Božični intervju z novomeškim škofom Andrejem Sajetom: Da se je Jezus rodil v štali, je provokacija (1. del)

Foto: Klemen Lajevec / Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK
Da se je Jezus rodil v štali oziroma v hlevu, je provokacija za vse nas, pravi novi pastir novomeške škofije dr. Andrej Saje. V prvem delu božičnega intervjuja sva se ustavila ob božiču, njegovem bistvu, pri tem, kaj je škofova "štala" in kaj meni o poskusu prepovedi besede božič s strani Evropske komisije. Dotaknila pa sva se tudi epidemije, njenih posledic v Cerkvi pa tudi njegovega dela v novomeški škofiji.

Gospod Saje – kako ste se vi pripravljali na božič in kako ga nameravate preživeti? 

Na božič sem se pripravljal s prebiranjem Božje besede, obiskovanjem župnij, obhajanjem sv. maš, pogovori z ljudmi, pridigami, pa tudi tako, da sem bil s skupino iz moje bivše fare Sele na Koroškem in drugimi s pomočjo Zooma na adventnih duhovnih vajah po ignacijanski metodi.

Božič bom preživel v novomeški stolnici, tako sv. večer s kajenjem in standardnimi obredi kot božični dan, pri polnočni in nato božični maši. Vsak škof mora biti za praznike doma in praznovati v domači škofiji. Vsekakor pa grem po praznikih v nekaj domov za ostarele na obisk starejših, ki ne morejo k sv. mašam.

Kaj vam pomeni božič?

Predvsem praznik upanja, novega začetka, opogumljanja. Rojstvo pomeni upanje za družino, tako pomeni upanje tudi Božje rojstvo. Na svet prinaša sporočilo odrešenja, Božjega življenja, Božje bližine. Zdi se mi pomembno, da upanje gradimo na zavedanju, da je Bog z nami, karkoli se že zgodi. Božič je tudi praznik veselja, ker če smo polni upanja, smo v srcu tudi bolj mirni, veseli. To pomeni globinsko veselje, notranjo gotovost, da smo na pravi poti in da smo v Božjem naročju.

Jezus se je rodil v hlevu, štali. Kaj je vaša »štala«? 

To, da se je Jezus rodil v štali oz. v hlevu, je provokacija za nas vse – da se zamislimo nad tem. Bog prihaja tja, kjer ga ne pričakujemo oz. kjer si ga niti ne želimo, to je v naše slabosti, grehe, v tisto, kar želimo pred drugimi skriti.

Bistvo božiča je, da Gospoda spustimo k sebi, v svojo notranjost. Tako tudi sam čutim – da se odprem Božji milosti, da sem podoben pastirjem, ki so zaznali, ki so šli na pot in razumeli Božje sporočilo ter ga ponesli v svet. Tudi če so bili umazani, če so smrdeli po gnoju, se niso bali obiskati Gospoda, ki jih je sprejel, oz. jih je bil vesel. To je tudi moja drža.

Iz ljudi ta čas v različnih oblikah vrejo stiske, posebej vezane na epidemijo, pa naj gre za osamljenost, ukrepe, bolezen, strah, nesposobnost spopadanja z ukrepi, cepljenjem ... Kako nanje odgovarjate kot škof? 

Stiske so se v času koronakrize povečale, ker je epidemija neke vrste pretres za družbo, človeštvo, Cerkev, za vsakega posameznika, ker to, kar je bilo, ni več običajno. Epidemija je prinesla omejitve, nekateri so zboleli, drugi izgubili svoje najbližje ali pa imajo posledice zaradi bolezni. Mnogi trpijo zaradi tudi drugih težav, bolezni, travm …

Koronakriza je prebudila nekaj, kar je bilo speče v nas. Pri nekaterih so to strahovi, jeza, tudi sovraštvo ter potlačene negativne stvari, pri drugih pa pozitivni vzgibi, kot so solidarnost, pozornost, skrb za bližnjega. Ljudje so se ponekod tudi sami organizirali in poskrbeli, da ljudje ne bi bili sami. Pomembno je, da smo sočutni, da ne gledamo samo nase, ampak začutimo občestvenost, kar je v Cerkvi zelo poudarjeno. Smo skupnost verujočih. To ni samo duhovna razsežnost, ampak zelo konkretna pot. Ne sme nam biti vseeno, kako kdo je.

Bistvo se mi zdi, da v tem času koronakrizo zaznamo tudi kot priložnost za refleksijo našega življenja – kako smo živeli do sedaj, da prevrednotimo naše vrednote in na novo osmislimo življenje. Da to, kar je vredno in pomembno, utrdimo, kar nas je oviralo in je balast, pa opustimo. Posvetimo se bistvenemu.
Koronakriza je prebudila nekaj, kar je bilo speče v nas. Pri nekaterih so to strahovi, jeza, tudi sovraštvo ter potlačene negativne stvari, pri drugih pa pozitivni vzgibi, kot so solidarnost, pozornost, skrb za bližnjega.

Epidemija je velike luknje pustila tudi v Cerkvi, ljudje so spoznali, da lahko ne pridejo v cerkev, ne prejmejo zakramentov. Kako to miselnost obrniti? 

Koronakriza je pretresla tudi versko življenje, kar se pozna pri obisku Cerkve. Ta čas nam pomaga prevetriti naše duhovno življenje, vero in ugotoviti, kaj je moja vera, zakaj verujem. Je tako, ker sem tako vzgojen, ker je mama rekla, naj grem k maši, ali imam neke osebne razloge in sem se tudi osebno odločil in vem, zakaj grem k maši? Važno je, da reflektiramo in ozavestimo svojo vero.

So pa v tem času nastale tudi nekatere nove oblike skupnosti. Ljudje, ki niso mogli k maši, so se zbirali po domovih, predvsem družine. Tudi sam imam to izkušnjo. Ljudje so na ta način podoživeli hišno cerkev, ki je začetek krščanstva. V  župniji, kjer sem bil dejaven v zadnjem času, so mnogi bolj poživili družinsko molitev, se zbirali k molitvi in pogovoru tudi z vnuki, več generacij je prihajalo skupaj, in na ta način so tudi poživili družinsko versko življenje.

V začetku meseca smo lahko brali o tem, da je Evropska komisija v svojih notranjih dokumentih prepovedala besedo »božič«, poimenovanje Marija ipd. in to zamenjala s politično bolj korektnim besediščem. Na to se je z besedami, da so božič odpravljali totalitarni režimi, odzval tudi papež. Kakšen je vaš recept za boj proti tovrstni diktaturi politične korektnosti? 

Kar se tiče vere in verskega življenja v Katoliški cerkvi, imamo pristojnost nad poimenovanjem naših praznikov izključno mi sami. Nedopustno je, da nekdo želi prepovedati nekaj, kar nam je sveto. Božič je uveljavljena beseda, v celotni Evropi in drugod po svetu, in spada h krščanski tradiciji in kulturi. V demokraciji spoštujemo različnost. Spoštovanje verske svobode je znamenje, ali demokracija deluje. Menim, da gre v tem primeru za laicistični poizkus razvrednotenja krščanskih vrednot oz. praznikov. Mi spoštujemo druge vere in njihove praznike in si predstavljamo, želimo in pričakujemo, da tudi drugi spoštujejo to, kar je za nas vredno.

Moj recept je; spoštujmo različnost in bodimo tolerantni drug do drugega. Prepoznajmo in spoštujmo meje, ki nam jih postavlja drugi, ter dostojanstvo človeške osebe in njegove intime, kamor spada tudi versko ali drugo svetovnonazorsko prepričanje. Bodimo ponosni na lastno narodno in versko identiteto ter spoštujmo v tem drugega. Samo če bomo najprej mi cenili svoje, nas bodo spoštovali tudi drugače misleči. Vera je za verujočega sveta stvar. Če po njej živi in v njej najde moč, je to koristno tudi za družbo in državo.

V tem smislu je vera za moderno demokracijo nekaj pozitivnega, če že ne zaradi drugega, so kot državljani lahko bolj zadovoljni, bolj pošteni in bolj solidarni. Država ima tako manj težav. Če kdo vstopi v naš intimni prostor in krši meje dopustnega, kar je primer v navedeni stvari, se oglasimo.

