V Inštitutu 8. marec so pripravili predloga zakonov o osnovni šoli in šolski prehrani, s katerima želijo vsem osnovnošolcem zagotoviti brezplačna kosila. Za to, da bi njihov predlog obravnaval tudi DZ, že zbirajo podpise.
A da ta predlog ni najboljši opozarjajo številni ravnatelji in učitelji, nekateri na glas, drugi pa anonimno. Opozarjajo pa predvsem na velike količine odpadne hrane ter dejstvo, da se starši otrok ob odsotnosti ne odjavijo od subvencioniranega kosila.
Kot smo zapisali že v prispevku ob napovedi vložitve predloga, v našem šolskem sistemu subvencije šolske malice in kosila že veljajo. Do brezplačne malice so upravičeni učenci do šestega dohodkovnega razreda pri odločbi za otroški dodatek ali državno štipendijo (563,60 evra mesečnega dohodka na družinskega člana), do brezplačnega kosila pa učenci v prvih treh dohodkovnih razredih (do 382,82 evrov mesečnega dohodka na člana družine). Subvencija za malico dijakov je 100-, 70- ali 40-odstotna. Brez subvencionirane malice so le dijaki v 7. in 8. dohodkovnem razredu.
Subvencionirano malico prejema več kot polovica učencev
V Inštitutu 8. marec večkrat poudarjajo, da so otroci v šolah lačni, a podatki, ki smo jih prejeli od Ministrstva za izobraževanje kažejo, da subvencionirano malico prejema več kot polovica učencev, brezplačno kosilo pa skorajda vsak četrti učenec.
V šolskem letu 2013/2014 je subvencionirano malico prejemalo 46 % otrok, od takrat naprej in vse do lanskega šolskega leta pa odstotek vseh, ki imajo subvencionirano malico, presega 50 % vseh učencev. Najvišji odstotek je bil v šolskem letu 2016/2017, ko je subvencionirano malico prejemalo skoraj 60 %. V lanskem šolskem letu pa jo je prejemalo 54,1 % vseh otrok, ki so na malico prijavljeni, ter 53,1 % vseh vpisanih otrok v šolo. Celotna številka je torej nekaj več kot 104 tisoč otrok.
Odstotki subvencioniranih kosil so seveda manjši, a se v vseh letih gibljejo okrog 30 % vseh otrok. V šolskem letu 2013/14 je bilo vseh, ki so imeli subvencionirano malico, 13 %, lani pa že 28,7 % vseh otrok, ki so prijavljeni na kosilo. V celoti gledano popolnoma brezplačno kosilo je 23,3 % otrok, oziroma skorajda vsak četrti. Vse to znese 44 tisoč otrok.
Starši otrok ne odjavljajo od kosil, hrana pa roma v smeti
V Inštitutu 8. Marec svoj predlog branijo z besedami, da se brezplačna kosila ne bodo ponujala vsepovprek, saj se bo nanje treba še vedno prijaviti in odjaviti. A to je mogoče tudi danes, pa se v praksi ne izvaja, saj starši praktično ne odjavljajo otrok od kosila v primeru njihove odsotnosti.
Velikokrat se po besedah naših sogovornic iz področja šolstva zgodi, da otroci iz šibkih socialnih okolij, ki imajo subvencionirano malico in kosilo v celoti, prijavljeni na vse možne šolske obroke v tednu, pa se na nekatere niti ne prikažejo, ker so siti. Na drugi strani obstaja problem, da starši otroke tudi ne odjavljajo od kosila oziroma malice, ko so bolni ali odsotni, kar spet pomeni, da se vsi odvečni obroki izgubijo v odpadkih.
Ob brezplačnem kosilu za vse otroke bo tega še veliko več, so prepričane sogovornice. “Že sedaj je na nekaterih šolah veliko takšnih otrok, ki jim brezplačno kosilo pripada, pa se obroka niti ne dotaknejo, saj so raje jedli ravno tako brezplačno malico. Veliko je takih, ki se solate ali zelenjave sploh ne dotaknejo, na krožnikih pojedo le majhne koščke in praktično celotno kosilo gre v smeti. Tisti, ki želijo brezplačno kosilo za vse, še nikoli niso videli, koliko hrane zavržemo že sedaj, ko je to subvencionirano le za otroke staršev z najnižjimi dohodki,” pravi učiteljica iz šole v okolici Novega mesta, ki ne želi biti imenovana, in ob tem dodaja, da učiteljice nimajo vzvoda, da bi otroke “silile” k temu, da bi sploh poskusili, kaj je za kosilo.
