Luther je želel le vrnitev nazaj h koreninam, pravi novi evangeličanski škof Leon Novak

vir: osebni arhiv
POSLUŠAJ ČLANEK
Evangeličansko cerkev v Sloveniji, ki ima pri nas okoli 20.000 vernikov od začetka decembra vodi murskosoboški pastor Leon Novak. Sedež škofovskega urada se tako po šestih letih ponovno vrača v Prekmurje. Po poročanju prekmurskih medijev Novak sebe uvršča v konservativno strujo protestantizma, obenem pa je navdušen motorist, član murskosoboškega lions kluba ter poročen in oče dveh otrok.

Evangeličanska Cerkev AV v RS je sicer druga največja krščanska Cerkev na ozemlju Republike Slovenije. Nauk Evangeličanske Cerkve AV v RS temelji predvsem na Svetem Pismu Stare in Nove zaveze – Bibliji, kakor tudi na Veroizpovednih spisih, ki vsebujejo edino pravo razlago le-tega. Evangeličani se imenujejo po evangelijih – prvih 4 knjigah Nove zaveze, kot radostnem oznanilu našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Do zdaj ste opravljali službo župnika v Murski Soboti, pred dvema tednoma ste bili umeščeni kot novi škof Slovenske evangeličanske cerkve. Kakšno je poslanstvo evangeličanskega škofa?

Evangeličanski škof je prvi med enakimi. Je član zbora duhovnikov, ki mu predseduje, drugače pa ima iste pravice in dolžnosti kot vsi ostali duhovniki in duhovnice. Skupaj z inšpektorjem, ki je laik, sestavljata predsedstvo evangeličanske cerkve in jo zastopata pred državnimi in drugimi institucijami.

Škof ima nalogo, da ordinira-posveti duhovnike, da jih umesti, torej inštalira, ko so izvoljeni kot duhovniki in duhovnice s strani vernikov v cerkveno občino, vodi posvetitve sakralnih prostorov, vodi seje, zbore duhovnikov in pa da skrbi za duhovni ter materialni razvoj verske občine. Skrbi tudi za to, da se Evangeličanska Cerkev drži svojih verskih spisov - augsburške veroizpovedi in pa seveda svetopisemskega nauka.

S kakšnimi izzivi se danes Evangeličanska Cerkev srečuje v Sloveniji?

S podobnimi kot vse druge krščanske skupnosti. Najprej, da je veliko ljudi, ki so nezainteresirani tako za delovanje Cerkve kot tudi za samo sporočilo evangelija. Naš izziv je, da jih nagovorimo na prijeten in vljuden način ter jim predstavimo sporočilo evangelija in Božjo ponudbo, ki velja za vsakega človeka.

Pa po svetu?

Tudi po svetu je podobno. Poleg svojega verskega delovanja poizkušamo delovati tudi na področju diakonije - gmotna in duhovna pomoč tistim, ki se nahajajo v materialni ali duševni stiski.

Na zahodu je viden upad vernikov pri vseh krščanskih Cerkvah, medtem ko so v deželah tretjega sveta v porastu. Ali blaginja nujno pomeni izgubo vere v Boga ali je to zgolj povabilo k osebni veri?

Ko so ljudje zadovoljni s svojim materialnim statusom, pogosto pozabljajo na svoj duhovni status in na to, da potrebujejo tudi duhovno hrano. Opažamo, da je na zahodu v veliki krizi družina, pa tudi celotna družba. Manjkajo dobri, topli, pristni odnosi. Soočamo se z vedno večjo osamelostjo, ne samo pri ostarelih ampak vedno bolj tudi pri mladih generacijah.  To izhaja delno tudi iz moderne digitalizirane in individualizirane dobe v kateri se trenutno nahajamo. Človek je pomemben predvsem samemu sebi, poudarek družbe in socialnih omrežij je velikokrat na individualizaciji  in se manj ozira na okolico, na druge… To ga oddaljuje od sočloveka. Tega v tretjih državah ne poznajo-še. Več je poudarka na medosebnih odnosih, družini, solidarnosti, pomoči bližnjemu … zato tam tudi evangelij lažje pade na plodna tla. Je pa zahodni svet izziv za krščanske Cerkve, ki morajo vsakega posameznika spomniti tudi na to, da je naše življenje na zemlji časovno omejeno in da bomo enkrat stopili pred svojega Stvarnika, kjer bomo dajali obračun za naše življenje, delovanje in verovanje.

Je v Sloveniji lahko biti aktiven vernik? Lahko kristjan, katoličan, protestant … v javnosti aktivno živi svojo krščansko vero, brez da bi bil zaradi tega kakorkoli družbeno zaznamovan, morda prikrajšan ali celo diskriminiran?

Ja. Sicer pa ni vprašanje ali je lahko ali težko. Bog nam je dal poslanstvo, da oznanjamo njegovo ljubezen, da to njegovo ljubezen tudi živimo in udejanjamo z našim delom in da jo tudi formuliramo z našimi besedami, ne glede na to ali se nahajamo v ugodnih ali neugodnih okoliščinah. Spomniti se moramo vseh drugih kristjanov po svetu, ki morajo zaradi svoje vere doživljati resnična preganjanja, pa kljub temu ostanejo zvesti svoji veri in osebnemu odnosu s troedinim Bogom. Tako, da je tudi naša naloga, da se držimo evangelija in poslanstva, h kateremu nas kliče Kristus.

Smo mogoče malo preveč pomehkuženi in radi jamramo?

