Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.

Kje je bil Gospod, ko je Elija prišel do božje gore Horeb? V rahlem šepetu, vendar. Nemara boste rekli, čemu potem to vprašanje? Ker namreč to, kar se zdi, da smo slišali in razumeli pri branju odlomka iz prve knjige kraljev, dejansko ne piše. Sveti pisatelj knjige kraljev izrečno pravi, da Gospod ni bil ne v viharju ne v potresu ne v ognju. A ne zatrdi, da je bil Gospod v rahlem šepetu, pač pa pravi, da si je Elija, ko je do njega prišel šepet, s plaščem zagrnil obraz in obstal pri vhodu votline.

Elija, kot vemo, do gore Horeb ni prišel naključno, ali kot romar, pač pa je tja pribežal. S smrtjo mu je namreč grozila kraljica Jezabela, žena kralja Ahaba, ker je na gori Karmel razkrinkal Baalove preroke, ki jih je kraljica podpirala. Njegovo pričevanje za pravega Boga s strani oblasti ni bilo nagrajeno, temveč je bil pregnan, tako da si je na begu sredi puščave želel smrti. Rekel je: »Dovolj je zdaj; Gospod, vzemi moje življenje.« Iz nadaljevanja prve knjige kraljev izvemo, da je Gospod Elijo, potem ko se mu je v šepetu približal, najprej potolažil in pomiril, takoj nato pa mu je zaupal novo veliko poslanstvo. Naročil mu je: »Pojdi proti puščavi Damaska; ko prideš tja, mazili Jehúja za kralja nad Izraelom, Elizeja pa mazili za preroka namesto sebe.«

Na jezeru, na katerem se je razbesnel vihar, so prestrašeni učenci zaslišali njegove besede: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se.« Za vsakega ima Gospod besedo moči in upanja.

Torej je res, kakor smo sklepali v začetku, da je bil Gospod v šepetu, čeprav to v odlomku, ki smo ga slišali, ni izrečno zapisano. Zakaj sem potem vso stvar nekoliko zapletel, vsaj tako je mogoče prvi hip videti, če pa je mogoče brez težav spoznati pravo sporočilo? Ker sklepanje, da pomeni šepet znamenje Božje bližine, nikoli ni bilo samoumevno, še najmanj pa danes. Ko je človek starega veka prisluškoval glasovom v naravi, je verjel, da te glasove oddajajo naravne sile, skrivnostna božanstva, ki jim je daroval in jih rotil, naj mu bodo naklonjena. Nobena pradavna poganska religija ni poznala osebnega Boga. Prav zato se toliko zadržujemo pri besedi šepet, ker bolj kot na osebni nagovor Boga spominja na mistiko narave oziroma stapljanje z naravo. To pa ni več daleč od modernističnih ekoloških in zelenih gibanj, ki obravnavajo življenje nediferencirano. Življenje naj bi bilo eno, le njegove oblike naj bi bile različne, drugačne v rastlinstvu, spet drugačne pri živalih in spet drugačne pri človeku. Kljub tej različnosti naj bi se v vsem živem svetu, tudi v človeku, pretakala ista življenjska sila. Med človekom in ostalim živim svetom naj bi torej ne bilo bistvene razlike. Po tem naziranju v človeku tudi ni duše, tistega duhovnega središča, ki ni nekaj telesnega in psihičnega, marveč duhovnega, v katerem se minljivega človeka dotika Bogo.

Svetemu pismu je ta sodobni vitalizem popolnoma tuj, saj človeka postavlja nad vso naravo, zato šepet v svetopisemskem kontekstu ni mistika narave, ampak duhovni dogodek srečanja med človekom in Bogom. In o tem govori današnji svetopisemski odlomek. Tako kot je iz narave izvzet človek, saj njegovo bistvo ne nosi podobe narave, temveč podobo Boga in zato zmožnost preseganja vsega tvarnega in psihičnega, je toliko bolj zunaj narave in onstran vsega bivajočega, Bog, stvarnik vsega živega. To je v ozadju ene od Božjih zapovedi, ki pravi: »Ne delaj si rezane podobe, ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo« (5 Mz 5,8). Pred tem pravi: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog, drugega ni« (5 Mz 4,39). Ni torej nikakršnih bogov, narava v sebi nima nič božanskega, dana je človeku, da ga hrani in v njej prebiva. Vse to pa povzema starozavezna veroizpoved, ki se glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini« (5 Mz 6,4).

Toda tega, kako kristjani razumemo Božji šepet, velik del sodobnega sveta ne razume enako. Sodobna kultura ne govori več o Božji bližini, in še manj, da bi se Bog komurkoli razodeval. Toda beseda šepet, čeprav razumljena popolnoma drugače kot pri Eliji, je do danes ohranila svojo privlačnost in to tako v umetnosti kot v znanosti. Od leta 2016 govorimo o nekakšnem mrmranju vesolja. Tega leta so namreč astrofiziki odkrili t. i. gravitacijske valove, ki jih je že leta 1916 na osnovi splošne teorije relativnosti napovedal Albert Einstein. Ob trkih med črnimi luknjami je namreč znanstvenikom prvič uspelo slišati učinke teh trkov, ki se slišijo kot brnenje in šumenje vesolja. Adam Frank, profesor astrofizike na eni od newyorških univerz piše: »Celotno vesolje je nekakšno mongolsko grleno petje. Vsaka zvezda, vsak planet, vsaka zgradba, vsak človek vibrira v počasnem vesoljskem ritmu.« Astronomi, ki so odkrili šumenje gravitacijskih valov, vidijo vesolje kot nekakšno tkanino, ki nenehno valovi. Prava narava teh valov še ni v celoti potrjena, zaenkrat velja, da naj bi nastajali zaradi združevanja supermasivnih črnih lukenj v vesolju.

Sodobna kultura ne govori več o Božji bližini, in še manj, da bi se Bog komurkoli razodeval. Toda beseda šepet, čeprav razumljena popolnoma drugače kot pri Eliji, je do danes ohranila svojo privlačnost in to tako v umetnosti kot v znanosti.

Če je Elija v rahlem šepetu sredi življenjske ogroženosti nedvoumno prepoznal tolažilno in opogumljajočo Božjo bližino, že omenjeni astrofizik Adam Frank razmišlja drugače. Po njegovem mnenju »vsak proton ali nevtron v vsakem atomu, od konice naših prstov na nogi do glave, vibrira v kolektivnem brbotanju, v katerega je vpletena celotna zgodovina vesolja.« Ob tem se poraja vprašanje, ali smo vsi del enovite kozmične duše, s katero smo vsi informacijsko povezani? Ta odmik astrofizikov od Elijeve izkušnje pa morda vendarle ni tako velik, kot je bilo videti po vsem tem, kar smo kratko opisali. Ugledni fiziki in raziskovalci vesolja prihajajo do spoznanja, da obstaja neka osrednja sila, ki upravlja tako naše telo kot vesolje. Predstavljajo si jo kot velikansko morje energije, kot eno samo orjaško kvantno polje. A to središčno polje kozmične energije, ki vse povezuje, ni Bog Stvarnik, kakršnega oznanja svetopisemsko razodetje. Kvantno polje je za znanost del univerzuma, zato ima začetek in konec, Bog, ki je stvarnik, pa je večen. To je naša vera.

Namesto k svetopisemskemu razodetju o Bogu, ki je sklenil zavezo s človekom, se mnogi laže vračajo daleč nazaj, k učenju Aristotela (384–322 pr. Kr), ki je trdil, da na videz prazen prostor vesolja ni prazen, ampak plenus, poln stvari. Njim šepet ne pomeni isto kot Eliji, marveč to, da vse v vesolju odseva v vsem. Vse v vsem odmeva, brni, brenči in vibrira. To prepričanje nekateri prenesejo tudi na družbo: vsi naj bi brneli v sozvočju z vesoljem, vsak od nas naj bi vseboval zapis vsega, kar je kdaj bilo. Temeljni zakon narave naj bi predpostavljal nujnost sodelovanja in vzajemne pomoči, kajti, tako menijo, nismo ločeni od sveta, temveč smo del njega. Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.

Temeljni zakon narave naj bi predpostavljal nujnost sodelovanja in vzajemne pomoči, kajti, tako menijo, nismo ločeni od sveta, temveč smo del njega. Ko uničujemo Zemljo, uničujemo sebe. Ko uničujemo drugega, škodimo sebi.

Ta simpatična predstava o vesolju in človeku v njem, ki je očarala mnogo znanstvenikov in postala prepričanje mnogih, ima več težav. Prva je darvinizem, ki namesto prej poudarjene vzajemnosti in sodelovanja odkriva, da v svetu vlada zakon močnejšega, ker je povsod navzoč boj za nadvlado. Oba koncepta, mrmranje vesolja in darvinizem, sta naravoslovna, zato se bodo morali znanstveniki še pogovoriti, kaj je dejansko res, ali pa velja en model le za vesolje, drugi pa zgolj za zemljo.

Ne glede na to, kako se bodo znanstveniki uskladili o teh protislovjih, pa bo vseeno ostalo odprto in nepojasnjeno bistveno. To bistveno pa nista ne vesoljska harmonija ne darvinizem, marveč vprašanje, zakaj znanost ne more zadovoljivo pojasniti, kaj je zavest ali kaj je duša, kaj je pravzaprav to, čemur rečemo – jaz. In naprej: zakaj mislimo in se zavedamo sebe, ko pa zavest in misel nista iste narave kot mrmrajoče vesolje? Tega je namreč mogoče zaznati z detektiranjem gravitacijskih valov in jih razložiti z Einsteinovo splošno teorijo relativnosti. O zavesti in duši pa astrofizika ne more reči ničesar. Kdo potem o tem sploh lahko kaj reče? Meni, verjetno pa tudi vam, lahko o tem edini kaj reče tisti, »ki je bil v Očetovem naročju, Jezus Kristus, on je povedal,« (Jn 1,18) je zapisal sv. Janez v svojem evangeliju.

Bog je govoril mnogokrat in na mnogo načinov, pravi pismo Hebrejcem – preroku Eliji tudi po šepetu – končno je spregovoril tudi po Jezusu. Enega od primerov tega govora je opisal evangelist Matej v današnjem evangeliju. Na jezeru, na katerem se je razbesnel vihar, so prestrašeni učenci zaslišali njegove besede: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se.« Za vsakega ima Gospod besedo moči in upanja. Enemu spregovori kot Eliji, drugemu kot prestrašenim apostolom. Temu spoznanju se lahko priklonimo ter z apostoli pomirjeni in utrjeni v veri rečemo: »Resnično, ti si Božji Sin.«