Luther je želel le vrnitev nazaj h koreninam, pravi novi evangeličanski škof Leon Novak
POSLUŠAJ ČLANEK
Evangeličansko cerkev v Sloveniji, ki ima pri nas okoli 20.000 vernikov od začetka decembra vodi murskosoboški pastor Leon Novak. Sedež škofovskega urada se tako po šestih letih ponovno vrača v Prekmurje. Po poročanju prekmurskih medijev Novak sebe uvršča v konservativno strujo protestantizma, obenem pa je navdušen motorist, član murskosoboškega lions kluba ter poročen in oče dveh otrok.
Evangeličanska Cerkev AV v RS je sicer druga največja krščanska Cerkev na ozemlju Republike Slovenije. Nauk Evangeličanske Cerkve AV v RS temelji predvsem na Svetem Pismu Stare in Nove zaveze – Bibliji, kakor tudi na Veroizpovednih spisih, ki vsebujejo edino pravo razlago le-tega. Evangeličani se imenujejo po evangelijih – prvih 4 knjigah Nove zaveze, kot radostnem oznanilu našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Do zdaj ste opravljali službo župnika v Murski Soboti, pred dvema tednoma ste bili umeščeni kot novi škof Slovenske evangeličanske cerkve. Kakšno je poslanstvo evangeličanskega škofa?
Evangeličanski škof je prvi med enakimi. Je član zbora duhovnikov, ki mu predseduje, drugače pa ima iste pravice in dolžnosti kot vsi ostali duhovniki in duhovnice. Skupaj z inšpektorjem, ki je laik, sestavljata predsedstvo evangeličanske cerkve in jo zastopata pred državnimi in drugimi institucijami.
Škof ima nalogo, da ordinira-posveti duhovnike, da jih umesti, torej inštalira, ko so izvoljeni kot duhovniki in duhovnice s strani vernikov v cerkveno občino, vodi posvetitve sakralnih prostorov, vodi seje, zbore duhovnikov in pa da skrbi za duhovni ter materialni razvoj verske občine. Skrbi tudi za to, da se Evangeličanska Cerkev drži svojih verskih spisov - augsburške veroizpovedi in pa seveda svetopisemskega nauka.
S kakšnimi izzivi se danes Evangeličanska Cerkev srečuje v Sloveniji?
S podobnimi kot vse druge krščanske skupnosti. Najprej, da je veliko ljudi, ki so nezainteresirani tako za delovanje Cerkve kot tudi za samo sporočilo evangelija. Naš izziv je, da jih nagovorimo na prijeten in vljuden način ter jim predstavimo sporočilo evangelija in Božjo ponudbo, ki velja za vsakega človeka.
Pa po svetu?
Tudi po svetu je podobno. Poleg svojega verskega delovanja poizkušamo delovati tudi na področju diakonije - gmotna in duhovna pomoč tistim, ki se nahajajo v materialni ali duševni stiski.
Na zahodu je viden upad vernikov pri vseh krščanskih Cerkvah, medtem ko so v deželah tretjega sveta v porastu. Ali blaginja nujno pomeni izgubo vere v Boga ali je to zgolj povabilo k osebni veri?
Ko so ljudje zadovoljni s svojim materialnim statusom, pogosto pozabljajo na svoj duhovni status in na to, da potrebujejo tudi duhovno hrano. Opažamo, da je na zahodu v veliki krizi družina, pa tudi celotna družba. Manjkajo dobri, topli, pristni odnosi. Soočamo se z vedno večjo osamelostjo, ne samo pri ostarelih ampak vedno bolj tudi pri mladih generacijah. To izhaja delno tudi iz moderne digitalizirane in individualizirane dobe v kateri se trenutno nahajamo. Človek je pomemben predvsem samemu sebi, poudarek družbe in socialnih omrežij je velikokrat na individualizaciji in se manj ozira na okolico, na druge… To ga oddaljuje od sočloveka. Tega v tretjih državah ne poznajo-še. Več je poudarka na medosebnih odnosih, družini, solidarnosti, pomoči bližnjemu … zato tam tudi evangelij lažje pade na plodna tla. Je pa zahodni svet izziv za krščanske Cerkve, ki morajo vsakega posameznika spomniti tudi na to, da je naše življenje na zemlji časovno omejeno in da bomo enkrat stopili pred svojega Stvarnika, kjer bomo dajali obračun za naše življenje, delovanje in verovanje.
Je v Sloveniji lahko biti aktiven vernik? Lahko kristjan, katoličan, protestant … v javnosti aktivno živi svojo krščansko vero, brez da bi bil zaradi tega kakorkoli družbeno zaznamovan, morda prikrajšan ali celo diskriminiran?
