Bili smo zasužnjevani, zdaj pa bi Afriki plačevali odškodnine?

Evropska razprava o odškodninah za suženjstvo je sprožila ostre odzive, še posebej v državah, ki s kolonialno preteklostjo nimajo nikakršne povezave. Razprava o zgodovinskih krivicah vedno znova odpira vprašanje, kje se konča zgodovinska odgovornost in kje se začne politična instrumentalizacija preteklosti. »Zahteva, da bi se Afriki izplačevalo odškodnine za suženjstvo, je z vidika Slovenije totalen absurd. Mi smo bili zasužnjevani s strani Afričanov, s strani islamistov,« je prepričan evroposlanec Branko Grims.

Marca letos so Združeni narodi na pobudo Gane sprejeli resolucijo, s katero čezatlantsko suženjstvo priznavajo kot »najhujši zločin proti človeštvu«. Obenem so pozvali k izplačilu odškodnin. Resolucija sicer ni pravno zavezujoča, a odpira vrata političnim pritiskom na države članice EU, da sodelujejo pri oblikovanju finančnih mehanizmov. Te 'odškodnine', ki do pravih Afričanov po mnenju kritikov ne bi nikdar prišle, bi se financirale kar iz skupnega evropskega proračuna.

Kaj imamo s tem Slovenci?

V primeru arabske civilizacije viri posebej izpostavljajo spolno suženjstvo. Arabski trgovci naj bi na območju vzhodne Afrike kastrirali in pobijali moške, ženske pa si prisvajali za konkubinat. Sužnji, ki so jih z zahodne afriške obale odpeljali evropski trgovci, pa so bili namenjeni predvsem izkoriščanju na plantažah. Oboje je okrutno in zavržno – a kaj ima s tem Slovenija?

Ko se v Bruslju razpravlja o zgodovinskih krivicah, se pogosto pozablja, da so bile tudi srednjeevropske skupnosti žrtve suženjstva – le v drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Naši predniki so bili žrtve turških vpadov; mnogi so bili pobiti ali odvedeni v sužnost v Osmansko cesarstvo.

Združeni narodi so 25. marca letos sprejeli resolucijo, ki čezatlantsko trgovino s sužnji uradno razglaša za »najhujši zločin proti človeštvu«.

Resolucija je bila sprejeta kljub nasprotovanju ZDA, Argentine in Izraela. Gre za zahtevo po odškodninah za posledice trgovine s sužnji, v okviru katere je bilo med 15. in 19. stoletjem odpeljanih najmanj 12,5 milijona Afričanov. Pobudniki so prepričani, da posledice suženjstva občutimo še danes, zato pričakujejo finančno zadoščenje.

»Zahtevamo pravico za žrtve, podporo različnim pobudam, kot so dodatna sredstva za izobraževanje in skladi za usposabljanje,« je ob tem poudaril ganski zunanji minister Samuel Okudzeto Ablakwa.

Zdi se, da je seme padlo na plodna (beri radodarna) evropska tla, kar pojasnjuje oster odziv evroposlanca Branka Grimsa. Na profilu omrežja X je zapisal, da je v Evropskem parlamentu podpisal predlog za posebno resolucijo, s katero bi »odločno nasprotovali predlogom OZN in ostalih institucij pod prevlado skrajnih levičarjev, da bi iz denarja davkoplačevalcev Evropske unije plačevali 'odškodnine Afriki za suženjstvo'.«

Grims: Bili smo sužnji, zdaj pa bi plačevali odškodnine?

Za dodatna pojasnila smo poklicali evroposlanca Grimsa, ki nam je podrobneje razložil razlog za odločen odziv na resolucijo ZN, sprejeto že pred meseci. Branko Grims opozarja, da razprava v EU ni zgolj simbolna, temveč ima lahko neposredne proračunske posledice.

»Zahteva, da bi se Afriki izplačevalo odškodnine za suženjstvo, je z vidika Slovenije popoln absurd. Mi smo bili zasužnjevani s strani Afričanov, s strani islamistov. Po uradnih ocenah zgodovinarjev je bilo najmanj 200.000 ljudi zasužnjenih …« Dodal je, da se na evropski ravni v tej smeri nekaj pripravlja – v okviru proračuna. Zato so predlagali posebno resolucijo, za katero upa, da bo sprejeta, posledično pa se bo moral tudi proračun ustrezno spremeniti.

V Evropskem parlamentu v Bruslju sem podpisal predlog za posebno resolucijo, s katero bi odločno nasprotovali predlogom OZN in ostalih institucij pod prevlado skrajnih levičarjev, da bi iz denarja davkoplačevalcev Evropske unije plačevali "odškodnine Afriki za suženjstvo".… pic.twitter.com/Rd3n2UwBak

— Branko Grims (@BrankoGrimsX1) September 21, 2026

Prevara, podobna zelenemu prehodu: »Gre za teater absurda!«

Kritiki opozarjajo, da bi lahko novi mehanizmi odškodnin postali del širših razvojnih shem, ki so že zdaj podvržene očitkom o neučinkovitosti.

