Čuki za vse čase in vse generacije

V času po koroni je vsestransko zaživela tudi glasbena scena. Med tistimi, ki so znova začeli veliko nastopati, so bili Čuki med prvimi. Tudi sicer se lahko ponašajo z zavidljivimi uspehi: na sceni so nepretrgoma 35 let, izdali so 37 nosilcev zvoka (kaset in plošč), prodali so več kot pol milijona izvodov, vse njihove uspešnice so v slovenskem jeziku, igrajo za mlado in staro, z nekdanjimi člani pa proti splošnemu pričakovanju sploh niso skregani. 

Vodja Čukov Jože Potrebuješ (56), doma z Dobrove pri Ljubljani, pravi, da je ustvaril okoli sto petdeset skladb, sicer pa natančnega števila niti ne ve. Brez navdiha ni naredil ničesar, vse pa vendarle z enim samim velikim namenom: »Da bi od najmlajšega otroka naprej vsi prepevali vse zvrsti glasbe po slovensko. Pri tem ni pomembno, ali je to rock glasba, zabavna ali narodno-zabavna. Glede vdora južne glasbe in južnih izvajalcev smo včasih veliko tarnali, sami pa smo naredili bore malo. V zadnjih letih se s tem, da mnogi bendi igrajo tako rekoč vse zvrsti in da dajejo veliko poudarka na slovenske uspešnice, scena vendarle popravlja.« 

Kolumnist Domovine Ivan SIvec v nadaljevanju opiše začetke legendarne slovenske glasbene skupine in našteje številne zanimive podrobnosti. S katero pesmijo bi lahko uspeli tudi v Nemčiji, zakaj niso odšli iz domovine ter s čim se bo Jože Potrebuješ ukvarjal v prihodnosti? Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Čuki kot pionirji

Jože pravi, da so Čuki začeli igrati in prepevati ljubiteljsko in na začetku niti sami niso pričakovali, da se bo vse skupaj razvilo v smer, ko se da celo na slovenskih tleh od glasbe tudi živeti. »Pri tem nam je resnično šlo v prid to, da smo začeli pri mladih oziroma najmlajših poslušalcih. Ko smo posneli svoj prvi videospot o Krokodilčkih, nas je poklical televizijski urednik Mito Trefalt in nas prosil, če bi ustvarili pesem za televizijsko igrico o Hugu. Ker je bila zadevica uspešna, smo tudi vnaprej ustvarjali tako za mlajše kot za starejše poslušalce.« 

K priljubljenosti so veliko prispevali tudi videospoti. »Res je! Posneli smo prvi tovrsten videospot pri nas in to v času, ko na televiziji še ni bilo prostora zanje, na spletu pa tudi še ne predvajanja na platformi YouTube. Mi smo tedaj dali za tovrsten videospot ogromno denarja, tako rekoč pol leta smo nastopali samo za to, da smo pokrili stroške. Očitno pa je bila to dobra naložba. Sami smo tudi takoj nadaljevali s tem, s skladbami Ta vlak, Zanzibar, Kavboji in Indijanci itd.« 

Tisoč TV-oddaj

Jože Potrebuješ je s svojimi odličnimi sodelavci ustvaril več kot tisoč televizijskih oddaj. Od tega več kot tristo samo z Ribičem Pepetom. »Mladim televizijskim gledalcem smo vsekakor hoteli ponuditi slovenskega junaka. Dovolj mi je bilo ameriških ›supermanov‹ in drugih nadnaravnih junakov. Za vse oddaje sem črpal iz slovenskih korenin. Oddaje so bile tako zabavne kot poučne.« 

Enako lepo so bile sprejete TV-oddaje z narodno-zabavnim okvirom. »Oddaje Raketa pod kozolcem, Na zdravje, Popolna poroka, Pri črnem Petru itd. sem pripravljal tako, da sem združeval več zvrsti glasbe, od zabavne do narodno-zabavne, od rock do ljudske, z veseljem pa sem v oddajo vključeval tudi folklorne skupine, pevske zbore, godbe na pihala ... Vključeval sem tudi nekdanja kmečka in meščanska opravila, nasploh slovensko etnografijo. Poglejte, starejši ljudje odhajajo in če se ne bomo posvečali koreninam, bodo za vedno pozabljene.« 

Podoben združevalni pogled ima Jože tudi na glasbo. »V zadnjem času opažam, da med boljšimi glasbenimi skupinami, še posebej pa med tistimi, ki nimajo veliko lastnih skladb, z veseljem igrajo tudi druge slovenske uspešnice. Tako glasba počasi povezuje vse ljubitelje glasbe, tudi različne generacije poslušalcev.« 

Sankaška polka

Večkrat kdo na radio telefonira, naj predvajajo Sankaško polko, tisto od Čukov. »Seveda je skladba delo bratov Avsenik in Ferryja Souvana. A ko sem delal priredbo za nas, sem jo skušal približati mladim poslušalcem, vnesti še nekaj več dinamike in jo nasploh približati današnjemu času. Podobno smo naredili z nekaj Slakovimi skladbami. Zelo me veseli, da je nekaj takšnih skladb že tako rekoč ponarodelih in da počasi prehajajo v narodno izročilo.« 

Čuki so bili na začetku mešanja glasbenih žanrov uspešni predvsem z dvema tovrstnima izvirnima skladbama, s Ferrari polko in S kitaro po Ljubljani. »S Ferrari polko smo nameravali prodreti v tujino. Posneli smo jo v nemščini in vse je kazalo, da bomo uspeli tudi na nemškem trgu. A so tuji menedžerji od nas zahtevali, da v Sloveniji vsaj za dve leti popolnoma prekinemo delovanje. Mi pa smo imeli veliko pogodb že sklenjenih za več kot leto dni naprej. Zato smo se raje odločili za igranje doma.« 

Zanimivo je, da se je lepo prijela tudi Potrebuješeva skladba S kitaro po Ljubljani, ki je na narodno-zabavni sceni vsekakor nekaj posebnega. Pozneje je podoben naslov in pristop izvedel Lojze Slak v skladbi Spomini stare Ljubljane. »To me prav nič ne moti. Vsak ima pač svoje spomine.« 

Zdajšnji Čuki

V skupini Čuki zdaj nastopajo štirje zreli možakarji, in sicer Jože Potrebuješ, Matjaž Končan, Jernej Tozon (44) in Miha Novak (28). »Rečeno drugače: sam sem Polhograjčan oz. z Dobrove pri Ljubljani, Matjaž je Vrhničan, Jernej Škofjeločan, Miha pa Korošec. Po krajih nekoliko oddaljeni, po srcu pa blizu in vsi predani enakemu cilju: ustvarjati in izvajati dobro slovensko glasbo, ob tem pa seveda ne zanemarjamo tudi drugih uspešnic.« 

V nasprotju z mnogimi drugimi bendi imajo še vedno odlične odnose tudi z nekdanjimi člani. To so bili Marko Vozelj (55), Marjan Malovrh in Vinko Cankar (67). »Če se malo pošalim, nam je pomlajevanje kar lepo uspelo, res pa se še vedno radi srečujemo in občasno tudi sodelujemo z nekdanjimi člani. Sploh ne razumem, zakaj bi morali biti sprti, ko pa vsak posebej v življenju prosto izbira svojo pot.« 

Družinski človek

Jože Potrebuješ, kot prvi med enakimi, je očitno kot ustvarjalec, izvajalec in organizator osebnost, ki je dovolj zgodaj odkrila formulo uspešnega življenja. »Formule pravzaprav ni oziroma jo išče vsak sam. Res pa je, da je tisto, kar govorijo o meni, morda manjša prednost pred drugimi: ne pijem, ne kadim, ne preganjam drugih žensk. Sem družinski človek. Z ženo Andrejo in dvema odraslima hčerkama, Petro in Evo, se imamo lepo. Pravzaprav je bil velik test narejen med covidom-19. Še posebno žena je bila prepričana, da bom – ko bom veliko doma – postal nestrpen ali celo tečen. A smo po ure in ure preživeli skupaj ob klavirju, veliko prepevali, se nasploh imeli lepo. V zadnjem času mi namreč pri ustvarjanju pomaga tudi hčerka Petra. Sicer pa je žena Andreja knjigovodkinja, hčerka Petra pripravlja magisterij iz predšolske vzgoje, hčerka Eva pa hodi na ekonomski faks.« 

Jože v zadnjem času uspešno sodeluje tudi z Jasno Kuljaj (42). Soustvarila sta na primer Eno bolho za pomoč za Saša Avsenika in Na pumpo, »žurersko« polko za radio in televizijo Veseljak. 

V prihodnosti bo Jože Potrebuješ seveda še naprej ustvarjal nove skladbe. Pravi, da ima glasbenih motivov na pretek, besedila pa so hipni navdihi, ki še vedno prihajajo dan za dnem. Kako bo z novo dodajo na TV Slovenija, še ne ve. Vsekakor meni, da bi morala biti v petek zvečer narodno-zabavna oddaja, v soboto zvečer pa oddaja s slovensko zabavno glasbo. 

»Mi smo glede tega nekaj že naredili, nekaj pa še bomo. Veseli me, da imamo veliko nastopov, da nam radi prisluhnejo mladi in stari ter predvsem to, da se na slovenskih tleh primejo hiti tudi drugih domačih izvajalcev. Precej več pa bodo morali glede slovenske glasbe narediti tudi radijski in televizijski uredniki.« 

Naročniška vsebina