Bi se zaradi podnebnih sprememb morali odločati za manj otrok?

Travis Rieder in njegova žena Sadiye imata enega otroka. Ona si je želela velike družine, a zaradi moževega dela na Bermanskem inštitutu za bioetiko Univerze Johna Hopkinsa v Baltimoru, kjer preučuje podnebne spremembe, se je obrnilo drugače.

Odločila sta se, da si glede na okoljske razmere lahko privoščita le enega otroka. 

Bi se morali katoličani zaradi podnebnih sprememb odločati za manj otrok?

Rieder je svoje študente prosil, naj preučijo, koliko bodo stari njihovi otroci leta 2036, ko znanstveniki pričakujejo, da bodo nevarne podnebne spremembe postale realnost. Ali si sredi takratne krize želijo imeti/povečati družino?

Mnogi znanstveniki se strinjajo, da je Zemlja trenutno v fazi segrevanja  ter da bodo v primeru dviga povprečnih Zemeljskih temperatur za 2 stopinji Celzija posledice katastrofalne.

S Pariškim sporazumom iz leta 2015 se je skoraj 200 držav dogovorilo za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in sodelovanje pri sanaciji posledic podnebnih sprememb, ki so že realnost.

Toda reproduktivne rešitve, kot jih v svoji knjigi predlaga Rieder, sprožajo etična in moralna vprašanja.

Kaznovani za grehe staršev

Čeprav se sliši čudno, da bi podnebne spremembe in prenaseljenost moralno zahtevale od parov, da omejijo velikost svoje družine ali pa sploh nimajo otrok, ta ideja v resnici ni nič novega.

Že od leta 1960 so iz različnih razlogov nekateri znanstveniki zagovarjali manjše družine, denimo zaradi prenaseljenosti, hlajenja podnebja, razvoja Afrike. Danes sta v ospredju globalno segrevanje in podnebne spremembe, ki sta nova razloga, zavoljo katerih bi ob moralnih in etičnih pomislekih lahko prosili starše, naj imajo manj otrok.

Naj katoličani omejijo velikost družine?

In navsezadnje, okoljska vprašanja vsekakor so dejavnik za izbor življenjskega sloga, ampak tisti, ki od staršev zahtevajo manj otrok zgolj zaradi emisij ogljikovega dioksida, k problemu pristopajo z napačne strani, nezavedajoč se  neizmerne vrednosti in dostojanstva vsakega človeka, pravijo katoliški etiki.

"Predlog (za omejitev velikosti družine) ... je treba oceniti z vidika narave človeka, medosebnih odnosov in družbe," je za Catholic News Agency dejala dr. Marie T. Hilliard.

Hilliardova deluje kot direktorica Nacionalnega centra za bioetiko v ZDA, ki išče odgovore na bioetične dileme, s katerimi se katoličani soočajo v sodobnem svetu.

Problematično pri politikah, kakršne predlagajo Rieder in drugi znanstveniki, je ravno to, da želijo poročenim parom onemogočiti (oz. odsvetovati) enega od namenov njihove spolnosti.

Čeprav Cerkev pare poziva, da so odprti do življenja, pa to še ne pomeni, da od njih pričakuje razmnoževanje brez vsakršnih omejitev, dodatno pojasnjuje, Dr. Christian Brugger, katoliški moralni teolog in profesor na St. John Vianney Theological Seminary v Denverju.

"To pomeni spoštovanje zakona, moralnih načel pri posredovanju človeškega življenja, upoštevajoč razvoj človeškega življenja od spočetja do naravne smrti ter spodbujanje in varovanje družbenega reda za skupno dobro," pravi Brugger.

Katoličane pa je tudi opozoril pred moralnimi zaključki znanstvenikov, katerih pogledi na življenje in človeško spolnost se zelo razlikujejo od nauka cerkve. "Katoličani se ne bi smeli odločati o velikosti družine na podlagi zaključkov teh aktivistov," je dejal.

"Načini, na katere aktivisti promovirajo programe proti nataliteti skozi zadnjih 70 let, se spreminjajo ... Zaključek pa je vedno enak: svet potrebuje manj otrok," je dejal.

Rebecca Kukla iz Univerze Georgetown je izrazila skrb, da bi bile večje družine stigmatizirane s strani politike, ki bi pritrdila takšnim zaključkom.

Ima ideja realno podlago?

"Ameriška agencija za zaščito okolja (US Environmental Protection Agency) poroča, da so Združene države leta 1960 proizvedle okrog 88 milijonov ton komunalnih odpadkov. V letu 2010 se je ta številka povzpela na nekaj manj kot 250 milijonov ton. Ta skok odraža skoraj 184-odstotno povečanje, čeprav se je ameriško prebivalstvo povečalo le za 60 odstotkov, "je na svojem blogu zapisal William Patenaude, katoliški ekolog in inženir. Podoben je trend emisij ogljika, ki se povečujejo hitreje kot prebivalstvo.

Podnebne spremembe so ena od glavnih skrbi papeža Frančiška. Medtem ko ni prvi papež, ki si prizadeva za reševanje teh vprašanj, se je njegova vztrajnost pri reševanju okolja prinesla tudi na druge cerkvene voditelje. V maju 2015 je papež Frančišek objavil "Laudato Si," prvo okrožnico, v prvi vrsti namenjeno skrbi za okolje.

V njej je sveti oče zapisal, da Zemlja "vpije k nam zaradi škode, ki smo jo povzročili z neodgovorno uporabo in zlorabo dobrin, ki nam jih je Bog dal. Sebe vidimo kot gospodarje, ki imajo pravico, da plenijo po svoji volji." Vendar pa papež nikoli ni prosil družin, naj imajo manj otrok. Namesto tega je pozval katoličane k reševanju onesnaževanja in podnebnih sprememb s spremembo načina življenja in skrbjo za "naš skupni dom".

Dan Misleh je izvršni direktor katoliške podnebne zaveze, ki je bila ustanovljena leta 2006 v Združenih državah Amerike s strani katoliških škofov, za pomoč pri izvajanju cerkvenega družbenega nauka o podnebnih spremembah. Misleh verjame, da je zmanjšanje porabe fosilnih goriv nujno za ublažitev negativnih učinkov podnebnih sprememb, to pa še ne daje mandata za inženiring prebivalstva in zmanjšanje družine.

"V mestih v ZDA, na Japonskem in v številnih evropskih državah so visoke stopnje rasti emisij ogljika in relativno nizka stopnja rasti prebivalstva. Torej ne obstaja neposredna povezava med nizko stopnjo rodnosti in manj emisij," je Misleh dejal za CNA.

"Morda bi se morali katoličani posvetiti bolj preprostemu načinu življenja, ampak ne v smislu žrtvovanja teveč kot priložnost živeti v skladu s svetopisemskim naročilom naj skrbimo za Zemljo, več časa namenimo odnosom in cenimo dobrine, ki jih imamo, ne pa vsega, kar si želimo imeti," je še dodal.