Andrija Hevka, Ukrajinec v Sloveniji: večina Slovencev ne razume, kaj se dogaja v Ukrajini (1. del)

Ob vstopuv prostore društva Ljubljana-Kijev nemudoma zagledam dva lesena ščita, enega z ukrajinskim grbom in drugim s podobo ukrajinskega velikega pesnika Tarasa Ševčenka. Pri slednjem mi pritegne pozornost napis »Огонь запеклих не пече«. 

»Le vkup, le vkup uboga gmajna, so slovenski kmetje vzklikali, zato, da bi si dali moč,« mi je predsednik društva Andrija Hevka nemudoma razložil zapis. »To so besede, ki jih uporabljaš, ko veš, da boš zmagal, da ni druge alternative.« Ponosno je dodal, da sta ščita v prelomnih trenutkih februarja 2014 na glavnem trgu v Kijevu držala člana društva.

Ljubezen Andrija Hevka do svojega naroda, jezika in zgodovine se je odražala v celotnem najinem pogovoru. Preko dejavnosti društva jo želi gojiti tudi z drugimi.

Lahko na kratko predstavite vaše društvo. S čim se ukvarja, kaj je njegov namen?Poglavitni namen je povezava dveh držav, dveh sorodnih narodov, Slovanov, ter boj proti propagandi, ki je zelo huda. Želimo širiti resnico, tudi preko spletne strani situacija.si, kjer tisti, ki stran berejo, vedo, da bodo našli objektivno resnico.

Koliko Ukrajincev je v Sloveniji?
Uradno jih je prijavljenih okoli štiristo, vendar je to netočna številka, saj se jih veliko skriva, se ne javljajo, zato se bolj realne številke gibljejo med tisoč in tri tisoč.

In zakaj se skrivajo?
Ker ni priljubljeno biti Ukrajinec, sploh pa Ukrajinka. Slednja takoj dobi neprijetno konotacijo, čeprav sam še nisem naletel na nobeno »lahko«. Toda stereotip je stereotip. Velika tragedija je tudi, da je več kot polovica ljudi, ki rečejo, da so Rusi, Ukrajincev z ukrajinskim državljanstvom.

S kakšnimi razlogi se priseljujejo ravno v Slovenijo?
Kot prvo bi dejal ekonomska negotovost, saj v Ukrajini ni služb ali pa so plače izredno nizke. Želijo zbežati in vidijo, da je Slovenija slovanska država, poskusijo in ugotovijo, da je tu življenje boljše.

S kakšnimi težavami srečujejo ob urejanju življenja v Sloveniji?
Večkrat se morajo zateči k delu na črno, predvsem ženske so prisiljene marsikaj delati. Tudi ni preprosto priti do slovenskega državljanstva, pridobitev lahko traja več let. Če se Ukrajinke poročajo s Slovenci, je v Sloveniji ogromno procedur, v katerih preverjajo ali se bosta zares poročila ali je je poroka samo fiktivna. Velika težava je tudi v mentaliteti, saj se Ukrajinci, ki pridejo v Slovenijo, bojijo lastne sence, saj se ne želijo in se ne smejo izpostavljati.

Kako Ukrajinec, ki se preseli v Slovenijo, vidi naš narod?
Vidi zaprte ljudi, s katerimi se ne da družiti, do katerih nima dostopa.

Kakšen odnos čutite, da imajo Slovenci do Ukrajincev, tudi v primerjavi z odnosom do Rusov?
Ukrajince vidijo kot »nebodigatreba«. Devetdeset odstotkov Slovencev sploh ne razume, kaj se dogaja v Ukrajini. Ukrajino doživljajo kot del Rusije, kljub temu, da je Ukrajina velikanska država, v kateri živi ogromen narod. Deloma verjetno zato, ker so Ukrajinci tako skromni, da se v primerjavi z Rusi ne znajo uveljaviti.

Bi lahko bila Slovenija za Ukrajince turistična destinacija? Kaj jim lahko ponudi?
Slovenija bi bila raj za Ukrajince, potrebno bi jo bilo le odkriti, privabiti ljudi, saj je veliko Ukrajincev zelo premožnih. Toda Rusi so bili hitrejši na tem področju.

In obratno, slovenski turist v Ukrajini?
Ko pridejo Slovenci v Ukrajino, zares osupnejo nad odprtostjo ljudi, družabnostjo, odkritostjo, gostoljubjem, kulturnimi in naravnimi spomeniki. Ukrajina je še nerazkrita, poleg tega je za turiste cenovno ugodna.

Kakšne povezave so vzpostavljene med Slovenijo in Ukrajino? Kakšne možnosti vidite v dodatni krepitvi vezi?
Kulturne povezave so se začele že v Avstro-Ogrski, ko so se ukrajinski in slovenski intelektualci, kot sta npr. Matija Čop in Ivan Franko (ukrajinski literat, živel med leti 1856 in 1916, op. ur.), srečevali na Dunaju in Lvivu. Lviv je izredno povezan z Zahodno mentaliteto, ljudje se sploh ne zavedajo, koliko je Ukrajina desno od Dnjepra, Zahodna.

Odnosi se na jezikovni ravni spet povezujejo, v Lvivu in Kijevu je na univerzah možnost učenja slovenščine in prizadevamo si, da bi lahko ukrajinščino uvedli na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Poslovne povezave potekajo na žalost večinoma preko Rusov, je nekaj malega prevajanja in promocije. Zato je deloma odgovorna tudi Slovenija, saj se ne zna promovirati tako, kot bi se lahko.

Ključna je težava v obojestranski nezainteresiranosti in neodkritosti. Ni zanimanja za jezike, kulturo. Slovenci se sprašujejo, kakšni so le ljudje tam za Karpati, po drugi strani pa veliko Ukrajincev ne ve, kje je Slovenija.