Če ne bi bilo posredovanja od zgoraj, bi Jožef prav lahko odslovil svojo nosečo zaročenko Marijo. Vi ste dolgo delovali na cerkvenem sodišču. V državni statistiki so ločitve vse pogostejše, kakšna pa je statistika in trend na področju razglasitev ničnosti cerkvenega zakona? 

Že precej let prosi za ugotovitev ničnosti zakonske zveze približno enako število oseb, ta številka se v zadnjih letih ni bistveno spremenila. Ponavadi prošnje za navedeni postopek vložijo osebe, ki so sklenile cerkveno poroko in so se potem ločile ter so v novem odnosu. Želijo se ponovno cerkveno poročiti, a se ne morejo, če ni prvi zakon ugotovljen kot neveljaven. To se ugotovi v zato posebej določenem postopku. Da je vloga sprejeta, mora biti iz spisa zaznan vsaj minimalen znak o prisotnosti hibe v privolitvi v času poroke, npr. strah in prisila v zakon, izključevanje zvestobe ali otrok, psihični razlogi kot nezmožnost za zakon itd. Cerkveno sodišče v Ljubljani letno sprejme med 40 in 60 vlog, večinoma gre za ljudi, ki so bili poročeni pred mnogimi leti, ne v zadnjih letih.

Foto: Klemen Lajevec


Kaj je trenutno na lestvici prioritet vašega dela v škofiji na prvem, drugem in tretjem mestu?  

Prva prioriteta je, da vzpostavimo škofijske strukture, da dobim sodelavce za pomembna področja v škofiji, na primer generalnega vikarja, ekonoma, zbor svetovalcev, duhovniški svet, škofijskega kanclerja.

Potem stik z duhovniki in preko njih z verniki. Zame je to zelo velika prioriteta. Srečal sem se že z dekani, obiskal sem tudi že precej župnij, udeležujem se mesečnih konferenc z duhovniki po dekanijah. Imel sem več različnih slovesnosti, tudi tri sv. birme. Čez teden in ob nedeljah se srečam z več duhovniki in člani župnijskih občestev. Prav tako sem se že nekajkrat srečal z mladimi.

Naslednja prioriteta je sinodalna pot, sinoda za Cerkev, o kateri je bilo v javnosti že slišati in smo jo v Sloveniji že začeli, tudi v naši škofiji. S predstavniki župnijskih svetov vzgajamo in izobražujemo koordinatorje, ki bodo na terenu spremljali naše župnijsko občestvo na tej sinodalni poti.
Pomembno bo prevetriti tudi naše strukture, saj to, kar je bilo doslej, v veliki meri ne odgovarja potrebam Cerkve za čas, v katerem živimo, in za prihodnost.

Čez 10 ali 15 let bo duhovnikov pol manj. Kako se vi in vaša škofija na to pripravljate? Kakšno je vaše upanje za vašo škofijo in vas osebno čez 15 let? 

Veliko duhovnikov je starejših, novih pa je malo. Trenutno imamo enega bogoslovca oz. kandidata v pripravljalnem letniku za semenišče in enega diakona. Sam se tega zavedam, hkrati pa gledam Cerkev širše, v smislu večjega sodelovanja laikov. Ne zgolj zato, ker bo manj duhovnikov, ampak ker smo k oznanjevanju evangelija po krstu poklicani vsi verujoči.

Laiki bodo morali v prihodnje prevzeti več odgovornosti. V tem smislu bi rad omenil tudi papeža Frančiška, ki govori tudi o t.i. pastoralnem spreobrnjenju oz. spreobnjenju cerkvenih struktur. To pomeni, da je pomembno prevetriti tudi naše strukture, saj to, kar je bilo doslej, v veliki meri ne odgovarja potrebam Cerkve za čas, v katerem živimo, in za prihodnost. Mnogi še vedno živijo v preteklosti, ko so imeli veliko duhovnikov in maš ter ob tem pozabijo, da je trenutek, v katerem smo, čas, ki ga lahko sooblikujemo, soodločamo in soustvarjamo za našo prihodnost. Prihodnost je še odprta, a odvisna od sedanjega trenutka.

Vabim in nagovarjam vse – ne samo duhovnike, ampak vse verujoče, da razmišljamo o tem, kako bi lahko to versko življenje ozavestili, okrepili in poživili vsak v svojem okolju. Nekateri me sprašujejo, kakšen je moj program, predvsem tisti, ki bi me radi kritizirali, medtem pa sami čakajo križem rok in pričakujejo, da bodo živeli kot doslej. Tudi Jezusu so rekli: »Ti nas boš učil? Mi smo Abrahamovi potomci in smo od zmeraj tukaj, ti nam boš pa sedaj pamet solil?« To je velika skušnjava.

Spodbujam, da je vsak odgovoren za svoje življenje, da najprej naredi nekaj zase, za svoje okolje in išče možnosti. Seveda pa je na strani Cerkve in njene hierarhije, kar papež zelo spodbuja, da tudi duhovniki v odnosu do vernikov premislimo ter spremenimo način mišljenja in ravnanja, da jih vzgajamo, da bodo sprejeli določene odgovornosti, ker tega doslej niso bili zelo vajeni. Vsaj v našem okolju je tako.

Kakšno je vaše upanje za novomeško škofijo ter želje, vaš načrt za čez 10, 15 let?

Kristjani smo ljudje upanja in tudi sam zaupam, da nam bo Bog dal primerne ljudi, tudi če bo manj duhovnikov in bodo okoliščine drugačne. Bomo pač živeli s toliko duhovniki in sodelavci, kolikor jih bo. Jaz sem na to pripravljen že sedaj.

Upanje pomeni, da imamo neko temeljno držo zavedanja, da Bog gleda na nas, da ve za nas in da je ta čas, v katerem smo, če ga doživljamo kot preizkušnjo, priložnost za rast nečesa novega. Lahko se zgodi, da nas stiska, kot je sedaj s koronakrizo in drugimi vzporednimi osebnimi in družbenimi krizami, ohromi, češ »nič se ne da narediti«, »včasih je bilo bolje, sedaj je pa tako«. To je skušnjava, ki jo lahko razberemo že v Svetem pismu, ko so Izraelci rekli Mojzesu: “Ti si nas izpeljal iz Egipta, tukaj pa sedaj umiramo od lakote, prej smo pa imeli vsega dovolj”.

Duhovna pot je vedno pot napora, povezana z negotovostjo in tveganjem. Za krščanstvo je bistveno, da se odpiramo in razmišljamo, kaj je Božja želja za nas, ne, kaj si mi želimo. Zato je toliko razočaranja, ker Bog ne odgovarja na naše želje, ampak na naša hrepenenja odgovarja na drugačen način, kot si predstavljamo. Daje nam več, kot si sploh želimo in upamo prositi. Po preizkušnji, ki nam je dana, začutimo tudi nemoč in tako še bolj zahrepenimo po Božjem usmiljenju in odrešenju. Preizkušnja, če jo človek sprejme kot izziv, lahko za človeka postane blagoslov.

Dr. Andrej Saje je bil v škofa posvečen 26. septembra letos, nato pa prevzel vodenje novomeške škofije. Kot cerkveni pravnik je deloval na cerkvenem sodišču v Ljubljani, bil član Ekspertne skupine za reševanje primerov spolnih zlorab, cerkveno pravo tudi poučuje. Bil je tudi tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference. Sicer je velik ljubitelj narave, posebej hribov, pa tudi kolesarjenja in turne smuke.


V drugem delu intervjuja, ki bo na Domovini objavljen jutri, sva med drugim govorila o sinodi, ki poteka v Cerkvi, na eni strani liberalnih in na drugi tradicionalističnih težnjah znotraj Cerkve, o spolnih zlorabah v njej pa tudi o verouku in razprtijah v Cerkvi na Slovenskem. Vabljeni k branju tudi jutri!
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

sladica, jagode, rikota, krema
Jagode z medeno rikotino kremo
23. 6. 2024 ob 9:01