Cerkev med sramom zlorab ter napadi in poniževanjem tistih, ki jo hočejo potisniti v nepomembnost

Foto: Lincoln Ho / Anadolu Agency, Profimedia.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Papež Frančišek je v petek zaključil svoj enotedenski obisk v Kanadi oziroma, kot ga je sam poimenoval, »spokorno romanje«. Na kratko smo povzeli glavne poudarke tega težkega, a duhovno bogatega in očiščujočega obiska.

Opravičilo in sprava s staroselskimi ljudstvi


Papežev obisk je bil v največji meri posvečen ozdravitvi odnosa s staroselskimi prebivalci, ki so bili skozi več generacij kruto in grobo obravnavani s strani države in Cerkve.

Srečal se je z mnogimi predstavniki in člani staroselskih skupnosti, obiskal njihova bivališča in svete kraje. Ob več priložnostih je podal opravičilo in izrazil globoko obžalovanje za storjene krivice in krivdo, ki so jo pri tem nosili kristjani.

Tja je šel z namenom, da poizkusi vsaj delno zaceliti rane, ki so bile prizadejane staroselskim ljudstvom, katerih otroci so bili prisilno vključeni v prevzgojne šole oziroma internate, ki jih je po naročilu države vodila kanadska Katoliška cerkev.

Papež je ponovil tudi opravičilo vsem (ne le staroselskim) žrtvam spolnih zlorab in obžaloval čase, ko so cerkvene oblasti odkrite primere pometale pod preprogo.

Opozorilo oblastnikom pred sodobno ideologijo kolonizacije


Papež se je srečal tudi s premierjem Justinom Trudeaujem in drugimi civilnimi oblastmi. S posvetnimi oblastmi si cerkev deli krivdo pri krivicah, storjenih staroselcem, čeprav bi jo mnogi želeli prikazati danes kot glavo krivko.

Opozoril jih je, da se kolonizacija še vedno dogaja. Kot je nekoč kolonialistična miselnost drugim narodom vsiljevala svoje kulturne vzorce, se danes dogaja ideološka kolonizacija. To so vse sodobne ideje, ki so že zdavnaj postale ideologije in nasprotujejo resničnosti bivanja, dušijo naravno privrženost vrednotam ljudstev ter poskušajo izkoreniniti njihove tradicije, zgodovino in verske vezi. »Uvaja se kulturna moda, ki vse naredi enako, ne dopušča razlik in se osredotoča le na sedanji trenutek, na potrebe in pravice posameznikov, pogosto pa zanemarja dolžnosti do najšibkejših in najranljivejših: revnih, migrantov, ostarelih, bolnih, nerojenih ...«

https://www.youtube.com/watch?v=CJ7lHw3jjGY&feature=emb_imp_woyt

Ravno Kanada, katere večkulturnost in velikodušnost do beguncev je papež sicer pohvalil, v zadnjih desetletjih na svetovnem zemljevidu prednjači v svoji predanosti »woke agendi«, ki jo tesno spremlja kultura izbrisa (»cancel culture«) za tiste, ki se ji ne pokorijo v polnosti.

Papež teh stvari ni povedal nekje mimogrede med pridigo ali v nekem splošnem nagovoru. Povedal jih je osebno in v oči premierju in civilnim oblastnikom. Molimo, da mu prisluhnejo, kajti povedal jim je bistvo njihove zmote.

Zato so očitki nekaterih, da je papež star, bolan (to dvoje je res) in naiven ter da ga izsiljujejo, napačni. Papež se očitno zelo dobro zaveda situacije, tokov in interesov v ozadju … toda pred obrambo svoje institucije izbere njeno svetost. Ta pa vodi po poti odpuščanja, kesanja in spreobrnjenja. Zato bi bilo napak žaliti papeža z našim vzvišenim nezaupanjem in skeptičnostjo in gojiti vero kot oklep, s katerim se branimo pred svetom in resničnostjo.

Frančišek je zavrnil držo človeka, ki se hodi opravičevat z mečem obrambnega sistema v roki, čeprav bi ga mnogi raje videli takega. Prej je podoben Kristusu, ki v očeh sveta naivno in krotko sprejema križ in v ospredje postavlja bolečino prizadetega in ne svoj ugled.
Frančišek je zavrnil držo človeka, ki se hodi opravičevat z mečem obrambnega sistema v roki, čeprav bi ga mnogi raje videli takega. Prej je podoben Kristusu, ki v očeh sveta naivno in krotko sprejema križ in v ospredje postavlja bolečino prizadetega in ne svoj ugled.

Opolnomočenje kanadske Cerkve


Cerkev v Kanadi, ranjena od škandalov in afer, je v nevarnosti, da postane pasivna in mlačna. Požigi cerkva raznih levičarskih aktivistov, ki s svojim hinavskim pravičništvom ustvarjajo nov krog nasilja in trpljenja, se vrstijo. Narobe bi bilo iskati opravičila za zlo, ki je bilo storjeno, ali njegovo zmanjševanje, kljub temu da osrednji mediji cerkvi in papežu z največjim veseljem pripišejo še kakšno krivdo zraven in obenem povsem prezrejo številne pozitivne stvari, ki jih je kanadska Cerkev skozi stoletja prispevala družbi.

Položil jim je na srce, naj ohranijo in negujejo pozitiven pogled na svet. V krizi namreč ni vera, ampak so načini oznanjevanja. Zato mora v kanadski Cerkvi, ki je ranjena od zla, ki so ga storili nekateri od njenih članov, najprej preko sramu in bolečine priti do globokega spreobrnjenja.

Papež je zadnji dan svojega obiska sam načel težko vprašanje, ki muči mnoge sodobne kristjane. Kako zdržati in prebaviti vso to zlo, ki je bilo storjeno? In kako zdržati obrambo tistih, ki tega ne zmorejo nositi in se raje zatekajo k zanikanju?

»Ti si odgovor. Stopi na svetlo!«


... pravi papež. Prihodnost je v tvojih rokah. Ti boš oblikoval novo družbo, okolje, Cerkev … Vse, kar si podedoval, je pač takšno, kot je. Toda ti imaš v rokah prihodnost. Bog da vsaki novi generaciji svet v roke in ji zaupa, da bo napredovala, ga izboljšala, ga napravila bolj »bogupodobnega«. Ne z revolucijami, ampak korak za korakom. Zato ne smemo nikoli izgubiti upanja.

Moramo pa stopiti na svetlo. Kajti kristjani smo, ne glede na to, kako umazana in v zlo poteptana je bila naša svetilka, še vedno in za vedno luč sveta. Tudi če so nekateri naši predhodniki to luč ugasnili in z njenim kablom (če aktualiziramo in prestavimo prispodobo v čas elektrifikacije) pretepli staroselce, žrtve spolnih zlorab … smo mi poklicani, da to svetilko poberemo, jo prižgemo in ljubeče postavimo na podstavek, da bo svetila vsem. To je bil njen prvotni namen in to, da je bila zlorabljena v druge namene, nikakor ne zmanjšuje njene vrednosti in pomembnosti.

To pa je pravzaprav univerzalen program, ki ga lahko prenesemo tudi v naša osebna življenja in v prostor slovenske Cerkve in družbe.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike