Himno brez glasbene spremljave uvesti na državne proslave!

Če vprašate mene, glasbenega pedagoga in kolumnista moralista, Slovence od tako imenovane sprave loči manj kot si mislimo. Približno 17 ubranih taktov skupnega petja. "Pretiravaš!" boste rekli, jaz pa bom v odgovor pokazal na pozabljeno moč skupnega petja.

Itak, da je nevarno. Itak, da nas lahko skupna pesem ponese oziroma zanese. Zanese v kraje, kjer je posameznikova individualna presoja postavljena na stran in kjer ima glavno besedo nič drugega kot - zanos. Zanos in ponos na lastno (pre)moč. Itak, da je skupna pesem najboljše orodje, da se spozabimo in ravnamo tako rekoč nepremišljeno - opijani nas. Skupna pesem zmanjšuje pomen posameznika in veča pomen skupnosti, vendar to, to se boste strinjali, ni nujno le slabo. Prav mogoče je to ena izmed tistih stvari, ki jih danes najbolj potrebujemo. Pozabljati nase in čutiti z drugimi.

Kdor poje skupaj, je prijatelj. Tako ali drugače. Skupno petje sinhronizira občutke pevcev. Zbrani pevci tako deloma, itak, še vedno čutijo vsak po svoje, deloma pa čutijo vsi isto. Zato, če si zgolj zamislimo skupno prepevanje naše himne g. Janše in g. Kučana - naj si bosta še tako v laseh, za nekaj trenutkov bosta, hote ali nehote, čutila ubrano, bosta v harmoniji, v nekem smislu bosta "enega duha". Čudež!

Slovenska himna je najbolj duhovit oksimoron, najboljši lek in najboljši paradoks, kar jih slovenski narod, oziroma slovenska država premore: Kozmopolitska pesem v čast nacionalni državi.

Slovenski kozmopoliti in nacionalisti, združite se!

Slovenska himna je najbolj duhovit oksimoron, najboljši lek in najboljši paradoks, kar jih slovenski narod, oziroma slovenska država premore: Kozmopolitska pesem v čast nacionalni državi.

Domoljub bo srčno pel, ker je himna, ker je naša, levičarski politik pa zato, ker opeva nekakšno kozmopolitsko bratstvo med narodi; ker jo lahko razumemo celo kot nekakšno vzvišeno odrekanje lastnemu nacionalnemu ὕβρις - hubris, v imenu višjega cilja: miru na svetu. In oboji bodo imeli prav, oboji bodo peli in tistemu čudnemu, a častivrednemu dvodelnemu spomeniku ene sprave na kongresnem trgu dajali nov pomen: Hkratno in ubrano petje hvalnice narodu in bratstvu med narodi ni nezamisljiv paradoks, ampak po zaslugi Prešerna (in politikov, ki so izbirali himno) unikatna resničnost slovenskega demosa.

Samo nikar v himno ne vstavljajmo Boga in tiste druge vrstice! Pa ne zato, ker bi imel kaj proti Bogu (Bognedaj!), pač pa zato, ker bi v tistem trenutku ta himna postala za mnoge nesprejemljiva, za ostale pa bi zato ostala ne več narodna, celo "nadpolitična" himna, pač pa kvečjemu neka "zelo pomembna pesem".

Zaenkrat imamo, Bogu hvala!, himno, na katere vsebinsko unikatnost (opevanje bratstva med narodi je, če se ne motim, osrednja vsebina himne zgolj pri nas, Slovencih) smo ponosni prav vsi. S tem Evangelijem miru hodimo po svetu kot nekakšni apostoli, ki vélikim predajajo modrosti o majhnosti in zveličavni ponižnosti.

"Problem zborovstva"

Imamo himno, ki pa je vse prepogosto ne pojemo. Razvito zborovstvo, s katerim se upravičeno radi hvalimo, četudi zgolj sami sebi, ima, morda tudi neželene plati. Kar nekako samoumevno nam je postalo, da tistim, ki pojejo, rečemo "pevski zbor". Da, poje pač "pevski zbor". Ja, kdo pa? Hjah, poje lahko tudi kongregacija, v zbor zbrani ljudje. Recimo množica na proslavi.

Vedno me tako užalosti, ko na državnih proslavah himne ne zapojemo, pač pa jo samo inštrumentalno izvede godba, če pa jo poje še (ali zgolj) zbor, pa tudi nisem povsem zadovoljen. Še posebej pa sedaj, ko smo videli navdihujoče in ganljive posnetke skupnega prepevanja slovenske himne pred začetkom tekem naših odbojkašev. Videli smo, da znamo in da želimo peti.

Zato lahko zdaj s precejšnjo gotovostjo izjavimo: Zastaviti izvajanje himne na državnih proslavah tako, da so zbrani prisotni v dvomu, ali morajo zgolj poslušati, ali pa so povabljeni k prepevanju, moramo odslej vselej razumeti kot malodane protidržavno ravnanje, kot poskus utišati demos, suverena, ki se mu poje, poje in poje.

Naša himna se poje s prijatelji

Včasih se nam morda ob poslušanju kakih prepoznavnih in udarnih tujih himn zazdi: Ti šment, zakaj ni tudi naša tako himnična, tako spevna? Vprašamo se, ali smo izbrali prav, ali ima ta himna potencial, da nas vžge. Tudi jaz se večkrat to vprašam.

Ampak včasih se mi zdi, da bi morda morali zgolj začeti peti v nekoliko nižjih legah - in da je to vse. Da. Ker Slovenec je zadržan - hjah, tak pač je! - vsaj dokler ne nazdravi oziroma vsaj dokler mu šele po zdrav(lj)ici sladko vince ne oživi žil in razjasni srca. Zato mu je treba priti naproti, vsaj z kakšnim tonom nižjo uglasbitvijo, vsaj za začetek, ko še sramežljivo brundamo našo lastno sveto pesem.

Naša himna je zdravica, in kakor družno vzklikamo "Na zdravje!", tako moramo tudi našo Zdravljico peti skupaj. Takrat postanemo podobni naivnim in zasanjanim prijateljem ob z vinom in jedačo obloženi skupni mizi, ki v medsebojni zaupnosti pojejo o prijateljstvu, o mladenkah, o mladen'čih, o sreči, o spravi, in nenazadnje - o bratstvu med vsemi ljudstvi tega tako skreganega sveta.

Da, takšni smo. Naša himna ni vzvišena oda, pač pa zaupna ter upanja in veselja polna prijateljska zdravica. In ko jo preoblečemo v čudovito orkestracijo in slavnostni zborovski stavek, ter k petju povabimo prav vse, ki "dobro v srcu mislimo", potem se nam ni več bati ničesar, še najmanj pa za usodo lastne države.

Čutili bomo namreč ne le ponos in varnost in odgovornost, pač pa tudi dobrosrčnost in celo prijateljstvo. Je še kaj več, kar bi si zrele politike lačna država od svojih državljanov lahko želela?