Ja. Sicer pa ni vprašanje ali je lahko ali težko. Bog nam je dal poslanstvo, da oznanjamo njegovo ljubezen, da to njegovo ljubezen tudi živimo in udejanjamo z našim delom in da jo tudi formuliramo z našimi besedami, ne glede na to ali se nahajamo v ugodnih ali neugodnih okoliščinah. Spomniti se moramo vseh drugih kristjanov po svetu, ki morajo zaradi svoje vere doživljati resnična preganjanja, pa kljub temu ostanejo zvesti svoji veri in osebnemu odnosu s troedinim Bogom. Tako, da je tudi naša naloga, da se držimo evangelija in poslanstva, h kateremu nas kliče Kristus.
Smo mogoče malo preveč pomehkuženi in radi jamramo?
Ja, mislim da včasih res.
Če pogledamo na reformacijo skozi današnje oči, lahko rečemo, da smo kot ljudje in kot verniki prehodili dolgo pot. Pred 500 leti so se razlike med katoličani in protestanti pogosto razčiščevale na bojnem polju, danes pa je splošno sprejeto dejstvo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom in tudi glavne stvari, ki so takrat motile katoličane, so danes v grobem sprejete. Je bila torej razcepitev sploh potrebna ali pa je šlo za zmešnjavo človeških slabosti in nerazumevanja?
Zavedati se moramo, da je bil Luter profesor Nove zaveze v Katoliški Cerkvi na katoliški univerzi. In da ni bil prvi, ki je opozarjal na določene napake, ki se pojavljajo v vsaki krščanski skupnosti. Da je želel le vrnitev nazaj h koreninam, k evangeliju, k sporočilu, ki nam ga Bog daje, to je sporočilu ljubezni. Motila ga je predvsem prodaja odpustkov, da bi se financirala gradnja bazilike svetega Petra v Rimu. To so bile povsem upravičene kritike, reakcija takratnega vodstva Katoliške Cerkve, kateri je sam pripadal, pa je bila drugačna kot je pričakoval. Pred Lutrom so bili še drugi reformatorji, ki so prav tako zahtevali prenovo Cerkve, če omenim samo Petra Walda v Franciji, Johna Wicliffa v Angliji, Jana Husa na Češkem, Girolama Savanarolo v Italiji, pa dominikanskega duhovnika de la Casa v Španiji in še bi lahko naštevali … Te zahteve po prenovi Cerkve so bile in tudi ostanejo še danes. Tudi mi se moramo stalno spraševati ali še vedno živimo tako kot to uči Jezus Kristus. In tam, kjer tega ne delamo, se moramo spremeniti-reformirati. Zato je tudi stari izrek, ki pravi, da se mora Cerkev neprenehoma reformirati-prenavljati, še vedno aktualen. Da se tam, kjer smo morda zašli, vrnemo na pot, ki jo je začrtal Jezus Kristus. To velja tako za vsakega posameznika kot tudi za vsako krščansko skupnost.
Tudi papež Frančišek si neprenehoma prizadeva, da bi se Katoliška Cerkev prenavljala in se uravnavala po evangeliju. A je kljub temu ali ravno zato za mnogo kristjane zelo kontroverzna oseba - kaj menite o njem?
Kot zunanjemu opazovalcu se mi zdi, da je papež ostal zvest svojim verskim in osebnim prepričanjem, zato je ostal tako skromen kot takrat, ko je bil še škof v Argentini. Ta krščanski način življenja živi tudi danes, ko je papež in vodi Katoliško Cerkev. Seveda zaradi tega ne naleti vedno na odobravanje. Zdi se mi prav in dobro, da kot kristjani težimo k temu, da preučujemo Božjo voljo za naše življenje, da se spodbujajmo v molitvi in smo eden drugemu opora in pomoč … po mojem mnenju papež Frančišek to tudi dela in je vedno odprt za vse skupine ljudi ne glede na njihovo versko ali življenjsko prepričanje. To je tudi glavno sporočilo Jezusa Kristusa. Namreč, da vsakega človeka sprejmemo kot ustvarjenega po Božji podobi in da mu poskušamo z našim življenjem in naukom Jezusa Kristusa dati smernice za njegovo življenje.
»Da bi bili vsi eno«, je bila Jezusova želja. Kako daleč je še dan, ko bodo krščanske Cerkve združene?
To ve samo Bog. Ampak pomembno je, da že zdaj, v tem trenutku, v tej fazi našega sodelovanja, pa tudi naše različnosti, uresničujemo božje zapovedi razodete v evangelijih. Da ljubimo drug drugega, spoštujemo drug drugega in da imamo drug z drugim odnos kot ga je imel Jezus s svojimi apostoli. Tudi ti so bili različni po značaju, po naravi, po človeških reakcijah, pa jih je Jezus kljub temu vse ljubil in združeval. Tako se moramo tudi mi ob Kristusu združevati v molitvi, branju božje besede in izpolnjevanju božjih zapovedi.
Kako vi konkretno sodelujete s Katoliško Cerkvijo v Sloveniji?
Ravno sedaj posodabljamo ekumenski obrednik za poroke, ki sta ga skupaj izdali rimokatoliška Škofovska konferenca in Evangeličanska Cerkev. To je le eden od korakov zbliževanja. Imamo različne ekumenske obrede, blagoslovitve (recimo mrliških vežic, gasilskih vozil, praporjev …). Na teh področji že sedaj zelo dobro sodelujemo. Na drugi strani imamo vsako leto Teden krščanske edinosti, ko kristjani skupaj molimo, obhajamo bogoslužja in se tako spoznavamo ter zbližujemo. Seveda se tudi družimo in se preko pogovora in osebnih prijateljstev še bolj povežemo.
V Svetu krščanskih cerkva v Sloveniji, sodelujejo rimokatoliška, srbsko-pravoslavna, evangeličanska in binkoštna Cerkev. Tukaj se pogovarjamo o aktualnih temah, ki se nanašajo delovanje Cerkva in skušamo sprejeti neke skupne sklepe.
Drugi del intervjuja: o podrobnostih sodelovanja s Katoliško cerkvijo v Sloveniji, razdeljenosti slovenskega naroda, ideologiji spola in 100-letnici priključitve Prekmurja, bo objavljen jutri.
Evangeličanska Cerkev AV v RS je sicer druga največja krščanska Cerkev na ozemlju Republike Slovenije. Nauk Evangeličanske Cerkve AV v RS temelji predvsem na Svetem Pismu Stare in Nove zaveze – Bibliji, kakor tudi na Veroizpovednih spisih, ki vsebujejo edino pravo razlago le-tega. Evangeličani se imenujejo po evangelijih – prvih 4 knjigah Nove zaveze, kot radostnem oznanilu našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Do zdaj ste opravljali službo župnika v Murski Soboti, pred dvema tednoma ste bili umeščeni kot novi škof Slovenske evangeličanske cerkve. Kakšno je poslanstvo evangeličanskega škofa?
Evangeličanski škof je prvi med enakimi. Je član zbora duhovnikov, ki mu predseduje, drugače pa ima iste pravice in dolžnosti kot vsi ostali duhovniki in duhovnice. Skupaj z inšpektorjem, ki je laik, sestavljata predsedstvo evangeličanske cerkve in jo zastopata pred državnimi in drugimi institucijami.
Škof ima nalogo, da ordinira-posveti duhovnike, da jih umesti, torej inštalira, ko so izvoljeni kot duhovniki in duhovnice s strani vernikov v cerkveno občino, vodi posvetitve sakralnih prostorov, vodi seje, zbore duhovnikov in pa da skrbi za duhovni ter materialni razvoj verske občine. Skrbi tudi za to, da se Evangeličanska Cerkev drži svojih verskih spisov - augsburške veroizpovedi in pa seveda svetopisemskega nauka.
S kakšnimi izzivi se danes Evangeličanska Cerkev srečuje v Sloveniji?
S podobnimi kot vse druge krščanske skupnosti. Najprej, da je veliko ljudi, ki so nezainteresirani tako za delovanje Cerkve kot tudi za samo sporočilo evangelija. Naš izziv je, da jih nagovorimo na prijeten in vljuden način ter jim predstavimo sporočilo evangelija in Božjo ponudbo, ki velja za vsakega človeka.
Pa po svetu?
Tudi po svetu je podobno. Poleg svojega verskega delovanja poizkušamo delovati tudi na področju diakonije - gmotna in duhovna pomoč tistim, ki se nahajajo v materialni ali duševni stiski.
Na zahodu je viden upad vernikov pri vseh krščanskih Cerkvah, medtem ko so v deželah tretjega sveta v porastu. Ali blaginja nujno pomeni izgubo vere v Boga ali je to zgolj povabilo k osebni veri?
