Brati predsedniška soočenja med vrsticami

Pred nami je še ena volilna odločitev. Čeprav je marsikdo morda že »utrujen« od kampanje, ki je potekala spomladi, je čas, da spet pridemo v »volilno kondicijo«. Nenazadnje nas v naslednjih dveh mesecih odločitev pred volilno skrinjico nekatere čaka še petkrat. Po zaslugi vladne koalicije na pet različnih nedelj.

Pomembno orodje, ki nam pri teh odločitvah pomaga, so predvolilna soočenja, v katerih slovenske televizije in različni spletni mediji letos kar tekmujejo. Hkrati so soočenja, v kolikor so spremljana brez kritičnega odnosa do videnega in slišanega, lahko tudi odlično orodje medijske manipulacije pri ustvarjanju javnega mnenja. Izpostavljamo nekaj ključnih točk, ki so se še posebej izkazale v soočenjih tokratne volilne kampanje.

Ni naloga predsednika, da ima vselej mnenje o vsem in vseh

Zdi se, da večina pripravljavcev soočenj sploh ne razume, kaj je funkcija predsednika republike. Poleg nekaterih pomembnih formalnih funkcij, kot je predlaganje nekaterih pomembnih imenovanj v državi, vključno z mandatarjem za sestavo vlade in ustavnimi sodniki, in nekaterih simbolnih, kot so pomilostitve in odlikovanja, je tukaj še kako pomembna vloga povezovanja naroda.

Poznavanje karakterja in vrednot predsednika, ki je pri izbiri še kako pomembno in je prav, da jih volivci izvejo, mnogi mešajo z izrekanjem o vseh aktualnih temah v družbi. Slednje pa nikakor ni vloga predsednika, saj ga onemogoča v povezovalni vlogi in jemlje težo njegovemu oglašanju v kriznih razmerah, ko je le to v resnici nujno potrebno.

Aktualni predsednik Borut Pahor v intervjuju za Domovino opozarja, da ljudje ne potrebujejo predsednikovega mnenja o vsaki stvari. Pretirano izpostavljanje vodi v banalizacijo, v še en megafon opcije, ki ji pripada, ali pa avtoritarnost, saj, kaj naj s tistimi, ki se s tem mnenjem ne strinjajo – bi se morali vsi strinjati z njim?

Vprašanja, na katera ni mogoče pravilno odgovoriti

Postavljanje vprašanj je izjemno močno orodje, saj gledalca že prek tega, kako je vprašanje postavljeno, lahko vodi v določeno smer razmišljanja. Vprašanje »Kako je mogoče, da nasprotujete odločbi ustavnega sodišča?«, ali njegove variacije, ki jih je dobival predvsem eden od kandidatov, nikakor ni nevtralno. Iz vprašanja samega namreč izhaja, da je svetovni nazor kandidata nekaj nenavadnega, čudnega in v nasprotju z Ustavo.

Zanimivo, drugi kandidati niso dobivali vprašanj v smislu, »Kako je mogoče, da zagovarjate prikrajšanje otrok za očeta ali mamo?« ali »Zakaj se zavzemate, da bi zdravniki morali ubijati ljudi, ki si tega želijo?« ali »Zakaj nasprotujete ustavno zagotovljeni pravici do življenja ali osebne lastnine?«.

Zdi se, kot da smo sprejeli, da je zagovarjati socialistično utopijo, evtanazijo, podržavljanje premoženja, nekontroliran pretok migrantov in razorožitev države povsem legitimna politična drža, medtem ko je zagovarjanje družine, kot jo poznamo, dostojanstva in življenja od spočetja do naravne smrti, državne suverenosti prek obrambe in nadzora državnih meja ter pravic otrok nekaj zavržnega, protiustavnega in sploh slabega, zaradi česar se morajo kandidati zagovarjati.

Zagovarjanje na tak način kandidata postavlja v slabši položaj, saj naj bi bil novinar nevtralen izpraševalec v imenu ljudstva, namesto tega pa gledalcem podzavestno vsiljuje svoj svetovni nazor, ki v svobodni in demokratični družbi ni nič bolj legitimen kot nazor kandidata, ki ga tako postavlja v skoraj brezizhoden položaj.

Je pa potrebno priznati, da so nekateri kandidati v svojih odgovorih večkrat zelo uspešno izšli iz na videz brezizhodnega položaja in se spretno postavili za svoje prepričanje. Pohvaliti gre tudi zadnje soočenje na nacionalni televiziji, ki je pod vodstvom Rosvite Pesek dejansko obravnavalo tematike, ki se tičejo predsednikovanja republiki, na profesionalnem nivoju.

Ni vsak škandal enak

Tema več soočenj pred letošnjimi volitvami so bili tudi škandali in »škandali«, v katere so bili vpleteni kandidati. Na soočenjih je prav, da se počisti in na plano privleče okostnjake, ki jih imajo kandidati v omarah, saj le ti lahko močno vplivajo na kandidatovo opravljanje funkcije.

Problem nastane, ko skušajo novinarji, da bi izpadli »nepristransko« za vsako ceno nek škandal prilepiti vsakemu od kandidatov. Tako se zgodi, da je zavestno kršenje zakona, preko katerega prejmeš tudi lepo vsoto denarja za socialno podjetje, v katerem ne zaposliš nikogar, »rihtanje« donacij iz državnih podjetij v zameno za funkcije in nepregledna hobotnica podjetij v tujini, katerih lastnik je kandidat in njegov soprog, izenačena s članstvom v stranki, kjer nek drug član tvita neumnosti in delovanjem v vladi, kjer je neko drugo ministrstvo sklenilo potencialno sporno pogodbo.

Eden izmed kandidatov se je v »krogu škandalov« moral celo zagovarjati zaradi njegovega svetovnega nazora. Na tak način kandidati, ki sicer nimajo okostnjakov v omari, v očeh gledalca padejo v isti koš kot kandidati, ki so zavestno kršili zakon ali sklepali najmanj sumljive posle. Ni nenavadno, da potem ljudje, ki to gledajo, verjamejo, da so pa vsi kandidati »isti« in vsi »kradejo«. Komu to koristi verjetno ni treba posebej poudarjati.

Kdo je v resnici neodvisni kandidat?

Čeprav volimo predsednika, ki je ena oseba s svojim karakterjem, ki je kot vsak človek odvisna od takšnih ali drugačnih soljudi, in hkrati samostojen posameznik, imajo neke vrste prednost kandidati, ki so »neodvisni« od političnih strank. Apriori jim v soočenjih pripada avra neodvisnosti zgolj na podlagi dejstva, da niso člani stranke.

Slovenci radi pozabljamo, da so stranke osnova za demokracijo in transparentna oblika izražanja interesov ter da obstaja tudi netransparentno izražanje interesov, prek omrežij, ki se ne izmerijo na volitvah, vendar s svojim vplivom v ozadju kadrujejo in vplivajo na življenje v državi.

Nihče ne gre na volitve sam. Vsakdo ima za sabo ekipo, pa naj bo to stranka, ali pa mreža ljudi, ki ga podpira iz teh ali onih razlogov. Razlika med njimi pa je najpogosteje ta, da pri strankah vemo, kateri ljudje in katero prepričanje stoji za kandidatom, pri »neodvisnih« kandidatih pa je to pogosto prikrito. Kako neodvisen pa bo kandidat na funkciji predsednika ni odvisno od tega, ali je član stranke, ampak koliko neodvisnosti si bo zmožen in voljan vzeti. Bistveno bolj neodvisni so kandidati, ki nimajo okostnjakov v omari, članstvo v stranki gor ali dol.

Glasujte s srcem in razumom

Na tokratnih volitvah imamo pester izbor kandidatov, ki sorazmerno dobro pokrivajo spekter političnega prostora. Skoraj vsakdo lahko najde kandidata, ki dokaj dobro zagovarja svoj pogled na svet in vrednote. Taktiziranje z razmišljanjem, kdo bo prišel v drugi krog na podlagi anket, se običajno konča z razočaranjem, saj ankete običajno niso točne – o razlogih smo na Domovini že večkrat pisali. Namesto taktiziranja je tako najbolje podpreti kandidata, za katerega bije vaše srce. Več kot bo taktičnega glasovanja, manj glasov bo prejel kandidat, ki nam je v resnici najbližje. S tem pa signaliziramo prihodnjim kandidatom, naj bodo rajši »taktični«, kot pa da zagovarjajo vrednote, v katere verjamemo.

Manj kot bomo glasovali s srcem in bolj kot bomo glasovali taktično, bolj bomo prisiljeni taktično glasovati tudi v prihodnje, saj to, kako glasujemo, daje signal, kaj si volivci želimo. Predsedniške volitve so več kot le izbor kdo bo prihodnjih pet let naš predsednik. So tudi test, kateri pristopi »palijo« in kateri ne. In akterji si bodo našo kolektivno izbiro zapomnili, ko bodo pripravljali strategije za prihodnje volitve.

Edini nasvet za tiste, ki bi radi dosegli, da bo država za odtenek bližje vašim vrednotam, je ta, da v miru in brez manipuliranih čustev premislite, kdo od kandidatov vas najbolje predstavlja, in mimo taktik in napovedi zanj oddate glas v nedeljo.