskih medijev, ki še malo čivkajo v želji po pluralnosti, izražanju drugačnega mnenja.

Kako preseči odbojnost, ki jo ima predvsem stranka SDS, deloma tudi Nova Slovenija, ko se vse stranke zaklinjajo, s kom ne bodo sodelovale, posebej v odnosu do Janeza Janše, proti kateremu so mediji v supervolilnem letu uspeli mobilizirati veliko število proti-volivcev? 

Glede tega moram najprej reči, da ne morejo neki tujci oz. zunanji opazovalci ukazovati neki demokratični stranki, da naj zamenja predsednika. Vsakdo se lahko vključi v stranko in potem bo tudi imel možnosti glasovanja za ali proti predsedniku. In še kandidiral bo lahko. Katera demokratična stranka bi bila tako neumna, da bi zamenjala predsednika, ki ima 90- ali 95-procentno podporo?

Prepričan sem, da je Janša deležen toliko napadov, ker je idealen za slovensko politično situacijo. Kdorkoli bi bil vsaj pol toliko uspešen, kot je Janša, bi doživljal enak masaker. Logar, denimo, je odličen človek in takšnih je v stranki še več. Vsak od njih, če bi bil za globoko državo tako moteč, kot je Janša, bi doživljal enako organizirano gonjo.

Vedno, ko je bil Janša na oblasti, smo se trudili za sodelovanje z opozicijo. V letih 2004–2008 smo ponudili opoziciji možnost, da vse pomembne zakone predebatiramo z njimi, še preden so vloženi v parlament. Prvi dve leti mandata smo to odločno počeli s Pahorjevimi Socialnimi demokrati. Povabili smo tudi druge, pa ni bilo interesa, sčasoma pa je tudi pri SD uplahnil, ker so se že pripravljali na predvolilno kampanjo. Je pač tako, da če sodeluješ pri pripravi zakonov in so tvoji predlogi upoštevani, potem ne moreš kar tako napadati teh zakonov. Toliko politične morale je takrat še bilo.

Pa ste predloge SD takrat vključili v predloge zakonov?

Ja, seveda.

Kaj bi umik Janeza Janše pomenil za SDS in celoten pomladni pol?  Bi to zmanjšalo mobilizacijo proti-volivcev ali bi bili bistveno na slabšem, ker bi s tem izgubili nekoga, ki vendarle povezuje skoraj četrtino volilnega telesa?

Mislim, da stranka tega ne bi sprejela. Če pa bi se on sam umaknil, bi bili prisiljeni izbrati nekoga drugega. Tudi ta pa bi doživel enak masaker, če bi bil vsaj pol toliko učinkovit in politično moder. Čudim se, da nihče na levem polu, ki ni sestavljen samo iz Levice, ne vidi, da je Janševa pripravljenost na sodelovanje neprimerljiva s komerkoli drugim. Levosredinske vlade nikoli niso ponujale takšnega sodelovanja. Tudi po padcu Šarčeve vlade je ponujal sodelovanje.

Nekatere levosredinske stranke so ga takrat sprejele in čeprav je bila večina precej skromna, saj so se te stranke nekoliko osule, je vlada odlično funkcionirala. Presenečen sem, da volivci levega pola tega ne opazijo.

Foto: Jaka Krenker


Kako pa ste videli rezultat Anžeta Logarja na predsedniških volitvah? Je bil njegov rezultat uspeh ali poraz?

Jaz mu priznavam velik uspeh. Sem pa vedel, da desnosredinski pol ne seže preko polovice. Proti medijsko tako usklajenemu delovanju ne morete zmagati. Ustavni sodnik Klemen Jaklič je zapisal, da deviantna in pohabljena medijska krajina, torej enoglasna medijska krajina, pohabi bralce, gledalce, volivce. Pohabljeni volivci izvolijo pohabljen parlament, pohabljen parlament pa postavi pohabljeno vlado in tako dobimo to žalostno politično sliko države, ki jo imamo. Takšno volilno telo je zelo težko osveščati s tako skromnim medijskim potencialom, kot ga ima desnosredinski pol.

So torej mediji glavni problem, da desna sredina ne more poseči preko sredine?

Seveda. Ne moremo osveščati sredine. Mi lahko osveščamo samo sorazmerno majhen delež bralcev in poslušalcev, na sredini pa je masa, ki je zasuta z enoglasno medijsko mašinerijo. Če temu dodamo še šolstvo, dobimo celoten sistem, ki pere možgane.
Mi lahko osveščamo samo sorazmerno majhen delež bralcev in poslušalcev, na sredini pa je masa, ki je zasuta z enoglasno medijsko mašinerijo. Če temu dodamo še šolstvo, dobimo celoten sistem, ki pere možgane.