Ko so ljudje zadovoljni s svojim materialnim statusom, pogosto pozabljajo na svoj duhovni status in na to, da potrebujejo tudi duhovno hrano. Opažamo, da je na zahodu v veliki krizi družina, pa tudi celotna družba. Manjkajo dobri, topli, pristni odnosi. Soočamo se z vedno večjo osamelostjo, ne samo pri ostarelih ampak vedno bolj tudi pri mladih generacijah. To izhaja delno tudi iz moderne digitalizirane in individualizirane dobe v kateri se trenutno nahajamo. Človek je pomemben predvsem samemu sebi, poudarek družbe in socialnih omrežij je velikokrat na individualizaciji in se manj ozira na okolico, na druge… To ga oddaljuje od sočloveka. Tega v tretjih državah ne poznajo-še. Več je poudarka na medosebnih odnosih, družini, solidarnosti, pomoči bližnjemu … zato tam tudi evangelij lažje pade na plodna tla. Je pa zahodni svet izziv za krščanske Cerkve, ki morajo vsakega posameznika spomniti tudi na to, da je naše življenje na zemlji časovno omejeno in da bomo enkrat stopili pred svojega Stvarnika, kjer bomo dajali obračun za naše življenje, delovanje in verovanje.
Je v Sloveniji lahko biti aktiven vernik? Lahko kristjan, katoličan, protestant … v javnosti aktivno živi svojo krščansko vero, brez da bi bil zaradi tega kakorkoli družbeno zaznamovan, morda prikrajšan ali celo diskriminiran?
Ja. Sicer pa ni vprašanje ali je lahko ali težko. Bog nam je dal poslanstvo, da oznanjamo njegovo ljubezen, da to njegovo ljubezen tudi živimo in udejanjamo z našim delom in da jo tudi formuliramo z našimi besedami, ne glede na to ali se nahajamo v ugodnih ali neugodnih okoliščinah. Spomniti se moramo vseh drugih kristjanov po svetu, ki morajo zaradi svoje vere doživljati resnična preganjanja, pa kljub temu ostanejo zvesti svoji veri in osebnemu odnosu s troedinim Bogom. Tako, da je tudi naša naloga, da se držimo evangelija in poslanstva, h kateremu nas kliče Kristus.
Smo mogoče malo preveč pomehkuženi in radi jamramo?
Ja, mislim da včasih res.
Če pogledamo na reformacijo skozi današnje oči, lahko rečemo, da smo kot ljudje in kot verniki prehodili dolgo pot. Pred 500 leti so se razlike med katoličani in protestanti pogosto razčiščevale na bojnem polju, danes pa je splošno sprejeto dejstvo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom in tudi glavne stvari, ki so takrat motile katoličane, so danes v grobem sprejete. Je bila torej razcepitev sploh potrebna ali pa je šlo za zmešnjavo človeških slabosti in nerazumevanja?
Zavedati se moramo, da je bil Luter profesor Nove zaveze v Katoliški Cerkvi na katoliški univerzi. In da ni bil prvi, ki je opozarjal na določene napake, ki se pojavljajo v vsaki krščanski skupnosti. Da je želel le vrnitev nazaj h koreninam, k evangeliju, k sporočilu, ki nam ga Bog daje, to je sporočilu ljubezni. Motila ga je predvsem prodaja odpustkov, da bi se financirala gradnja bazilike svetega Petra v Rimu. To so bile povsem upravičene kritike, reakcija takratnega vodstva Katoliške Cerkve, kateri je sam pripadal, pa je bila drugačna kot je pričakoval. Pred Lutrom so bili še drugi reformatorji, ki so prav tako zahtevali prenovo Cerkve, če omenim samo Petra Walda v Franciji, Johna Wicliffa v Angliji, Jana Husa na Češkem, Girolama Savanarolo v Italiji, pa dominikanskega duhovnika de la Casa v Španiji in še bi lahko naštevali … Te zahteve po prenovi Cerkve so bile in tudi ostanejo še danes. Tudi mi se moramo stalno spraševati ali še vedno živimo tako kot to uči Jezus Kristus. In tam, kjer tega ne delamo, se moramo spremeniti-reformirati. Zato je tudi stari izrek, ki pravi, da se mora Cerkev neprenehoma reformirati-prenavljati, še vedno aktualen. Da se tam, kjer smo morda zašli, vrnemo na pot, ki jo je začrtal Jezus Kristus. To velja tako za vsakega posameznika kot tudi za vsako krščansko skupnost.
Tudi papež Frančišek si neprenehoma prizadeva, da bi se Katoliška Cerkev prenavljala in se uravnavala po evangeliju. A je kljub temu ali ravno zato za mnogo kristjane zelo kontroverzna oseba - kaj menite o njem?