Ja, mislim da včasih res.

Če pogledamo na reformacijo skozi današnje oči, lahko rečemo, da smo kot ljudje in kot verniki  prehodili dolgo pot. Pred 500 leti so se razlike med katoličani in protestanti pogosto razčiščevale na bojnem polju, danes pa je splošno sprejeto dejstvo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom in tudi glavne stvari, ki so takrat motile katoličane, so danes v grobem sprejete. Je bila torej razcepitev sploh potrebna ali pa je šlo za zmešnjavo človeških slabosti in nerazumevanja?

Zavedati se moramo, da je bil Luter profesor Nove zaveze v Katoliški Cerkvi na katoliški univerzi. In da ni bil prvi, ki je opozarjal na določene napake, ki se pojavljajo v vsaki krščanski skupnosti. Da je želel le vrnitev nazaj h koreninam, k evangeliju, k sporočilu, ki nam ga Bog daje, to je sporočilu ljubezni. Motila ga je predvsem prodaja odpustkov, da bi se financirala gradnja bazilike svetega Petra v Rimu. To so bile povsem upravičene kritike, reakcija takratnega vodstva Katoliške Cerkve, kateri je sam pripadal, pa je bila drugačna kot je pričakoval. Pred Lutrom so bili še drugi reformatorji, ki so prav tako zahtevali prenovo Cerkve, če omenim samo Petra Walda v Franciji, Johna Wicliffa v Angliji, Jana Husa na Češkem, Girolama Savanarolo v Italiji, pa dominikanskega duhovnika de la Casa v Španiji in še bi lahko naštevali … Te zahteve po prenovi Cerkve so bile in tudi ostanejo še danes. Tudi mi se moramo stalno spraševati ali še vedno živimo tako kot to uči Jezus Kristus. In tam, kjer tega ne delamo, se moramo spremeniti-reformirati. Zato je tudi stari izrek, ki pravi, da se mora Cerkev neprenehoma reformirati-prenavljati, še vedno aktualen. Da se tam, kjer smo morda zašli, vrnemo na pot, ki jo je začrtal Jezus Kristus. To velja tako za vsakega posameznika kot tudi za vsako krščansko skupnost.

Tudi papež Frančišek si neprenehoma prizadeva, da bi se Katoliška Cerkev prenavljala in se uravnavala po evangeliju. A je kljub temu ali ravno zato za mnogo kristjane zelo kontroverzna oseba - kaj menite o njem?

Kot zunanjemu opazovalcu se mi zdi, da je papež ostal zvest svojim verskim in osebnim prepričanjem, zato je ostal tako skromen kot takrat, ko je bil še škof v Argentini. Ta krščanski način življenja živi tudi danes, ko je papež in vodi Katoliško Cerkev. Seveda zaradi tega ne naleti vedno na odobravanje. Zdi se mi prav in dobro, da kot kristjani težimo k temu, da preučujemo Božjo voljo za naše življenje, da se spodbujajmo v molitvi in smo eden drugemu opora in pomoč … po mojem mnenju papež Frančišek to tudi dela in je vedno odprt za vse skupine ljudi ne glede na njihovo versko ali življenjsko prepričanje. To je tudi glavno sporočilo Jezusa Kristusa. Namreč, da vsakega človeka sprejmemo kot ustvarjenega po Božji podobi in da mu poskušamo z našim življenjem in naukom Jezusa Kristusa dati smernice za njegovo življenje.

»Da bi bili vsi eno«, je bila Jezusova želja. Kako daleč je še dan, ko bodo krščanske Cerkve združene?

To ve samo Bog. Ampak pomembno je, da že zdaj, v tem trenutku, v tej fazi našega sodelovanja, pa tudi naše različnosti, uresničujemo božje zapovedi razodete v evangelijih. Da ljubimo drug drugega, spoštujemo drug drugega in da imamo drug z drugim odnos kot ga je imel Jezus s svojimi apostoli. Tudi ti so bili različni po značaju, po naravi, po človeških reakcijah, pa jih je Jezus kljub temu vse ljubil in združeval. Tako se moramo tudi mi ob Kristusu združevati v molitvi, branju božje besede in izpolnjevanju božjih zapovedi.

Kako vi konkretno sodelujete s Katoliško Cerkvijo v Sloveniji?

Ravno sedaj posodabljamo ekumenski obrednik za poroke, ki sta ga skupaj izdali rimokatoliška Škofovska konferenca in Evangeličanska Cerkev. To je le eden od korakov zbliževanja. Imamo različne ekumenske obrede, blagoslovitve (recimo mrliških vežic, gasilskih vozil, praporjev …). Na teh področji že sedaj zelo dobro sodelujemo. Na drugi strani imamo vsako leto Teden krščanske edinosti, ko kristjani skupaj molimo, obhajamo bogoslužja in se tako spoznavamo ter zbližujemo. Seveda se tudi družimo in se preko pogovora in osebnih prijateljstev še bolj povežemo.

V Svetu krščanskih cerkva v Sloveniji, sodelujejo rimokatoliška, srbsko-pravoslavna, evangeličanska in binkoštna Cerkev. Tukaj se pogovarjamo o aktualnih temah, ki se nanašajo delovanje Cerkva in skušamo sprejeti neke skupne sklepe.

Drugi del intervjuja: o podrobnostih sodelovanja s Katoliško cerkvijo v Sloveniji, razdeljenosti slovenskega naroda, ideologiji spola in 100-letnici priključitve Prekmurja, bo objavljen jutri.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike