Ali je naša družba kot mati, ki ve, kdaj mora pobožati? Ali je bolj podobna zaporu, v katerem se ne ve, kdo pije in kdo plača?

Foto: Pixabay

Roke imajo v različnih kulturah in tradicijah bogato simboliko. Z njimi delamo, ustvarjamo, objemamo, izražamo čustva in molimo. Stisk roke ali dvignjena pest lahko simbolizirata moč, avtoriteto ali upor. Odprte dlani prinašajo mir, prstana, ki si ju izmenjata zakonca med poročnim obredom, pa simbolizirata ljubezen, zvestobo in predanost. 

Roke omogočajo človeku, da se pogovarja z bližnjimi, ustvarja in izraža svoje misli ter čustva z gestami. Kaj je lepšega kot dlan, ki prijazno poboža, ki izraža gostoljubje in tudi zdravi. Večina med nami verjame tudi, da preko njih prenašamo na druge svojo pozitivno ali negativno energijo. Iztegnjene roke so s svojimi značilnimi kretnjami tako nekoč kot tudi danes največkrat brez besed sporočale, kaj se mota po glavi politikom in somišljenikom. 

Materinski dan

Ker je materinski dan, se mi zdi prav, da vas najprej spomnim na mamine roke. Na tiste, ki te, ko se rodiš, vzamejo v naročje, božajo, ljubkujejo, stisnejo k sebi, varujejo pred vsemi viharji, ki kasneje, med odraščanjem, trkajo na vrata. Mamina roka simbolizira mnogo več kot le fizično dotikanje: je vir topline, varnosti, ljubezni in učenja. Dotik njene roke otroka pomiri tudi, ko je žalosten, prestrašen ali bolan. Po drugi strani iste roke, ki božajo, včasih, ko je treba, poiščejo tudi »ta sladke« in pomagajo nežno, a odločno razumeti meje in pravila. Bolj kot se mamini prsti prepletejo z očetovimi, bolj se otrok uči, da se pri starših tudi tako pretaka ljubezen. 

Roke, ki rešujejo življenja

V zadnjih mesecih, ko smo priča brutalnemu pogromu nad zdravniki, večkrat pomislim na njihove zlate roke. S kakšno natančnostjo in mirnostjo kirurg zareže v kožno tkivo, in to z enim samim namenom – da pacientu reši življenje. Kirurški posegi največkrat zahtevajo izjemno natančnost in spretnost, saj lahko majhne napake povzročijo resne posledice za pacienta.  

Prijateljičin oče je bil urar. Spominjam se, da sem ga lahko ure in ure opazovala pri delu, a se nisem naveličala. Tudi roke, ki oblikujejo glino, so čudežne. Klekljarice presedijo za punkeljni ure in ure, predevajo klekeljne in ustvarjajo krhke umetnine. Roke so v kulinariki nenadomestljive. Tudi prsti, ki se sprehajajo po našem telesu in ga masirajo, so zlata vredni. Da o koscu iz naše mladosti, ki je že zarana klepal koso, ne govorim.  

Dedki in babice

Pred dnevi sem se krajši čas mudila na obali. Dan je bil kot nalašč za sprehod od Izole do Kopra. Srečevala sem zlasti starejše, ki so tam preživljali dopust. Kretnje, s katerimi se je on nagnil k njej in ji pomagal po stopnicah, so bile tako intimne in dotakljive, da sem za trenutek obstala in zajela sapo. Koliko ljubezni je skrite v enem samem dotiku!  

Tudi ljubezen

Roke so pomembne tudi, da z njimi delimo čustva, predvsem ljubezen. Kaj je lepšega kot stisk roke, ko po dolgih letih srečamo prijatelje, ko se objamemo in drug drugemu pokažemo, da nam ni vseeno? Roko ponudimo sočloveku, ko ga želimo potolažiti, razvedriti in mu pomagati. Ko v tišini sklenemo roke v molitvi, se zahvalimo za vse dobro, kar nam je bilo tisti dan dano. Z rokami mahamo v pozdrav, z njimi krilimo po zraku, ko želimo dati besedam večji poudarek. Naj bodo roke žuljave, negovane ali skrivenčene zaradi artritisa – če pripadajo osebi, ki nam je blizu, si zmeraj želimo, da nas ne bi nikoli izpustile iz varnega objema. Iztegnjena roka je ena od poti do sprave. 

Še druga plat

Srce me boli, ko pomislim, kako pogosto jih uporabljamo za različne oblike fizičnega nasilja, za bolečino, poškodbe ali celo smrt. Preveč jih je, ki to počnejo. Rok, ki povzročajo nasilje in razdejanje, me je strah. Žal se nekateri posamezniki z njimi tudi samopoškodujejo ali si pripravljajo odmerke substanc, ki vodijo v zasvojenost.  

Družba, v kateri živimo

Ali je naša družba kot dobra, skrbna in ljubeča mati, ki ve, kdaj mora pobožati, kdaj okarati, kdaj dvigniti roko in tudi kaj prepovedati? Ali je družba, v kateri živimo, bolj podobna zaporu, v katerem se ne ve točno, kdo pije in kdo plača? Od uničujočega požara na Krasu do katastrofalnih poplav avgusta lani smo Slovenci dokazali, da nam je še zmeraj mar. Odprtih rok in zelo nesebično smo podprli tiste, ki so se znašli v stiski. Žal pa se še danes ne ve točno, kje je ta dobrodelni denar pristal. Kakšne roke so se ga polastile?  

Morda se boste po tem, ko boste tole pisanje prebrali, zazrli v svoje roke. Lepo, če boste to storili. Še lepše pa bi bilo, če boste te roke v prihodnje uporabljali za dobra dela, za ljubezen in ne za sovraštvo, ki ga je med nami že tako in tako preveč. 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike