Bo CETA žrtev boja za populistične točke?

Zapletanje okrog ratifikacije prostotrgovinskega sporazuma CETA je še en pokazatelj votlosti evropske zgradbe in oportunizma nacionalnih politikov.

Trgovinska politika je po prvem odstavku tretjega člena Pogodbe o delovanju Evropske unije v izključni pristojnosti Unije. O njej odločajo organi Unije. V teh organih so članice seveda zastopane.  Večina članic bi pogodbo lahko zavrnila npr. na Evropskem svetu, kjer sedijo vsi predsedniki nacionalnih vlad. Ampak Evropski svet je sporazum potrdil, kot tudi vsi drugi organi unije.

Potem pa se je v boju za populistične točke politikom (najprej) Francije in Nemčije zazdelo, da bi lahko doma vknjižili kakšno točko, če bi se predstavili kot zaščitniki Francije oz. Nemčije pred umazanim, grdim in hudobnim Brusljem in so "dosegli" da so CETO uvrstili med teme, kjer so pristojnosti deljene z nacionalnimi parlamenti.

Evropska komisija, namesto da bi bila braniteljica pogodbe, kar je njena funkcija v evropski zgradbi, je nekaj mlačno protestirala in se uklonila.

Nekaj moči so od Bruseljskih elit s herojsko vrnili predstavnikom ljudstva Nemčije, Francije, Slovenije ... no in tudi Valonije. Evropska komisija, namesto da bi bila braniteljica pogodbe, kar je njena funkcija v evropski zgradbi, je nekaj mlačno protestirala in se uklonila. In zdaj smo, kjer smo. V posmeh normalnim državam.

Trgovinski sporazum ne more veljati, dokler ne velja v celi EU, preprosto zato, ker npr. Valonija ne more vzpostaviti carine z npr. Francijo za blago, ki v Francijo pride iz Kanade brez carine.

Ukinitev carin ne pomeni samo cenejšega izvoza iz EU v Kanado in obratno, pomeni tudi, da odpade cel kup papirologije, ki sicer mednarodno trgovino spremlja.

Toliko problematizirana možnost, da bodo multinacionalke lahko tožile države, ne pomeni nič drugega kot možnost, da podjetje toži državo, če mu ta pri vstopu na trg postavlja nesmiselne necarinske omejitve.

Če bi npr. Slovenija prepovedala uvoz kanadske vode, češ, voda, ki je v Sloveniji človekova pravica, mora imeti 2 kilobyta spomina na liter, Kanadska ima pa samo 1 kilobajt, bi Kanada lahko tožilo Slovenijo, da si izmišlja, da ima voda spomin. In še prav bi imela.