Dolpoteg iz letala: nasilje, ki nas gane in zadene

Preden sem prvič sama potovala v Azijo, me je skrbelo, kako bom našla svoje terminale, kako bom iz tekočega traku izpulila torbo na in predvsem če mi bo kdo vtaknil v nahrbtnik kilo kokaina. V Beogradu sem imela za prestop le dobre pol ure in vsi so zmajevali z glavo, da bom verjetno obtičala v Srbiji.

Potem pa sem odšla na pot in se spomnila, da je potnik vendarle bog. Na letališčih, predvsem v Aziji, imajo zaposleno legijo »pomočnikov«, ki te nagovorijo takoj, ko debelo pogledaš naokrog. Usmerjajo te, poklepetajo in če spiš med svojim boardingom, te prijazno stresajo. Počakajo lete z zamudo, v primeru odpovedi pa plačajo nov let in prenočišče.

Na letalu ti dajo tofu ali piščanca, blazinice in odeje, nogavice, ki ti pomasirajo vene, filme, glasbo, še zvočni koran in biblijo.

Letala in letališča so božanski svet potrošnje in zabave. Svet izpraznjen čudaštva in revščine, ogabnih navad državljanov, sumljivcev v razcapanih oblekah.

Naš mali sterilni svet

Letala in letališča so božanski svet potrošnje in zabave. Svet izpraznjen čudaštva in revščine, ogabnih navad državljanov, sumljivcev v razcapanih oblekah.

Po prebiranju pravilnikov letalskih družb sodeč odstranijo vse nasilne, nemirne, žaljive, pijane. Tisti, ki so na letališču, si ta bleščeči svet očitno zaslužijo. To je nekakšen družbeni vakuumu, v katerem se ljudje počutijo nelagodno, dokler novega sveta ne vzamejo za udobno normo.

Saj to je sindrom podjetnikov, ki na koncu bolj zadovoljno kosijo v Burger Kingu ob požirku duty free viskija, kot v domači kuhinji.

Oaze normalnosti, kjer privilegij omogoča skupnost.

In najbolj  množično nas razjezi, če je ta norma kršena. Ko so nasilno aretirani miroljubni protestniki v Mariboru in v priporu obtičijo brez zdravil za astmo, ko v Arizoni z injekcijami pokončajo tri ljudi v enem dnevu, ko družine in otroke nasilno deportirajo, nas to ne gane preveč.

V sosednji Madžarski so nasilno aretirali in za deset let zaprli Sirijca Ahmeda, ki je protestiral na meji s Srbijo.

Selektivno sočustvovanje

Ampak tega nismo zares zvedeli. Sploh pa so ti ljudje očitno v nečem narobe razumeli norme, jih kršili in si udarce pač zaslužijo. Ne pa potnik na letalu, o ne. To pa ne.

Preveč nam je podoben in preveč ustreza našemu svetu, kjer je potrošnik visokostna avtoriteta. Pravice, ki smo jih kupili, nam ne bi smele biti odvzete, predvsem pa ne nasilno!

Kar je v resnici zanimivo. Nasilje bi moralo biti vedno problematiziralo, paradoksalno pa nas ob vsem nasilnih usmrtitvah in nepravičnih obravnavah najbolj gane in zadene ta, katere je deležen zdravnik, ki je svoj sedež kupil.

Kupil, lepo prosim, torej je njegov. Kljub temu, da je bil tudi njegov upor kršitev – drobni tisk načrtuje izpraznitev letala, če je potnikov preveč.

Ampak njega razumemo. Ne bi ga smeli kar tako pregnati - tudi nam ne bi bilo všeč, če bi nas vlekli po tleh letala. Mogoče lahko pomislimo na vse druge, ki prav tako doživljajo nasilje in jih poskusimo razumeti.