Kljub temu pa je Anže Logar po zadnjih meritvah javnega mnenja najbolj priljubljen politik v državi. Kako si razlagate to?

To me po svoje preseneča. Vprašanje je, če so te številke točne in nimajo te raziskave še kakšnega drugega namena. Je pa Logar v svoji kampanji zelo dobro profiliral tisto, kar desna sredina pravzaprav stalno zagovarja.

Kako vidite ta njegov politični kapital, ki ga je pridobil na predsedniških volitvah, in na kakšen način bi ga moral po vašem mnenju unovčiti?

Čisto zanimivo bi bilo, če bi denimo skupaj z Alojzom Kovšco, ki je kvalitetno nastopal v državnem svetu, in še s kom zasedel tisto liberalno-demokratično polje, ki v Sloveniji ni zasedeno, temveč plava sem in tja in ga običajno pritegne levi pol. Kakšno takšno stranko bi vsekakor potrebovali. Nenazadnje imajo vse svetovne demokracije nek liberalno-demokratski pol.

Sam bi z veseljem podprl nastanek takšne pobude. Ne bi sicer šel iz svoje stranke. Mislim pa, da je prav, da se ljudje, ki čutijo pristno slovensko, a niso desni, združijo v neko takšno stranko. Brez tega ne bomo imeli normalne slike.

Foto: Jaka Krenker


Torej je po vašem mnenju čas zrel za kakšno novo stranko?

Vsekakor. Ampak veste, za novo stranko je treba garati.

Eno izmed področij, kjer je pomladni pol nekoliko šibkejši, je tudi civilna družba. Del te je tudi Zbor za republiko, ki ga vodite. Kako vidite njegovo vlogo?

V Sloveniji je kar precej civilnih iniciativ in think-tankov, ki pa so precej slabo povezani. Morda smo še najbolj aktivni na področju družin in kakšne podobne teme. Ampak za večino, to govorim tudi iz izkušenj Zbora za republiko, je največja ovira dokaj banalna: Pomanjkanje sredstev.

Težko je dolgoročno uspešno voditi civilno družbo zgolj s prostovoljnim delom in idealizmom. Potreben bi bil nek informacijski center, ki koordinira zadeve in prodira v medije. Vsega tega ne morete brez financ. Če bi jih imel Zbor za republiko 5 % toliko, kolikor jih ima denimo 8. marec, bi nas stalno videvali v medijih, v delovanju. Tako pa nimamo s strani države niti evra. Če organiziramo javno tribuno akterji sami, potem iz lastnega žepa plačamo dvorano, za oglase pa nimamo denarja.

Za izoblikovanje resne civilne družbe na pomladnem polu bi bile ključne torej finance?

To je zagotovo eden ključnih pogojev. Zagotovo desna civilna družba ni primerno financirana, za razliko od leve. Na tesnem s financami so pogosto tudi desni mediji, medtem ko so drugi pogosto zasipani z davkoplačevalskim, včasih pa tudi medicinskim denarjem. To je lahko že avtentičen znak diktature, ki vlada tudi takrat, ko je sicer uradno na oblasti desnosredinska vlada.

Zakaj pa se v vseh tridesetih letih samostojnosti ni vzpostavil kakšen sistem financiranja, če že ne javnega pa vsaj zasebnega, da bi vzpostavili civilno družbo, ki bi zastopala argumente, ki so blizu vsaj recimo 30, 40 % družbe, morda več?

Novinarji boste verjetno znali bolje odgovoriti na to. Morda je bila desnosredinska vlada v času, ko je bila na oblasti, »preveč poštena«, »preveč demokratična«. Če bi pokazala malo več ostrine, bi se lahko financiranje civilne družbe demokratično uredilo. Ker pa nisem bil nikoli v vladi, težko rečem, kako bi bilo to možno. Morda bi minister za kulturo potreboval nekaj odločnosti zdajšnje ministrice, ki lahkotno meče v smeti najpomembnejše državotvorne dogodke.

Foto: Jaka Krenker


Ste oče, posledično tudi vzgojitelj. Kako vzgojiti odgovornega, aktivnega kristjana, ki prevzame odgovornost za družbo, v kateri živi? Zdi se, da se kristjani prepogosto postavljamo v ozadje in prepuščamo iniciativo drugim. Kako vzgojiti odgovornega, aktivnega kristjana?

To vprašanje drega v ključni problem na desni sredini. Še vedno imajo ljudje nek podzavestni refleks, zaradi katerega bežijo od politike, pa tudi od civilne družbe in prevzemanja funkcij.