Kot zunanjemu opazovalcu se mi zdi, da je papež ostal zvest svojim verskim in osebnim prepričanjem, zato je ostal tako skromen kot takrat, ko je bil še škof v Argentini. Ta krščanski način življenja živi tudi danes, ko je papež in vodi Katoliško Cerkev. Seveda zaradi tega ne naleti vedno na odobravanje. Zdi se mi prav in dobro, da kot kristjani težimo k temu, da preučujemo Božjo voljo za naše življenje, da se spodbujajmo v molitvi in smo eden drugemu opora in pomoč … po mojem mnenju papež Frančišek to tudi dela in je vedno odprt za vse skupine ljudi ne glede na njihovo versko ali življenjsko prepričanje. To je tudi glavno sporočilo Jezusa Kristusa. Namreč, da vsakega človeka sprejmemo kot ustvarjenega po Božji podobi in da mu poskušamo z našim življenjem in naukom Jezusa Kristusa dati smernice za njegovo življenje.
»Da bi bili vsi eno«, je bila Jezusova želja. Kako daleč je še dan, ko bodo krščanske Cerkve združene?
To ve samo Bog. Ampak pomembno je, da že zdaj, v tem trenutku, v tej fazi našega sodelovanja, pa tudi naše različnosti, uresničujemo božje zapovedi razodete v evangelijih. Da ljubimo drug drugega, spoštujemo drug drugega in da imamo drug z drugim odnos kot ga je imel Jezus s svojimi apostoli. Tudi ti so bili različni po značaju, po naravi, po človeških reakcijah, pa jih je Jezus kljub temu vse ljubil in združeval. Tako se moramo tudi mi ob Kristusu združevati v molitvi, branju božje besede in izpolnjevanju božjih zapovedi.
Kako vi konkretno sodelujete s Katoliško Cerkvijo v Sloveniji?
Ravno sedaj posodabljamo ekumenski obrednik za poroke, ki sta ga skupaj izdali rimokatoliška Škofovska konferenca in Evangeličanska Cerkev. To je le eden od korakov zbliževanja. Imamo različne ekumenske obrede, blagoslovitve (recimo mrliških vežic, gasilskih vozil, praporjev …). Na teh področji že sedaj zelo dobro sodelujemo. Na drugi strani imamo vsako leto Teden krščanske edinosti, ko kristjani skupaj molimo, obhajamo bogoslužja in se tako spoznavamo ter zbližujemo. Seveda se tudi družimo in se preko pogovora in osebnih prijateljstev še bolj povežemo.
V Svetu krščanskih cerkva v Sloveniji, sodelujejo rimokatoliška, srbsko-pravoslavna, evangeličanska in binkoštna Cerkev. Tukaj se pogovarjamo o aktualnih temah, ki se nanašajo delovanje Cerkva in skušamo sprejeti neke skupne sklepe.
Drugi del intervjuja: o podrobnostih sodelovanja s Katoliško cerkvijo v Sloveniji, razdeljenosti slovenskega naroda, ideologiji spola in 100-letnici priključitve Prekmurja, bo objavljen jutri.
Povezani članki
Zadnje objave
Verbalni kriminal
2. 12. 2024 ob 6:00
Dokler bo morje, bodo tudi gusarji (4/5)
1. 12. 2024 ob 20:11
Resnica o prepovedanem mitingu resnice
1. 12. 2024 ob 18:50
Msgr. Renato Podbersič: Brez dobrega čtiva kot narod ne bomo obstali
1. 12. 2024 ob 15:10
Film: Sveta Barbara
1. 12. 2024 ob 12:10
Jogurtova strjenka s kakijem
1. 12. 2024 ob 9:00
Deset zapovedi 21. stoletja (4. zapoved)
1. 12. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Verbalni kriminal
2. 12. 2024 ob 6:00
Dokler bo morje, bodo tudi gusarji (4/5)
1. 12. 2024 ob 20:11
Prihajajoči dogodki
DEC
02
DEC
03
DEC
04
DEC
05
DEC
06
Hrestač ob soju sveč (predstava)
17:00 - 18:30
Video objave
Prva adventna zgodba na Domovini – Prostofer: "Delamo z dobro voljo in z nasmehom"
30. 11. 2024 ob 19:06
Izbor urednika
Verbalni kriminal
2. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 176 - Borut Pahor: Golobovi vladi diktirajo centri moči izven institucij
27. 11. 2024 ob 6:00
19 komentarjev
IgorP
Kremeniti
Za vzdevkom se lahko skrivaš dokler imaš svoje mnenje o neki stvari! Če pa podtikaš in širiš laži, pa to ni več tvoja zasebnost!!!!
MEFISTO
Res bi rad bral tvjo oceno o tem, katere laži sem širil in podtikal . Lep božični sveti večer ti želim!
Hribarjev Rafko
Poslovno imam nekaj stikov s protestanti, ki so prerasli prava prijateljstva. Pogovarjamo se tudi o veri.
V veliko stvareh so nam katoličanom lahko resnično v vzor. Žal pa so tudi prikrajšani za veliiiko! Mi katoličani tako nevredno prejemamo zakramente, oni jih pa nimajo!!! Živeti brez zagotovljenega Božjega odpuščanja (...in jaz ti po službi Cerkve podelim odpuščanje in mir, in te ODVEŽEM tvojih grehov...!) je kruto...
IgorP
Slovenec kremenit 21. decembra 2019 ob 17:43 At 17:43
Igor, pričakoval sem, da boš to storil ti, vendar tega ne boš niti poskusil storiti, ker veš, da zločinov in zlobe rdečih ne boš mogel uravnotežiti z desnico.
To misliš ti, ki nikakor nisi usmerjen v prihodnost, koplješ po preteklosti(kot vsi desničarji) in bodoče rodove zastrupljate s sovraštvom! Ravno zato vam večina obrača hrbet!
MEFISTO
Igor, ko boš še enkrat očital drugim razpihovanje sovraštva, bom objavil nekaj tvojih najbolj krvavih komentarjev, v katerih kar vre od ljubezni do tvojih sonarodnjakov.
MEFISTO
Te ni sram, da si takole mimogrede zatajil NOVO24TV, Demokracijo in Reporter in še,mnoge portale, na katerih se ponavljaš. Reporter lahko brez tebe kar zapre portal. Pod katerim imenom me boš pa tožil?
korosec.france
Resno bi se moral nekdo zbuditi in luteranom naliti čistega vina, ki ga nikoli ne bodo pripravljeni piti.
Morda je Luther imel v 85 tezah še kako prav, ampak tiste tri ali pet njih, ki so bile in so še fatalno protibožje, pa vodijo enosmerno v večno pokoro, kazen in pokornost Lučenoscu v 100% celoti.
Ali je kdo kdaj na tem Božjem svetu vzel opozorila tistih par človečkov, ki jih je Jezus odpeljal tako daleč, da se je videlo v Pekel in so tam videli Martina Luthra osebno in enkrat za vselej opozorili luteransko občestvo za kaj se je šlo v tridesetletni peklenski vojni človeka proti človeku in Lučenosca proti Troedinemu?
MEFISTO
Gornji prispevek sem pomotoma objavil na tej strani
Namenjen je bil temi "Slovenija na lestvici človekove svobode ohranila 35. mesto. Pred nami je Romunija, tik za nami pa Albanija", da bi se dokazano videlo, kje je počelo kršenja človekovih pravic Slovencev.
Isto velja za naknadni prispevek o programu rešitve narodnega vprašanja na način tovriša Tita.
Prosim urednika, če je mogoče, da oba teksta z morebitnimi replikami prestavi pod temo, pod katero spadata, ki sem jo že omenil.
Ne glede, kje je ali bo objavljeno, je pa vendarle najbolj važno, da se ljudje seznanijo z zamolčano resnico.
Zahvaljujem se za razumevanje.
korosec.france
Ja, saj je malo čutenja, da tvoj spis ravno ne spada k obravnavani temi, ampak nič zato.Jaz sem si že med branjem odgovoril, da tudi spada sem, saj je luteranska vseegliharska uravnilovka, ki so jo ustvarili med človečkom in gospodom Bogom tako uničujoča, da človeček totalno pozabi na svoje vesoljno razmerje do Stvarnika in urejuje sebi všečna in družbenopolitična vprašanja do sobivalcev na planetu tako ravnogliharsko in šlamparajsko, da povsem pozabi na odgovornost, da mu zločinskost ne pomeni nobene ovire za dosego cilja. Gre tudi za realno žalost , ko gledaš nenavadno zarojenost odnosa krvavih Boljševikov do Luterancev v Slovenistanu - poglejte servilnost in uglajenost kučanističnih zavodov in Agitpropa hlapcev 571 do njih, ki kar teče iz TV ekranu vsakokrat, ko jim podarijo sluzasto besedovje in zdrizasto naklonjenost stisnjenih zob.Kar grmi v deželo, da so skoraj "naši"!
IgorP
kremeniti Po desni zamolčani resnici še malo koplji, da boš ostal uravnotežen! Imam občutek, da bi si še levo roko odrezal. če ti to ne bi škodovalo!
MEFISTO
Naslednji zapis posvečam blagemu spominu IGORJA na ljubljenega Tovariša Tita, ljubičico bjelo.
Bodite pozorni na neverjetno podobnost ukrepov za dokončno rešitev narodnega vprapanja med Titovim planom in načrtom OF!
Znano, da je bila oblast že pred vojno Titova največja obsesija. Zatrjeval je, da je treba izvesti revolucijo prej, preden bi to omogočili objektivni razlogi. V februarju 1941 je skupini simpatizerjev predstavil svoj program, ki je obsegal zajetje generalštaba in vlade ter reakcionarnih vojaških osebnosti, razorožitev gojencev vojaških šol in akademij, žandamerije in policije ter vseh vojakov, ki revoluciji ne bi bili naklonjeni ter oblikovanje posebnih revolucionarnih odredov. Rešil je tudi vprašanje strategije.
