Cerkev, ki blagoslavlja traktorje pred protestom: bi jo potrebovali tudi Slovenci?

Po velikem delu Evrope spremljamo v zadnjih mesecih nove kmečke upore. Kmetje z njimi povzročajo obilo preglavic oblastem in učinkovito opozarjajo javnost na svoje razmere. Pomenljiva pri tem pa je vloga Katoliške cerkve, ki kmete, še posebej v Franciji, jasno in glasno podpira.

Na enem najbolj razširjenih posnetkov s francoskih protestov se je tako znašel katoliški duhovnik, ki blagoslavlja traktorje na poti na demonstracije. Tudi izjave škofov so se vrstile ena za drugo; nekaj jih je v skupnem sporočilu zapisalo, da »ne razumejo, kako lahko obstajajo dvojni standardi in so nekateri uvoženi produkti oproščeni administrativnih, zdravstvenih in ekonomskih omejitev«, ki veljajo za domače kmete, in da zahtevajo prepoznavo vitalnega značaja in plemenitosti kmečkega poklica. Bretonski škofje so kmetom enoglasno izrazili solidarnost: »Mladi ljudje se želijo ustaliti, ker delijo vašo strast /…/ Vaš stik z rastlinskim in živalskim svetom, vaša skrb za kakovost, vaša pozornost do najboljšega načina pridelave ob hkratnem spoštovanju okolja – pri vsem tem dajete vse od sebe.«

Družbeni nauk Cerkve lahko danes kmetijstvu znova ponudi rešitve. Ne le francoskemu ali ameriškemu, ampak tudi slovenskemu, ki mu je po desetletjih kolektivizma in prehodu v prav tako nezadostni kapitalizem znova prekipelo.

Nadškof nadškofije Tarbes-Lourdes je spodbudil svoje vernike, naj gredo do kmetov in se srečajo z njimi, saj so »odgovorni ljudje, občutljivi na podnebne in okoljske težave«. Eden od duhovnikov, ki deluje v podeželskih župnijah, je izpostavil, da mu kmetje pripovedujejo o utrujenosti ali izčrpanosti, občutkih zapuščenosti in nezmožnosti, da bi še naprej videli smisel v brezumni energiji, ki jo porabljajo za svoje delo. Nekatere vodi to v popoln obup, v povprečju kar 180 francoskih kmetov na leto stori samomor.

Zelo aktivno je na tem področju v Franciji Gibanje podeželske krščanske mladine, ki je ob svoji 90-letnici objavilo seznam 90 predlogov »za podeželje«. Predlagajo denimo omejitev kapitalizacije na kmetijah, povečanje vrednosti kmečkih pokojnin, razvoj sodelovanja med kmeti in obrati kolektivne prehrane in še marsikaj drugega ne le na ekonomskem, ampak tudi socialnem, duhovnem in drugih področjih. Ta odličen dokument lahko najdete na tej povezavi; morda bi lahko služil kot navdih sorodni slovenski organizaciji.

Povezave med Cerkvijo in kmeti so stare že stoletja; kot opozarja Gavin Martimer za Catholic Herald, so se v Franciji še posebej okrepile v času terorja francoske revolucije. To so sprva sicer spodbudili obupani in sestradani kmetje, vendar pa jo je hitro ugrabila buržuazija. Odpor proti tem radikalnim sekularistom se je vzpostavil v Vendeji pod vodstvom katoliških rojalistov. Revolucionarji so reakcijo krvavo zatrli in pobili okoli 200.000 ljudi, med njimi mnoge neoborožene kmete. Od tod deloma izhaja nezaupanje, ki ga francosko podeželje še danes goji do Pariza in vladajoče elite. Raziskave pa kažejo, da so kmetje tudi danes nadpovprečno religiozni; francoski tako hodijo k maši pogosteje od ostale populacije, čeprav je tudi pri njih odstotek v zadnjih desetletjih strmo padel.

Tudi nasploh pretresi družbe, ki jih povzroči kmečki stan, vedno znova zanemarjen s strani oblasti, niso nič novega. Od uporov helotov v Sparti in Likurga, ki naj bi skušal ustanoviti stalne kmečke domove, do poskusov reform bratov Grakh, Tarkvinija in Cezarja v Rimu, kjer je bil problem kmetijstva in razdelitve zemlje tako boleč, da je zgodovinar Plinij zapisal slavni stavek »Latifundia perdidere Italiam«, veleposestva so uničila Italijo.

