Ne godrnjajte drug nad drugim. Za zgled potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu.

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK
Predstavljajte si, da razmišljate, ali bi sodelovali na natečaju neke založniške hiše, ki želi nagraditi tri najbolj zanimive kratke zgodbe. Če bi izziv sprejeli, bi se v svojem literarnem poskusu zelo verjetno oprli na tisto, kar vam je najbolj znano, to pa je vaša zasebnost. Da eventualni bralec v zgodbi ne bi prepoznal vaše izkušnje, bi osebam, ki bi jih vključili v zgodbo, dali izmišljena imena ter jih postavili v okoliščine, v katerih sami dejansko ne živite, predvsem pa bi svojo realno izkušnjo dopolnili s fikcijo, s čimer bi dali zgodbi novo razsežnost. O čem bi pisali? Zelo verjetno bi želeli zgodbi dati dramski lok, zato bi pred bralca razgrnili kak vznemirljiv dogodek, ki se je močno dotaknilo vaših čustev. Sledil bi še ali srečen ali žalosten epilog, ali pa bi zgodba ostala odprta, prepuščena bralčevi fantaziji.

In sedaj vprašanje: Ali bi lahko v kateri koli svoji zgodbi zapisali kaj takšnega, kot je zapisal prerok Izaija v današnjem prvem berilu? "Naj vriska puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cveti kakor narcisa. Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga." Malo verjetno je, da bi na podoben način kot Izaija opisovali razpoloženje svoje duše. A ne zato, ker vi ne bi mogli biti veseli in prešerno razpoloženi, toda nositi v sebi skrivnostno radost takrat, ko gre doma, v služni, družbi in svetu skoraj vse narobe, pa je nekaj povsem drugega. Prav v tem je bistvena razlika med nami in Izaijem, med umetnostjo in prerokovim oznanilom, med vašo zgodbo in Izaijevim tekstom, ki je literatura samo po formi, ne pa po sporočilu. Izaija v svojem času, v drugi polovici 8. stol. pr. Kr., malo pred letom 721 pr. Kr., ko je imperialna velesila Asirija podjarmila Severno Izraelovo kraljestvo, ni imel prav nobenega zunanjega, vidnega, družbenega ali kakršnega koli drugega povoda, da bi pesnil, kako vriska puščava in se raduje pustinja, kako gleda množico, ki se s pesmijo na ustih vrača na Sion.

Zakaj je Izaija te stavke sploh zapisal, če je šlo za popoln prepad med tem, kar je nosil v duši in okoljem, v katerem je živel? Si je to, kako vriska puščava, izmislil in se pretvarjal, da občuti nekaj, kar naj bi dejansko ne občutil, je želel komu ugajati, si s podobami, polnimi upanja, pridobiti ugled, morda celo službo na dvoru, kjer bi postal kraljevi svetovalec? Nasprotno, kralju Ahazu, ki je vladal tik pred padcem Samarije, prestolnice Severnega kraljestva, je Izaija zaradi njegovega nezaupanja v Boga vrgel v obraz: Če ne boste verovali, ne boste obstali. Ahaz pa ga je zavrnil: "Ne bom prosil Gospoda." Od resigniranega Ahaza, ki se na Boga ni zanesel, obenem pa zaradi asirske grožnje ni videl nobene politične rešitve, se je Izaija poslovil s slovitim izrekom: "Glej, če nočeš in če ne moreš zaupati Gospodu, potem bo On sam poslal devico, ki bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel."
Iz zgolj svetnega, sekularnega, zemeljskega, se neradi pustimo dvigniti v presežno, v Božje, kot da ne bi verjeli v njegov obstoj.

Izaija je torej vso tedanjo stvarnost videl in doživljal v povsem drugih razsežnostih kot Ahaz, njegovi knezi in ostalo ljudstvo. V to duhovno resničnost, ki je resničnost Boga, in ne resničnost padlega sveta, nas želi dvigniti tretja adventna nedelja. Na tej točki pa se nam zatika. Iz zgolj svetnega, sekularnega, zemeljskega, se neradi pustimo dvigniti v presežno, v Božje, kot da ne bi verjeli v njegov obstoj. Raje imamo zgolj dobro literaturo, dramski lok, kot pa milostni dvig na goro in epifanijo Boga, ki se duši razodeva neizrekljivo, a v gotovosti duha. V stanju nenehnih dvomov, ki nas prežemajo, nevere, ki nas vleče k tlom, nerazpoloženja, ki nas dela nervozne, nam v drugem berilu sv. Pavel svetuje: "Ne godrnjajte drug nad drugim. Za zgled potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu."

To, kar so v Gospodovem imenu govorili preroki, ni bil govor o gospodarstvu in politiki, družbi, kulturi in umetnosti, ni bil govor o ničemer tuzemskem, temveč je bil to govor o Božjem, presežnem, o narcisah, ki vzklijejo v puščavi človekove duše, potem ko jo Gospod odžeja z milostjo Svetega Duha. Ob tem bo mogoče kdo rekel: Ne vem, o čem govoriš, epifanija, kot neizrekljiva Božja navzočnost, mi je neznana. Morda res, a ne gre pozabiti, da je Bog Emanuel, ki se nam ne izmika; je v nas, preden pomislimo nanj. In če je to res, zakaj nam je tuj in nedostopen? Malokdaj pomislimo, da se v težavah pogosto vedemo kot Ahaz, resignirano in z nezaupanjem, namesto da bi za psalmistom ponavljali: Gospod je moja luč in moja rešitev, Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi trepetal.

Vrnimo se na začetek, h kratki zgodbi, s katero bi morda sodelovali na natečaju. Kot Ajshil, Sofokles, Shakespeare in Cankar bi verjetno tudi kdo od nas laže spravili na papir kaj resnega, dramskega, celo tragičnega, kot pa kaj smešnega, ki bi zabavalo bralce. Zakaj umetniki laže in bolj pogosto nastavljajo ogledalo družbi skozi dramatične efekte, kot s komičnimi prizori? Odgovor je preprost: ker je v padlem svetu več hudega kot pristno komičnega. Neprekinjeno smo namreč vpleteni v vrsto težav, nesreč, bolezni in nesmislov. V vsem tem se prej zatečemo v ironijo kot v veseloigro. Predvsem pa želijo umetniki očem javnosti odkriti skrite impulze zla v družbenih mehanizmih in v glavah posameznikov, jih razgaliti in ubesediti, naslikati in snemati, jih izpostaviti z inštalacijami in performansi.
Vsak, ki kot Ahaz tiči v sebi in v nedogled motri svojo obteženo notranjost, ne more verjeti, da je bil Izaija pristen, ko je pisal o vriskanju puščave in goljave, pač pa še naprej razpreda o zlu in hudobiji med ljudmi.

Izaija, kot že rečeno, ni pisal literature, ki je značilna za pravkar opisano ustvarjalno prostorje, ampak mu je Bog položil v dušo resničnost, ki je v Bogu samem. V njem pa ni nič tragičnega, ironičnega, padlega in komičnega. Božje kraljestvo je onstran vseh teh stanj padle narave. V njem je samo ljubezen in lepota. In o tem govori Izaija, to nam oznanja na 3. adventno nedeljo. Če pa kdo ne veruje, ga Bog ne more dvigniti k sebi, ne more mu dati doživeti epifanije, kot trem apostolom in mnogim za njimi. Vsak, ki kot Ahaz tiči v sebi in v nedogled motri svojo obteženo notranjost, ne more verjeti, da je bil Izaija pristen, ko je pisal o vriskanju puščave in goljave, pač pa še naprej razpreda o zlu in hudobiji med ljudmi, ker je to edino, kar zares pozna, obenem pa misli, da bo zlo zmanjšal, če ga bo razgaljal. To je ena od pogostih zmot mnogih umetnikov. Ne more nas reševati estetko razkrinkavanje zla, nobena genialnost forme, ki jo kdo premore, rešuje nas edino On, ki prihaja v izza vseh teh očem vidnih oblik in vstopa v sredo trpljenja. Večina sodobne kulture tega, o čemer pravkar govorimo, ne sprejema, zato ima vse, kar je podobno Izaijevemu oznanilu, za pocukrano, sladkobno, neumetniško, ceneno, kičasto. Kakšen nesporazum. Vsi, ki teh dveh ravni, sveta kulture in sveta Božjega kraljestva, ne razlikujejo, ali imajo to drugo za neobstoječe, raje in laže gomazijo po temi in ubesedujejo njene pojavne oblike.

V tem uvidu, da je treba najprej priznati in nato razlikovati Božjo in zemeljsko raven, je Georg Wilhelm F. Hegel (1770–1831), eden najbolj prodornih mislecev vseh časov, z vplivom, ki do danes ne pojenja, čeprav ga obračajo z glave na noge in nazaj, spregovoril o koncu umetnosti. Hegel pravi, da vračanje absolutnega Duha k sebi ne poteka v naravi, ampak v človeški zgodovini, natančneje, v kulturi: v umetnosti, religiji in filozofiji. Umetnost je po njegovem prepričanju samo prva stopnja samospoznavanja absolutnega Duha. Umetniško delo nastaja v čutni snovi in obstaja v njej, a je za razloček od naravne tvorbe proizvod človeške dejavnosti. Ko pa je utelešeni Bog, Kristus, umrl na križu, torej s koncem Božjega utelešenja, nadaljuje Hegel, pa je napočil trenutek umika duha iz čutnosti. Ta umik pa naznanja zadnje obdobje umetnosti. Po Heglu je umetnost le prva stopnja samospoznavanja absolutnega Duha. Od pojavitve krščanstva religija ve več, kot lahko prikaže umetnost, še dodaja Hegel. Ta njegova trditev izhaja iz prepričanja, da je absolutno na koncu sebe misleča absolutna Ideja.

V zgodovinskem času umetnost gotovo ne bo odmrla in izgubila svojega pomena, ker je nenadomestljiva in nepogrešljiva. Teh nekaj stavkov iz Heglove estetike pa sem vseeno sem navrgel zato, ker se v njih razodeva nekaj resničnega, namreč globok uvid v neubesedljivo prehajanje naše duše iz narave, telesnosti in estetskega v poveličano, v brezdanje prostorje Tistega, ki prihaja in nam ga naznanja advent. "Jaz sem tisti, ki ga čakate," je dal Jezus sporočiti Janezu Krstniku, ki je po Herodovem ukazu ždel v ječi. Janeza so Jezusove besede pomirile in razveselile, naj razveselijo tudi nas.                                                                                 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

modras, kača
Strah na Hrvaškem: invazija kač
21. 6. 2024 ob 18:37