Takole je dejal:
»Vsak trenutek moramo nujno izkoristiti za razpihovanje revolucionarne strasti množic, množice je treba usmeriti v najodločnejše akcije in podvige. V odrede lahko sprejmemo celo starce in starke, pa tudi sedemletne dečke,za oblast v mestih se je treba boriti z vsem, s čimer je mogoče – s puškami, pištolami, mitraljezi, bombami, granatami, dinamitom in drugimi eksplozivnim materialom, z noži, bokserji, železnimi drogovi, krpami, prepojenimi s petrolejem, vrvmi, pletenimi lestvami,bodečo žico, žeblji, lopatami, kladivi, pilami itd. V vaseh z železnimi palicami, sekirami, krampi, lopatami, vilami, noži, in razumljivo, tudi s strelnim orožjem. Brezobzirno, neusmiljeno odstranjevanje civilnih in vojaških poglavarjev in vseh drugih sovražnikov ljudstva – to je dolžnost revolucionarjev«
(Pero Simić:Tito, skrivnost stoletja, stran 161 in 162).
Teodor
Luter si je mogoče nekaj želel, povzročil pa je nekaj drugega.
Kritika je seveda potrebna, še posebej jo je potreben sedanji papež, vendar razkolništvo ni Kristusova pot.
Od razkola so protestantske sekte izgubile stik s krščanstvom in le redkokatera si še zasluži pridevnik krščanska.
MEFISTO
DOBESEDNI PREPIS DELA NAĆRTA OF ZA DOKONČNO REŠITEV SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA
»…Prvih šest ur po koncu vojne bo odločilnih za komunistično stranko. Če zmaga tedaj bo vladala, če ne, pade za vedno. Če propade, so izgubljeni voditelji in prvaki, zakaj bežati ne bodo mogli nikamor. Zato mora vsak pripadnik Osvobodilne fronte in Komunistične partije brezpogojno izpolniti svojo nalogo in bliskovito likvidirati vse nasprotnike in vse, ki bi bili komunizmu kakorkoli nevarni. Uiti ne sme nihče, zato odgovarjajo tisti, ki so za likvidacijo določeni, s svojo glavo…
…Družina, ki ima v svoji sredi enega samega izrazitega protikomunista, se likvidira totalno, to je do zadnjega dojenčka. Brezpogojno pa morajo biti likvidirani sledeči:
1. Znani voditelji protikomunističnega in protiofarskega gibanja, voditelji vseh nacionalnih organizacij itd.
2. Vsi duhovniki, redovniki in njihovi najožji sodelavci.
3. Likvidirati je treba vso inteligenco, ki ni včlanjena v komunistični stranki. Kdor samo simpatizira z Osvobodilno fronto, mu ne bo prizanešeno, ker bi taki mlačneži utegnili ustvarjati nezadovoljstvo v bodoči sovjetski državi.
4. Poklati je treba vse trgovce, obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence, in male hišne posestnike in njihove družine.
5. Jasno je, da morajo izginiti tudi vsi bogataši, veliki posestniki, industrijalci in podobno.
6. Likvidirani bodo vsi predstavniki dosedanjega reda: častniki, podčastniki,orožniki, policaji, financarji z družinami, razen tistih, ki so člani komunistične stranke.
7. Med prvimi bodo likvidirani imovitejši kmetje in njihove družine.
…Kar se tiče bogatinov, trgovcev, in industrijalcev, ki z denarjem podpirajo Osvobodilno fronto, velja zanje isto, kakor za tiste, ki so navedeni zgoraj. S tem, da so dajalo denar za Osvobodilno fronto, so si hoteli rešiti kožo, a se jim ne bo posrečilo…
…Pobijalo se bo po spiskih. Seznam tistih, ki jih je treba likvidirati v Ljubljani, vsebuje 12000 imen Poleg tega bo po naknadni likvidaciji pomorjenih še okrog 8000 ljudi, torej v Ljubljani skupno 20000 ljudi. V Ljubljani bo v glavnem pobita vsa slovenska inteligenca. Praktično za pokolj je to, da je skoraj vsa v Ljubljani. Vodstvo komunistične partije Slovenije sodi, da za Slovence ne bo nikakšne škode, če bodo ostali brez inteligence, saj bo Slovenija le košček velike boljševiške Rusije – bo kot njena skrajna zahodna pokrajina rezervirana zlasti za bodoče sovjetske obrambne naprave. Če naš narod ne bo imel svoje inteligence, se bo že v nekaj letih docela vživel v boljševiško življenje in miselnost…
Izven Ljubljane bi se po sodbi vodstva Komunistične partije Slovenije moralo likvidirati še 20000 Slovencev. Pobitje 40000 ljudi, to za slovenski narod ne bo imelo nikakršnega pomena.
