Dosje Kangler: vse od starega traktorja, vedeževalke Ježovita do ptičje hišice ... se je sesulo kot hišica iz kart

Peter Merše
Vir: www.dz-rs.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Višje sodišče v Ljubljani je ta teden zavrnilo pritožbo specializiranega državnega tožilstva v zadevi Lutkovno gledališče. S tem je padla še zadnja, 24. ovadba zoper nekdanjega mariborskega župana, poslanca in državnega svetnika Franca Kanglerja.

Pregledali smo desetletje dolgo pravosodno kalvarijo politika, ki so mu sodni mlini spremenili življenje. Po desetih letih zdaj on toži državo za odškodnino ter rehabilitira svoj ugled v politiki.

Franc Kangler, prej policist in kriminalist, je v politiko vstopil leta 1996, ko je bil izvoljen za poslanca Državnega zbora na listi SLS. Poslanec je bil tri mandate. Bil je tudi član komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb (KNOVS) in je tako kot poslanec nadziral delo SOVE, kjer je v tistem času Janez Žirovnik zasedal funkcijo namestnika direktorja. Žirovnik je bil pred osamosvojitvijo tudi sodelavec Službe državne varnosti.

Politični vzpon in padec Franca Kanglerja


Leta 2006 je Kangler kandidiral za župana Maribora in v županski tekmi v drugem krogu premagal direktorja UKC Maribor Gregorja Pivca. S srcem za Maribor, kar je bilo njegovo geslo, se je lotil prenove samega mesta, v mesto pa je pripeljal tudi različne projekte, od oživitve mariborskega letališča do Evropske prestolnice kulture. Kot mu priznavajo celo nenaklonjeni mediji, je Mariboru povrnil samozavest mesta in tako leta 2010 že v prvem krogu osvojil drugi županski mandat.

Drugi mandat je poleg gospodarske krize, ki je upočasnila naložbe in nekaterih slabih političnih odločitev, med katerimi posebej izstopa postavitev radarjev, zaznamovala tudi serija kazenskih ovadb, preiskav in sojenj, ki jih Kangler že ves čas označuje za policijsko-politični konstrukt. Vse skupaj je jeseni 2012 privedlo do Mariborske vstaje, Kangler pa je decembra nato odstopil z mesta župana Maribora.

Proti Kanglerju je bilo skupno vloženih 24 kazenskih ovadb, ki so, zadnja maja letos, vse po vrsti padle. Pri tem je o zadnji presojalo sodišče v Ljubljani, saj je Vrhovno sodišče presodilo, da sodišče v Mariboru Kanglerju ne more zagotoviti poštenega sojenja.

Vse odredbe za nadzor nad Kanglerjem podpisal isti sodnik - Žirovnik


Med večjimi nepravilnostmi lahko izpostavimo vlogo sodnika Janeza Žirovnika, ki je podpisal skoraj vse odredbe za preiskavo in tajne nadzore nad Kanglerjem. Zaradi sporov, ki sta jih imela s Kanglerjem še iz časa, ko je Žirovnik delal na Sovi, bi se ta moral iz postopkov proti Kanglerju izločiti, zgodilo pa se je ravno nasprotno. Policisti in tožilci so, če sodnik Žirovnik ni bil prisoten, čakali na njegovo vrnitev, da ne bo o preiskovalnih ukrepih odločal drug sodnik,  beremo v obsežnem ustavnopravnem mnenju o neodvisnosti sodnikov in zasliševanju obremenilnih prič dr. Cirila Ribičiča. Zaradi prenizkih dokaznih standardov nadzor nad Kanglerjem namreč sploh ne bi smel biti odobren.

Kot je dr. Ciril Ribičič povedal pred parlamentarno preiskovalno komisijo, je bilo dokazno gradivo zoper Kanglerja tudi nezakonito hranjeno, kopirano in uporabljeno, nekatere anonimke proti Kanglerju pa naj bi sami režirali kar na policiji.

V primeru obsodbe Kanglerja na sedem mesecev zapora je sodnik celo sam povedal, da ga je obsodil zato, da se Kangler ne bi nikoli več vrnil v politiko. Kangler je bil namreč medtem izvoljen v državni svet, za odvzem mandata pa je zadosten razlog obsodba na več kot šest mesecev zapora. Državni svet mu je mandat tudi odvzel ter mu ga ni vrnil niti, ko je bila omenjena sodba razveljavljena.

V zadnjem primeru, ki je padel v tem tednu, je tožilstvo Kanglerju očitalo, da naj bi izkoristil svoj vpliv v Mestni občini Maribor in tako mariborskemu Lutkovnemu gledališču pomagal pridobiti 7,4 milijona evropskih sredstev.

10 let sodnega preganjanja Kanglerja


Med vidnejšimi primeri proti Kanglerju, ki so na koncu vsi po vrsti padli, je še primer domnevno nezakonite dodelitve občinskega stanovanja vedeževalki Karin Ježovita, zaradi česar je bil Kangler sprva obsojen na sedem mesecev zapora. Kangler naj bi nezakonito posredoval pri zaposlitvi nekdanje podžupanje Astrid Bah, za kar je bil pogojno obsojen na sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Tako kot v primeru Ježovita je bila sodba kasneje razveljavljena.

V primeru »radarji« je tožilstvo Kanglerju očitalo, da sta bila Mestna občina Maribor in podjetje Iskra Sistemi, ki je radarje v Mariboru postavilo, že pred objavo javnega razpisa dogovorjena, da bodo posel dobili v Iskri. Na sodišče je moral Kangler tudi zaradi 37 let starega traktorja, ki ga je dvanajst let pred tem kupil za 5.000 evrov, tožilstvo pa mu je očitalo, da ga je kupil s premoženjem nepojasnjenega izvora, čeprav je kot poslanec takrat prejemal 4.000 evrov mesečne plače, poleg tega pa je imel tudi kmetijsko dejavnost.

Tožilstvo je Kanglerju med drugim očitalo tudi prejemanje podkupnine pri projektu Pohorske livade, a je sodnica ocenila, da je obtožni akt premalo obrazložen, kasneje pa ga je tožilstvo umaknilo, ker je postalo jasno, da so bili dokazi pridobljeni nezakonito. Policija je v hišni preiskavi Kanglerju zasegla tudi denimo ptičjo hišico. V njej naj bi namreč bila kamera, ki naj bi mu jo podarilo podjetje MC Line v zameno za pridobljen posel postavitve brezplačnega brezžičnega omrežja v mestu. Kanglerju so med drugim očitali tudi, da je zagotovil zemljišče za Srbsko pravoslavno cerkev v zameno za glasove na volitvah.

Kazenske ovadbe padle, odprto ostaja, če bo dobil odškodnino


Prav vsi kazenski postopki proti Kanglerju so sedaj zaključeni v njegovo korist, odprto pa ostaja le še vprašanje, ali bo Kangler za škodo, ki jo je zaradi desetletja sodnega in policijskega preganjanja utrpel, prejel odškodnino od države. Kangler namreč zahteva 661.725 evrov odškodnine. Zaradi izgubljenega dohodka, ker se ni mogel zaposliti pri družbi Varnost d.d., zahteva 251.725 evrov, zaradi duševnih bolečin pa 410.000 evrov.

Aktivno se je že začela tudi Kanglerjeva politična rehabilitacija. Trenutno zaseda mesto državnega sekretarja na notranjem ministrstvu. Znova je bil tudi izvoljen v državni svet, na zadnjih dvojih županskih volitvah v Mariboru pa se je uvrstil v drugi krog, leta 2018 je prejel 42 % glasov proti aktualnemu županu Maribora Saši Arsenoviču, njegova lista pa ima 10 svetnikov v mestnem svetu.

Kot je Kangler povedal za Domovino, je vesel, da ga je aktualna vlada rehabilitirala s tem, da so mu zaupali mesto državnega sekretarja, brazgotine po desetletju sodnega preganjanja pa vendarle ostajajo tudi, ko se rane zacelijo. Sprašuje pa se tudi, kako lahko pravosodje v Mariboru zagotovi pošteno sojenje navadnim državljanom, če ga niso uspeli zagotoviti njemu.

Kot je ugotavljal tudi že Ciril Ribičič, je bila Kanglerju namreč grobo in zavestno kršena pravica do nepristranskega in neodvisnega sojenja. V njegovo podporo je leta 2015 nastal tudi Odbor 2015 (po zgledu Odbora 2014 v podporo takrat zaprtemu Janezu Janši), v državnem zboru pa se je prav na osnovi njegovega primera oblikovala tudi posebna preiskovalna komisija, ki je želela preiskovati zlorabe v pravosodju. Njeno delo je kasneje močno omejilo Ustavno sodišče, ki je odločilo, da sodnih zlorab poslancem ni dopustno preiskovati.

KOMENTAR: Peter Merše
Politični umor nekega človeka
Dosje Kangler je zanimiv, ker gre za učbeniški primer medijsko-političnega umora nekega človeka, ki je bil svoj čas, kot župan Maribora in še prej kot poslanec in kriminalist, nekaterim preveč moteč. Ni nepomembno, da je demokratično izvoljenega Kanglerja z mesta župana odnesla razjarjena nasilna množica (novinar Dela Videmšek bi dejal: neizobražena drhal) in da se je potem po njem vsulo iz vseh strani, kar je svojevrstno pravilo, ko hijene v slovenskem političnem prostoru zavohajo kri. Kangler je izstopajoč, a nikakor ne edini tak primer. Podobno kalvarijo je svoj čas doživel poslanec Krščanskih socialistov (izvoljen na skupni listi s Socialnimi demokrati) Andrej Magajna. Ker ni plesal po njihovih notah, ga je doletela javna obtožba pedofilije, ki se je kasneje izkazala za konstrukt - na sodišču je ime opral šele sedem let kasneje, ob skoraj popolni medijski ignoranci. To so zgodbe iz slovenske politične realnosti, ob katerih normalnega človeka sprejeti srh. Za njimi so namreč običajni ljudje kot vsi ostali, le da so se morda nekoč znašli ob nepravem času na nepravem mestu in s svojo pokončnostjo komu prekrižali načrte. Cena za pokončnost je bila nepredstavljivo visoka. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Sodniške plače v neskladju z ustavo, je danes ugotovilo Ustavno sodišče. Kaj sedaj čaka Golobovo vlado?
  • 30. 06. 2023
Dr. Avbelj ob porazni statistiki Slovenije na ESČP: Sodni sistem v Sloveniji nazaduje
  • 13. 07. 2023
Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.
  • 13. 08. 2023