Vzgoja se začne v družini in nadaljuje v šoli, kjer vlada splošna mentaliteta levega svetovnega nazora. S tem so tako prežeti, da si pogosto niti ne upajo razmišljati drugače, čeprav tako razmišljajo njihovi starši. In potem se tudi naši otroci rajši umaknejo, se ne spuščajo v debate, se celo sramujejo prepričanja svojih staršev. Zdaj pa dodatno pritiska še gender ideologija.

To se kaže tudi prek izbora knjig za obvezno branje in raznih delavnic. Zato vedno nagovarjam starše, naj se vključijo v svet staršev in naj tam tudi kaj rečejo. Tako bomo morda lahko dosegli da bodo naši mladi čutili s tradicionalnimi evropskimi vrednotami. To je osnova upanja za prihodnost.
Eni cenijo družino, drugi ne in celo bežijo od tega. Eni vidijo v spolnosti bogastvo medsebojnih odnosov, ki ohranja zvezo, drugi kot nevezan užitek, kjer lahko tudi neznanega partnerja prikleneš na radiator in opraviš svoje.

Kako ste kot oče prenašali to vzgojo naprej?

Predvsem preko zgleda. Otroci so videli, kako živim, kako govorim, doma so poslušali, ko sva z ženo debatirala. Nikoli nisem ničesar vsiljeval. Podpiral pa sem jih v njihovih nazorih, ki so jih prejeli od naju, in vesel sem, da so politično osveščeni. To je zelo pomembno.

Ustavno sodišče je nedavno odpravilo možnost referenduma o Družinskem zakoniku. S tem so še enkrat grobo poteptali ljudsko voljo glede ureditve družine, o kateri smo se Slovenci sicer izrekli že trikrat in jasno povedali, kaj si želimo. Kako si razlagate to odločitev Ustavnega sodišča?

Prebral sem veliko mnenj Ustavnega sodišča, tudi ločenih. V prvem desetletju državnosti smo imeli krasno Ustavno sodišče. Mnoge stvari je postavilo na pravo mesto, imelo je čut za ustavno pravo, sestavljali so ga veliki strokovnjaki. Zdaj imamo večino, ki je izgubila to oceno. Glede trenutne sestave sem res razočaran.

Da ne smemo o tem odločati, je veliko sprenevedanje in sramota, žalitev za slovenski narod. Istospolno usmerjeni imajo vse pravice, lahko si uredijo vsa medsebojna razmerja, dedovanje in podobno, večinoma že iz časov prve Janševe vlade, ko je bil sprejet prvi zakon o istospolni partnerski zvezi.

Zdaj pa govorimo o pravici do posvojitve, ki ni pravica odraslih. Otrok ima pravico biti posvojen, če izgubi starše. Gre za otrokovo pravico do dobrega okolja, v katerem bo živel naprej. Pari pa se lahko samo prijavijo k posvojitvi. Pri tem pa je ključno, da otrok dobi okolje, ki je čim bolj podobno družini, čim večja stabilnost zveze, ustrezne razmere in podobno.

Šele če bi povsem zmanjkalo družin, ki bi bile pripravljene posvojiti otroke, bi se lahko pogovarjali o drugih možnostih, tudi morda o istospolnih, čeprav od tam prihajajo tudi grozljivi primeri, o katerih smo lahko brali v zadnjem času.

Foto: Jaka Krenker


Kje vidite upanje za Slovenijo na področju družine? Kam bi usmerili prizadevanja Slovencev, ki jim je mar za družino?

Povsod po Evropi se vse bolj delimo na dve skupini, dva razreda. Eni cenijo družino, drugi ne in celo bežijo od tega. Eni vidijo v spolnosti bogastvo medsebojnih odnosov, ki ohranja zvezo, drugi kot nevezan užitek, kjer lahko tudi neznanega partnerja prikleneš na radiator in opraviš svoje. Med tema dvema skupinama je velika ločnica.

Tisti, ki živijo evropske vrednote, bodo imeli otroke, bodo nadaljevali svojo narodno identiteto. Drugi pa ne bodo imeli otrok in tukaj se poruši celotna družba. Včasih bi ob takšni kulturni dekadenci družbe propadla celotna država, danes pa mislim, da bo samo določen sloj, saj se to dogaja preko meja držav.

Darwinova teorija, tiha selekcija bo naredila svoje in zato sem optimističen. Vedno, ko je neka vrsta začela propadati, so se našle evolucijske silnice, ki so pospešile razvoj bolj »zdrave« vrste. Tudi migranti, ki prihajajo v Evropo, bolj cenijo vrednoto družine. Kljub vsemu sem optimist.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27