Po njegovem se v Afriko ne iztekajo le milijoni, ampak »težke milijarde«, denar pa nato izgine. Edini rezultat tega je, da imamo »čedalje večjo poplavo Afričanov«. Tam naj bi obstajale združbe, ki od evropskega denarja živijo, do dejanskih Afričanov pa sredstva nikdar ne pridejo. Po njegovem gre za podobno prevaro kot zeleni prehod. »Gre za teater absurda!« je prepričan Grims.

Če bo takšna resolucija sprejeta, jo bo treba upoštevati tudi v okviru proračuna. Pod Ursulo von der Leyen pa so proračunske postavke po njegovem mnenju postale povsem nepregledne. Predsednica Evropske komisije si je pridobila izjemno moč, da lahko po svoje prerazporeja denar. Za konec je dodal, da se financira celo organizacija, povezana z Muslimansko bratovščino.

Iz Evrope odtekajo astronomske vsote denarja, hkrati pa se na staro celino sprejema 'begunce', vsak izmed njih pa nas po njegovem tekom celotnega bivanja stane milijon evrov.

Zgodovinski vidik: kaj pravi stroka

Za širši zgodovinski kontekst oziroma mnenje o tem, kakšno zgodovinsko odgovornost (dolg) nosi Slovenija kot država in Slovenci kot narod v luči sužnjelastništva (denimo zasužnjevanja afriških in drugih ljudstev), smo spregovorili z red. prof. dr. Andrejem Hozjanom, ki predava na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in se pri svojem znanstvenem ter pedagoškem delu posebej posveča zgodovini novega veka.

»Slovenija v tem kontekstu nima česa iskati. V nikakršnem smislu, čeprav smo del Evropske unije in to upam, da bomo ostali. Zelo bi bil proti, da bi se od Slovenije karkoli zahtevalo. Je pa razumljivo, da je zadeva postavljena na raven Evropske unije. Nekdanji prebivalci kar nekaj sedanjih držav članic EU so v preteklih stoletjih izvajali posle z zasužnjevanjem in bili hkrati konkretni sužnjelastniki.«

Hozjan pa ob tem priznava, da je težje dokazati, da je država kot takšna, namreč kot organizirana skupnost, zasužnjila kateregakoli prebivalca Afrike, temveč so to počeli zasebniki ‒ predvsem vzhodnoindijske in zahodnoindijske kolonialne družbe, katerih večinski lastnik pa ni bila država (!) ‒ in kar jim je prinašalo izjemne dobičke. Malce težje pa je predložiti dokaze, da so to počele neposredno države.

Težko bi bilo dokazati, da je denimo francoska državna oblast spodbujala ali zahtevala sužnjelastništvo. Drži pa, da so pozneje uzakonjali človeško neenakost med enimi in drugimi, torej med francosko govorečimi in tistimi, ki to niso bili. Drži tudi, da so imeli ljudje tudi v sami Franciji nekaj tisoč sužnjev in še več na svojih kolonialnih območjih, ki pa so jih v drugi polovici 18. stoletja izgubili.

Združeno kraljestvo oz. nekdanja Velika Britanija, Portugalska in Španija kot monarhije in Nizozemska republika pa so bile države, ki so kot delovno silo tako v svoje čezmorske kolonije kot tudi k sebi domov uvažale stotisoče zasužnjenih Afričanov.

Spomnimo še, da država Slovenija obstaja od leta 1991. Slovenski ljudje so tudi v okviru drugih držav pred stoletji sodelovali v vojaških spopadih na drugih ozemljih. Prav tako so naši ljudje denimo v okviru Avstro-Ogrske sodelovali v okupaciji Bosne in Hercegovine 1878 leta. Bili so torej okupatorski vojaki vojaške formacije države, ki so ji tedaj pripadali.

Vendar pa to zagotovo ni bilo več sužnjelastniško početje kot na primer v smislu početja Osmanskega imperija, ki je stoletja nazaj množično zasužnjeval ljudi po Balkanu in v Srednji Evropi, tudi na Slovenskem. Prav tako pa je ocena s konca 16. stoletja o dotlej kar 200.000 v suženjstvo odpeljanih ali pobitih Slovencih ‒ konkretno je šlo za prebivalstvo dežele Kranjske ‒ močno prenapihnjeno število. Zadeva je povsem nelogična, saj je na celotnem slovenskem etničnem ozemlju po realni oceni istočasno živelo največ 450.000–500.000 ljudi.

Bi morali Erdoganu izstaviti račun za suženjstvo?

Suženjstvo je nedvomno izjemna krivica; pripisovati krivdo nekomu, ki zanjo ni odgovoren, pa prav tako. Morda bi se dalo odgovornost iskati pri narodih, ki so bili s sužnjelastništvom tesneje povezani – a tudi to je vprašljivo. Je res mogoče daljne potomce kriviti za dejanja njihovih prednikov pred stoletji? In ne nazadnje – kaj imamo s tem Slovenci, ki smo bili sami žrtve turških vpadov in zasužnjevanja?

Razprava o zgodovinskih krivicah vedno znova odpira vprašanje, kje se konča zgodovinska odgovornost in kje se začne politična instrumentalizacija preteklosti. Bi morali torej tudi turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu izstaviti račun?