Božje odpuščanje, Sveti Duh in greh, ki se ga "vekomaj" ne bo odpustilo

»Nikoli ti ne bom odpustila! Nikoli več ne bom s teboj spregovorila besede! Ti zame preprosto več ne obstajaš!« je eden izmed možnih zaključkov bolj ognjevitega pogovora v dvoje. Pogosto v afektu uporabljamo besedo »nikoli«, »nikdar več«; čas pa ostre, dokončne konice teh besed obrusi in jih počasi mehča. Marsikdo kasneje zlahka pozabi nekdaj občuteno prizadetost in bolečino, hitro odpusti in da novo priložnost. Ko torej ljudje rečemo »nikoli«, ponavadi ne mislimo zares »nikoli«, ko pa Bog reče »nikoli«, je prav, da zastrižemo z ušesi in prisluhnemo.

Bog, ki je pripravljen odpustiti

V današnjem nedeljskem evangeliju beremo Markov odlomek, kjer Jezus v polemiki s pismouki omeni »greh zoper Svetega Duha« (Mr 3,29), ki je stvaren in neodpustljiv. Kako to združiti z oznanilom, da je Bog pripravljen in sposoben odpustiti karkoli, pravzaprav je odpuščanje grehov razlog za njegovo učlovečenje? Evangelij je, torej, veselo oznanilo o odrešenju, o odpuščanju grehov. Že prej Jezusovim rojstvom razlaga angel sv. Jožefu: »Daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,21). Brez težav najdemo v evangelijih zgodbe, kjer Jezus vabi grešnike k spreobrnjenju (prim. Jn 4,1-41). Pogosto ob ozdravitvi telesne hibe podeli tudi odpuščanje grehov (prim. Mr 9,1-8); skozi prilike spodbuja učence, da bi hkrati iskali odpuščanje in iz srca odpustili (prim. Mt 18,21-35); doživlja pa tudi obtožbe, da je prijatelj grešnikov in cestninarjev (prim. Mt 11,19). Celo s križa se sliši: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« (Lk 23,34) Končno na večer vstajenja izreče: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (Jn 20,23) in s tem jasno opredelil vlogo Svetega Duha pri udejanjanju Božjega odpuščanja v Cerkvi.

Zavrnitev Svetega Duha pomeni zavrniti priložnost, da bi spoznali greh in bi se posledično spreobrnili. Blokiramo ozdravljenje in odpuščanje, ki ga ponuja Bog.

Gotovo verjamemo, da bo Bog odpustil katerikoli greh, če nam je resnično žal, če greh priznamo, ga poskušamo popraviti in si prizadevamo, da bi ga ne ponavljali. Dogmatična konstitucija o Cerkvi 2. Vatikanskega koncila pravi: »Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od Božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili in katera se z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje.« (C 11)

Greh, ki se ga "vekomaj" ne bo odpustilo

Kako torej povezati Svetega Duha in greh, ki se ga »vekomaj« ne bo odpustilo? Najprej ponovimo, kaj je Jezus rekel o Svetem Duhu: »Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika.« (Jn 14,16) Poimenoval ga je kot Tolažnika, grško »parakletos«, kar pomeni zagovornik (advokat), branitelj, priča, posrednik, prijatelj. Kasneje doda: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) Sveti Duh nam bo omogočal spoznati, kar je pomembno in večno, ker je »duh resnice, ki vas bo uvedel v vso resnico,« (prim. Jn 16,13) »ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jn 16,14)

Kot »zagovornik« in »duh resnice« Sveti Duh razsvetljuje našo vest, da lahko razsoja, kaj je prav in kaj ni. Prav tako krepi našo voljo, da se držimo dobrega in ogibamo slabega. Pomaga nam pri izpraševanju vesti, da iskreno in pravilno presojamo pretekle dogodke. S tem ugotavljamo, kje smo se obrnili stran od Gospoda. Skozi ves ta proces nas nagiba k spreobrnjenju, da bi se vrnili kot izgubljeni sin s spokorjenim in ponižnim srcem. Po delovanju Svetega Duha prejemamo odpuščanje grehov, prav tako pa je naši duši povrnjena lepota Božjih otrok. Papež Janez Pavel II. je v encikliki o Svetem Duhu iz leta 1986 dodal razmišljanju o kletvi zoper Svetega Duha: »Kletev zoper Svetega Duha se ne izraža predvsem v besedah, ki bi žalile Svetega Duha; izraža se v zavrnitvi odrešenja, ki ga Bog ponuja človeku skozi delovanje Svetega Duha.« (O Svetem Duhu, 46) Zavrnitev Svetega Duha pomeni zavrniti priložnost, da bi spoznali greh in bi se posledično spreobrnili. Blokiramo ozdravljenje in odpuščanje, ki ga ponuja Bog. Ta zakrknjenost srca nas počasi vodi k vedno večji in dokončni zavrnitvi ljubezni in usmiljenja Boga.

Slišali smo svarilo. Ne preslišimo tudi obljube: »Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli,« (Mr 3,28) dokler se bomo vračali k usmiljenemu Očetu.