V primeru odsotnosti ni odjav, saj kosilo itak plača država
Učiteljica dodaja tudi, da starše vedno znova opozarjajo naj otroke ob boleznih ali drugih odsotnostih odjavijo učenca od šolske prehrane. “Ko dobim elektronsko sporočilo, da nekega otroka ne bo v šolo, jim v odgovoru pošljem tudi, da naj otroka odjavijo od kosila in malice. A se to praktično nikoli ne zgodi. To je dokaz, da ko država plačuje obroke, starši nimajo nobenega interesa, da bi se trudili še z odjavljanjem od malice. In tega bo z brezplačnim kosilom za vse še veliko več.”
Na drugi strani so v Inštitutu 8. Marec prepričani, da je namen šolske prehrane tudi to, da iz otrok naredi gurmane.
Odgovarjamo na včerajšnji članek o brezplačnih kosilih v Večeru:
1. Namen šolske prehrane je med drugim tudi, da se otroci navadijo novih okusov, ki jih doma morda sploh niso spoznali. (1/14)— Inštitut 8. marec (@8Marec) September 12, 2022
“Če bi bili otroci res lačni, bi pojedli vse”
V inštitutu 8. Marec so vse od začetka najave zbiranja podpisov za predlog brezplačnega kosila za vse osnovnošolce poudarjali, da so otroci v slovenskih šolah lačni. A predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev Slovenije Gregor Pečan je to že večkrat zanikal, saj da učitelji in ravnatelji v praksi tega problema sploh ne zaznavajo. Enako meni tudi ravnatelj Dušan Merc.
To ugotavlja tudi druga sogovornica iz iste šole v okolici Novega mesta, ki je prepričana, da je brezplačna hrana za vse le populistični ukrep, ki otrokom ne daje tega, kar zares potrebujejo. “Prav je, da se z brezplačno hrano poskrbi za tiste, ki si hrane zares ne morejo privoščiti, in to je že urejeno. Tako da ne verjamem v besede, da so otroci v slovenskih šolah lahko lačni. Morda je tu pa tam kakšen mejni primer, a to vsaj po mojih izkušnjah šole interno prej ali slej rešijo. Mi je pa zelo težko gledati, kako otroci hodijo v jedilnico po hrano, ki potem praktično vsa ostane na krožnikih, saj pravijo, da niso lačni ali pa da jim ta ne diši. Če sem malce ostra, če bi bili lačni, bi pojedli vse, kar bi na krožniku dobili,” je prepričana učiteljica, ki pravi, da njeno mnenje v sedanji družbi ni popularno, je pa prepričana, da si to misli velika večina šolskih delavcev v Sloveniji. Javno se obe sogovornici nočeta izpostavljati tudi zaradi tega, ker čutita številne pritiske v debatah s starši, ki izvirajo tudi iz raznih tvitov, s katerimi žuga 8. Marec.
Ali vas ni sram, da, namesto da bi se postavili na stran vseh otrok, skupnosti in brezplačne javne šole, predlogu za brezplačna kosila nasprotujete … (3/20)
— Inštitut 8. marec (@8Marec) September 13, 2022
Hud problem odpadkov: 18 kg na učenca samo v šoli
“Nisem slišal za osnovno šolo, kjer ne bi hrane “metali stran”. Ko bodo kosila brezplačna, bodo posode z “odvečno hrano” še bolj polne,” je pred nekaj dnevi zapisal Aljoša Stojič v svoji kolumni za Večer in s tem izzval tudi ogorčene odzive Inštituta 8. Marec.
Naš komentar ostaja isti: so javno zdravstvo, javno šolstvo in socialna država brez vrednosti in pomena? Je to, da poskrbimo, da je vsem zagotovljeno obiskovanje osnovne šole in vsem dostopna zdravstvena oskrba, res brez vrednosti in pomena? S tem se globoko ne strinjamo. (11/14)
— Inštitut 8. marec (@8Marec) September 12, 2022
Prehrana otrok in mladostnikov v vzgojno-izobraževalnih ustanovah se po oceni stroke v Sloveniji izboljšuje. A tudi na ministrstvu opozarjajo na velike količine odpadne hrane. Glede na podatke statističnega urada na leto odvržemo 143.570 ton hrane, kar je 68 kilogramov hrane na prebivalca. Pri tem pa je 40 odstotkov zavržene hrane še vedno užitne.
Najhuje pa je, da kar nekaj tega odpada pridelajo tudi šole. Računsko sodišče je v pregledu šestih slovenskih šol v letu 2018 ugotovilo, da vsak učenec samo v šoli pridela 18 kilogramov odpadne hrane v enem letu in to brez uvedbe brezplačnega kosila.
Na celjskih šolah ima na primer brezplačen obrok že sedaj zagotovljenih več kot 40 % vseh učencev. Ob vsem pa skrb zbuja tudi relativno velika količina zavrženih odpadkov. Na celjskih šolah ravnatelji in vodje šolske prehrane ocenjujejo, da se zavrže med 10 in 30 % vse pripravljene hrane. Če lahko številke na hitro poenostavimo, to pomeni, da bi pri 100 % brezplačnem kosilu za vse ta odpad znašal vsaj med 20 % in 60 % vse hrane, kar je katastrofalna številka.
Vse bolj pogosto imam občutek, da nam vlada Inštitut 8. marec: Pa še to: vidi se neodgovornost ali egoizem mnogih, ne vseh, staršev.
za te srake in spake iz 8.marca je le eno zdravilo, čez kolena in močno po riti.
Desničarji imajo zelo radi Švedsko, pa poskusimo primerjati. Na Švedskem imajo vsi otroci v šolah brezplačni obrok v količini 1/3 dnevnih potreb. O jedilnikih se enkrat mesečno pogovorijo z ravnateljem šole. Odpadne hrane praktično ni.
Sicer pa res ne razumem te gonje proti inštitutu 8 marec, saj končno kot pravijo desničarji, kopirajo predlog SDSa. Ergo..?
Komu vlada 8. marec, komu?
Sili šolstvo v nekaj, kar je preverjeno brez učinka, ker v šolah so otroci že deležni brezplačnih obrokov. Res je, da ne vsi, vendar z ozirom na zavrženo hrano, Niki Kovač res ni jasno, da je to metanje denarja v pomije!
Govori o novih okusih? Visoka kulinarika, kajne Nika? Prav smešno pa je, da ne poznajo naše kulinarike, saj ne jedo zelja, repe, fižole, solat, prikuh…. Doma jih starši niso naučili, da hrana ni samo burger, pica, sendvič in čips!
Stvar se lahko izpelje, ne da bi bilo treba hrano zavreči, izberejo naj McDonalds za ponudnika šolske prehrane. Zdravo ali ne, njihove hrane otroci ne zavržejo, vsaj velika večina ne.
Največji problem našega naroda je nizka rodnost, na Domovini pa pišete članke, ki so naravnani PROTI otrokom in družinam (I8M gor ali dol).
Anonimni učitelji, katerih zavržena hrana letno tehta 68 kg po glavi, se zgražajo nad otroki, ki naj bi v šoli (do trije obroki) pridelali 18 kg bioloških odpadkov. Manjka podatek, koliko kg letno na krožnikih pustijo učitelji in drugi zaposleni na šoli.
Otroci pri izbiri jedilnika, količinah, sistemu prijave/odjave, urniku obrokov, terminu, ki je na voljo za obrok, nimajo nobene besede. Njihovi starši tudi ne. Torej?
Za organizacijo šolske prehrane je odgovorno vodstvo šole. Če bi delo, za katero so dobro plačani, bolje opravili, bi bilo zavržene hrane lahko veliko manj.
vse se začne in konča pri STARŠIH. In iz slabega gre na slabše. Med in po vojni so kradli, da bi nekaj imeli. Njihovi otroci kradejo, da lahko zapravljajo, vnuki pa zato, da uničujejo. Bogu pa to ni všeč in kazen bo prej ali slej prišla.
Nekaj časa nazaj sem se v čakalnici pri ortopedu zapletla v pogovor z žensko, ki mi je povedala, da dela kot kuharica na eni od osnovnih šol. Povedala mi je, da jo srce boli, kolikor hrane vržejo stran. Otroci nekaj pojejo, ostalo vržejo proč. Predvsem niso navajeni jesti zelenjave in minešter.
Upam si trditi, da otroci niso lačni. Zjutraj skoraj sigurno nekaj pojedo preden gredo v šolo, potem imajo malico, ko pa je na sporedu kosilo, sploh niso lačni. Vprašajte se, kaj pa poje delavec, ki dela fizično delo, v osmih urah ima samo en obrok.
Moje mnenje: naj imajo brezplačno malico in kosilo tisti otroci, ki živijo v družinah, kjer imajo finančne težave (brezposelnost, bolezen, alkohol, otroci samohranilk in samohranilcev). Tako je bilo včasih v socializmu, kosil sicer nismo poznali, imeli smo samo malico, brezplačno malico je imelo le nekaj otrok v razredu.
V članku piše, da ravnatelji in učitelji opozarjajo predvsem na velike količine odpadne hrane ter dejstvo, da se starši otrok ob odsotnosti ne odjavijo od subvencioniranega kosila.
Prvi del opozorila šolnikov o odpadni hrani izvira iz dejstva, da otroci v šoli ne pojedó vseh količin hrane, ki jim je ponujena.
Iz pripovedovanja mlade učiteljice vem, da opaža, da je precej otrok zelo izbirčnih in se določene hrane sploh ne dotaknejo. Med otroki je tak odnos do hrane hitro nalezljiv, da si začnejo vsi po vrsti izmišljati, kdo česa ne mara in zato tega ne bo pojedel.
Po drugi strani opaža, da so porcije hrane za mnogo učencev, vsaj v prvih treh razredih osnovne šole, prevelike in zato ne pojedó vsega, kar dobijo na krožnik za kosilo.
Drugi del opozorila šolnikov, češ da se starši otrok ob odsotnosti ne odjavijo od subvencioniranega kosila, pa mi je nerazumljiv.
Namreč, kot mi je bilo doslej znano, učitelji že na začetku pouka ugotavljajo, koliko otrok je prisotnih pri pouku v razredu. Vsaj pred nekaj leti je še bilo tako.
Ali so po novem v šolah morda ukinili ugotavljanje prisotnosti otrok s strani učiteljev na začetku pouka?
V šoli, ki jo poznam, je veljalo, da so učitelji pravočasno ugotovili, koliko otrok je določenega dne odsotnih in so to sporočili v šolsko kuhinjo, da so tam pripravili toliko manj malic in kosil.
Če pa po novem velja, da morajo starši sporočiti v šolo, da njihov otrok ne bo prisoten in ne bo kosil, potem tisto kosilo, ki ga starši iz malomarnosti niso pravočasno odpovedali, ne bi smelo biti subvencionirano, temveč bi ga morali starši plačati. Morda bi si tako hitreje zapomnili, da je treba kosilo odpovedati.
Je, še to mi je povedala mlada učiteljica, da si učitelji praktično ne upajo niti prigovarjati otrokom, naj pojedó vse kar imajo na krožniku, ker se nato v šoli zelo hitro pojavi kakšen starš, ki nadere učitelje, da zganjajo nasilje nad svobodno izbiro njegovega otroka.
NatalijaL, Madison: Zelo lepo napisano, otroci danes v šolah nimajo odnosa do hrane.
Glede prehrane je tudi težava, da desetletja nazaj so otroci v šoli jedli malico, nato pa so kosilo jedli doma v domačem okolju (bodisi, ga je pripravila mama, ki je prišla zgodaj že ob 13ih, 14ih domov, bodisi še večkrat ga je pripravila babica, ki je večinoma vršila varstvo po šoli). Danes teh vezi ni več, otroci v šolah (tudi vrtcih!) nemalokrat preživijo bistveno večji del dneva, sledijo še obremenjujoče obšolske ter pošolske dejavnosti, otroci pa nato doma jedo t.i. pozna kosila ali zgodnje večerje; obroke, ki velikokrat sestojijo iz pogretih zamrznjenih “dobrot” iz slovenskih diskontov, ki jih pripravljajo vsega preobremenjeni starši. Da ne govorimo o nagrajevanju otrok s strani staršev z obiski v raznih McDonaldsih. Iz takšnih “modernih” družinskih prehranjevalnih vzorcev nato sledi v članku ter komentarjih opisan odnos današnjih slovenskih otrok in mladine do hrane.
Pri nas moraš odjaviti otroka po telefonu ali mailu do 8.h, sicer plačaš, tudi če imaš sicer zastonj hrano. Šolniki ustvarjajo problem, namesto da bi ga reševali.