Organizacija, ki bo imela nalogo likvidirati vse, ki so na seznamih, je v Ljubljani Ulična hišna zaščita. Ta je organizirana v trojkah in desetkah. Njeno načelo je, da mora v vsaki družini, če ne pa vsaj v vsaki hiši imeti enega organiziranega člana, ki do najmanjše podrobnosti nadzira vse življenje: koliko zaslužijo, kaj kuhajo, kaj govore, s kom se družijo; ki nadzira delo in govorjenje vsakega družinskega člana ali stanovalca ter o vsem poroča svojim višjim. Člani Ulične zaščite so lahko vsi: moški, ženske vseh starosti, tudi otroci. Zato je treba vse člane Ulične zaščite sistematično vzgajati za to nalogo s propagando, z upanjem na rop, itd. Zlasti važno vlogo v Ulični zaščiti igrajo ženske, posebno študentke. Vsak član Ulične zaščite ima nad sabo skrivnega nadzornika, zaupnika Komunistične partije, ki nadzira vse njegovo delovanje.
Likvidacija bo trajala 1 – 3 dni. V tem času ne o nihče odgovarjal za umore, rope, in tatvine. Agitacijo za Ulično hišno zaščito je treba delati v glavnem z obljubami o ropu, da bodo člani Ulične hišne zaščite v času likvidacije lahko ropali vse, kar je bilo last njihovih žrtev.. Ulična hišna zaščita bo tiste dni gospodar nad vsem. Po preteku likvidacije se bo imovina likvidirancev razlastila v korist države.
Znamenje za začetek likvidacije bo dalo glavno vodstvo Zaščite. Voditelji skupin bodo nekaj dni poprej obveščeni, kakšno znamenje za začetek. Če bo ponoči, bo najbrž za nekaj časa ugasnila luč. Morda bodo tulile sirene v določenih presledkih, ali pa se bodo na kolesih in avtobusih vozili okoli zaupniki Zaščite,. Na znamenje morajo stopiti v akcijo vsi člani Zaščite s pripravljenim orožjem.
Vsakdo mora imeti pripravljeno svoje orožje. V kolikor ne bo strelnega orožja, mora vsakdo poskrbeti za nože, krampe, sekire, kladiva in podobno. Napad na stanovanje likvidiranca mora biti hiter, odločen in temeljit. Vsako usmiljenje ali oklevanje pomeni izdajo. Pri likvidaciji je treba paziti, da nihče ne uide.«
kOT JE BILO V NVADI PRI KOMUNISTIH, SO SVOJE NAČRTE VEDNO ZA 100 , 200 ALI VEČ PROCENTOV PRESEGLI IN TUDI PRI DOKONČNI REŠITVI SLOVENSKEGA NARODNEGA VPRAŠANJA NI BILO DRGAČE.
BESEDILO NI BILO LEKTORIRANO, KER SE NE SPODOBI, DA BI ZA KOMUNISTI KDO PORAVLJAL.
MEFISTO
Mimogrede, pripadniki SS odredov so bili večinoma luterani.
In slovenski komunisti tudi večinoma podpirajo evangeličane, da bi povzročili še en razkol med slovenskimi kristjani.
Taka je pa resnica!
Janez321
Laž je, ko se trdi, da smo kristijani razdeljeni. Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus kristus je samo ena in to je Katoliška Cerkev. Vsi ostali so se od Cerkve ločili in zatadi tega katoliška Cerkev ni ničesar izgubila. Če protestanti hočejo biti kristijani, se morajo odpovedati svojemu krivoverstvu in se pridružiti katoliški Cerkvi, zunaj katere ni odrešenja ( objektivno ). isto velja za vse ostale heretike, vključno z modernisti.
korosec.france
Je tako, ja. Kakor jim paše. Čistunska praznina njihovih cerkva pove veliko. Praznina. Žal.
pozdrav
Zelo mi je všeč jezik evangeličanskih duhovnikov, ker je usmerjen v vsakdanje življenje ljudi, ne pa v suhoparno ponavljanje verskih dogem in naukov.
korosec.france
To pove, da se nisi premaknil nikamor. Žal.
AlojzZ
"Luther je želel le vrnitev nazaj h koreninam", naredil pa je razkol in sovraštvo. Nasprotje njega je sv. Frančišek Asiški, ki se je pa resnično vrnil h koreninam.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.