Potem ko je vodilne tokove družbe prekvasilo krščanstvo, se je sužnostno razmerje spremenilo v fevdalno; kmet je postal podložnik zemljiškemu gospodu, in to pogosto rade volje, saj se je s tem znebil vojaških in političnih bremen – graščak ga je branil, varoval pravice in mu pomagal ob nezgodah ter dovolil pašo in sečnjo na svoji zemlji, kmet pa je opravljal tlako in oddajal davščine. Kot poročajo zgodovinski viri, se mu v srednjem veku pogosto še daleč ni godilo tako slabo, kot pravijo stereotipi. Razmere so se poslabšale v 15. stoletju z vojnami, turškimi vpadi in višanjem davkov in na koncu pripeljale do revolucij in opustitve fevdalizma – leta 1789 v Franciji in leta 1848 v »naši« Avstriji. Čeprav so s tem kmetje in njihova zemljišča pridobili absolutno svobodo, so kvečjemu prešli iz stare v novo sužnost: liberalizem je prinesel razprodajanje in trgovanje s kmetijami, uvedel razbrzdano konkurenco in moralno življenje postavil na glavo. Na kmečki stan je gledal zviška in ga pustil zaostati za napredkom časa, nezmožnega boja z liberalnim kapitalizmom. Konec 19. stoletja se je tako število kmetov hitro manjšalo, mnogi so šli s trebuhom za kruhom in tako ali drugače propadli, kot so še kako dobro upodobili domači literati.

Prav na slovenskem primeru se jasno vidi, kolikšno vlogo je imela pri reševanju kmečkega vprašanja Cerkev: v največji meri je bila zaslužna za izjemen sistem zadružništva, šole in tečaje za kmete, spodbujanje socialnega varstva itd. Mnogi katoliški duhovniki so se z velikim sočutjem ukvarjali s težavami kmetov, od Kreka do Ušeničnika, ki v Sociologiji to vprašanje natančno obdela. Ugotavlja tudi, da so razmere hudo zamorile ljubezen do rodne zemlje in kmečkega življenja; da bi to zaobrnili, je poleg reform treba po njegovem sam kmečki dom znova narediti prijazen. To bi lahko dosegli šole in izobraževalna društva z gojenjem domoznanstva, odkrivanjem lepote doma, domače zemlje, običajev in pesmi, prirejanjem izletov in obujanjem starih šeg; poleg tega bi bilo treba negovati samo urejenost doma, spodbujati na kmetih dobrodelnost in domačo obrt ter – nenazadnje – »pobijati ponočevanje in pijančevanje«, ki je krivo za mnogo gorja.

Cerkev tista, ki mora slovenskemu podeželanu poglobiti vero, ne pa lagodno pustiti, da ostaja pri zunanjosti in zanesenjaštvu.

Družbeni nauk Cerkve lahko danes kmetijstvu znova ponudi rešitve. Ne le francoskemu ali ameriškemu, ampak tudi slovenskemu, ki mu je po desetletjih kolektivizma in prehodu v prav tako nezadostni kapitalizem znova prekipelo. Morda ne bi škodilo, če bi problem prepoznali tudi slovenski škofje in se zgledovali po francoskih – ali pa ameriških.

Slednji so na kmete naslovili že več dokumentov, leta 2003, denimo, so objavili odlično pastoralno premišljevanje z naslovom Bil sem lačen in ste mi dali jesti ter v njem analizirali aktualno stanje ameriškega kmetijstva, predstavili cerkveni nauk na tem področju in predlagali rešitve.

Čeprav ga je bistveno manj kot nekoč, bi moralo biti za domačo Cerkev ukvarjanje s kmečkim, podeželskim prebivalstvom ena prednostnih nalog. Večinoma gre namreč za ljudi, ki so ji bliže od povprečja in ki ohranjajo podobne vrednote, vendar pa so resnično vernost v veliki meri izgubili, tako da so jim ostale le še okostenele navade in tradicije. A te niso dovolj, da bi preprečile vdor skušnjavam sodobne velikomestne družbe, od potrošništva do neurejene spolnosti, drog in alkoholizma, in da bi ohranjale moralno čistost. Prav nravna reforma, notranja spreobrnitev je po katoliškem nauku namreč predpogoj ostalih. Brez kreposti, zmernosti, varčnosti, pridnosti, religioznosti, nesebičnosti dejansko ne more biti socialne ali ekonomske reforme. Tudi suženjstva krščanstvo ni odpravilo z znanstveno kritiko ali gospodarskimi nauki, ampak s tem, da je »razširilo v vse družbene sloje več umnosti in nravnosti«, piše Emile de Laveleye.

»Socialno vprašanje je mogoče le religiozno, ne pa socialno, resnično rešiti. /…/ Kaj pomaga s plamenečimi besedami kazati na socialno bedo in socialno dolžnost, na suženjstvo mamonizma in socialno krivičnost, če moja individualna duša ni osvobojena in očiščena? /…/ Krščanstvo je gotovo tudi za socialno vprašanje odrešilno, ne le za individualno dušo. Toda krščanstvo ima svojo posebno metodo za socialno reformo: 'Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo vam bo navrženo,'« pa v delu Krščanstvo in razredni boj piše Fr. W. Foerster.

Poudariti hočem, skratka, da je Cerkev tista, ki mora slovenskemu podeželanu poglobiti vero, ne pa lagodno pustiti, da ostaja pri zunanjosti in zanesenjaštvu, kot počne duhovnik, ki je za traktorjem več kot pred oltarjem. S pozorno skrbjo za podeželske duše in zanimanjem za njihove vsakovrstne probleme ter ponujanjem katoliških, in ne kakršnihkoli drugih rešitev, se lahko Cerkev znova tudi pri nas približa kmetu – ta pa mora, seveda, ključne korake za izboljšanje svojega duševnega in družbenega položaja vseeno napraviti sam.