Mag. Janko Boštjančič: Na kraju začetka agresije proti Sloveniji je zrasel muzej osamosvajanja

Ob 35. obletnici slovenske samostojnosti smo v podkastu Vroča tema gostili človeka, ki je iz propadajočega kompleksa nekdanjih pivških vojašnic soustvaril eno najprepoznavnejših muzejskih ustanov v Sloveniji. Mag. Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine Pivka, je spregovoril o vojaški in strateški zgodovini Pivke, o začetkih muzeja, pomenu osamosvojitvene vojne za slovensko narodno zavest, pa tudi o velikih logističnih podvigih, s katerimi so v Pivko pripeljali podmornico, policijski čoln in druge izjemne eksponate. Poseben poudarek je namenjen vprašanju, kako mladim generacijam danes približati težo dogodkov iz leta 1991 in zakaj je prav Park vojaške zgodovine eden ključnih prostorov ohranjanja slovenskega zgodovinskega spomina. 

Letos se spominjamo 35. obletnice slovenske samostojnosti, Park vojaške zgodovine Pivka pa praznuje tudi svojo 20-letnico. Prav v Pivki so 26. junija 1991 na slovenske ceste zapeljali prvi tanki Jugoslovanske ljudske armade. Danes na istem prostoru stoji eden najbolj obiskanih muzejev v državi. 

V tem je jedro celotne zgodbe Parka vojaške zgodovine. To območje je bilo desetletja sinonim za vojaško prisotnost, zaprtost, omejitve in tudi strah. V jugoslovanskem obdobju je bila Pivka zaradi obsežne vojašnice in poligona razvojno zaznamovana, predvsem pa turistično močno omejena. Potem pa se je pred dvajsetimi leti zgodil preobrat: tisto, kar je bilo prej razvojna ovira, smo začeli razumeti kot dediščino in razvojno priložnost. Na mestu, od koder so v osamosvojitveni vojni odpeljali prvi tanki, danes stoji muzej, ki obiskovalcem ne kaže le orožja in vojaške tehnike, temveč predvsem pripoveduje zgodbo o državi, svobodi in miru. To je močan simbolni obrat. Prostor, ki je bil nekoč del vojaškega aparata države, katere del nismo več želeli biti, je danes prostor slovenske državnosti in zgodovinskega spomina. Prav zato Park vojaške zgodovine ni le muzejski kompleks, ampak tudi prostor razmisleka. Ljudje k nam ne prihajajo samo gledat tankov, podmornice ali letal, ampak zelo pogosto odidejo z občutkom, da bolje razumejo, kaj se je v Sloveniji zgodilo in zakaj je bila osamosvojitev tako pomembna. 

Muzej obiskovalcem ne kaže le orožja in vojaške tehnike, temveč pripoveduje zgodbo o državi, svobodi in miru. 

Pivka leži na območju tako imenovanih Postojnskih vrat, ki imajo izjemen geostrateški pomen. Zakaj je ta prostor skozi stoletja tako odločilen? 

Ta prostor je prehod med Srednjo Evropo in Jadranom, med panonskim in sredozemskim svetom, med notranjostjo celine in toplim, rodovitnim Apeninskim polotokom. Dolina reke Pivke je del tega strateškega prehoda, ki ga pojmujemo kot Postojnska vrata. Če pogledamo skozi zgodovino, so se tukaj selila ljudstva, prehajale vojske, nastajale utrdbe, vojaške poti in obrambni sistemi. Že v prazgodovini so nastajala utrjena naselja, pozneje so Rimljani ta prostor vključili v svoj prometni in obrambni sistem, v novejših obdobjih pa je postal izjemno pomemben tudi za Habsburžane, Italijo, Jugoslavijo in ne nazadnje za Slovenijo. Posebej izrazito se to pokaže v 20. stoletju. Italijani so po prvi svetovni vojni zelo dobro razumeli pomen tega območja in ga močno utrdili. Zgradili so sistem utrdb, namenjenih obrambi tako imenovanih »Vrat Italije«. Tudi poznejša jugoslovanska vojaška prisotnost v Pivki ni bila naključna.  

In če potem preskočimo v leto 1991, ni naključje, da so tanki krenili prav od tod: ker je šlo za eno ključnih vojaških točk v prostoru. Strateška prometna lega je po eni strani blagoslov, po drugi pa prekletstvo. Daje ti pomembno gospodarsko prednost, a hkrati pomeni, da si v prelomnih časih na prepihu zgodovine, da te zgodovinsko dogajanje ne pušča ob strani. 

Kako se je iz te zavesti o zgodovinskem pomenu prostora rodila ideja o Parku vojaške zgodovine?  

Zgodovina me je zanimala že od nekdaj. Ko sem pred petindvajsetimi leti prišel na Občino Pivka kot direktor občinske uprave, je bil eden največjih razvojnih problemov prav propadajoči kompleks nekdanjih vojašnic. To ni bil le zapuščen objekt, ampak velik, izpostavljen in močno razdejan kompleks kasarniških stavb ob glavni prometnici. Viden je bil daleč naokrog, propadal je pred očmi domačinov ter obiskovalcev in bil za občino velika težava, čeprav ni bila lastnica kompleksa.  

Prva razmišljanja so šla povsem v klasično smer: industrijska ali obrtna cona, tako kot marsikje drugje. A hitro je postalo jasno, da za tak projekt v tistem času ni bilo dovolj potrebne gospodarske moči v lokalnem okolju. Ob neuspehih pri iskanju rešitve v tej smeri se nam je rodila inovativna ideja. Zaznali smo problem, ki ga je imelo ministrstvo za obrambo kot lastnik kompleksa, šlo je za odpisana vojaška sredstva večjih dimenzij, ki so po osamosvojitvi kot dediščina jugoslovanske armade ostala v Sloveniji. Za velik del te tehnike ni bilo nobene prihodnosti – Slovenska vojska je začela vozila uporabljati kot tarče ali pa so šla v razrez. Ljubitelji vojaške zgodovine, muzealci in posamezniki, ki so razumeli pomen te tehniške dediščine, so začeli opozarjati, da gre za dragoceno dediščino, ki jo velja vsaj deloma ohraniti. In tako se je iz teh dveh potreb rodil projekt Kako rešiti propadajoči kasarniški kompleks in kako rešiti vojaško tehniško dediščino, ki ji grozi uničenje? Ko ti dve vprašanji enkrat združiš, postane odgovor precej logičen. Tako je nastal Park vojaške zgodovine. 

Ideja se sliši danes skoraj samoumevna, vendar si verjetno marsikdo leta 2004 ni predstavljal, da bo iz tega nastal tako velik in uspešen projekt. 

Seveda ne. Takrat se je marsikomu zdelo, da gre za precej utopično zamisel. Poudariti moram, da to ni zgodba enega človeka, ampak sodelovanja lokalne skupnosti, države, Slovenske vojske, ministrstva za obrambo in predane ekipe, ki je v tem prepoznala izziv in priložnost. Ideja se je rodila in tudi že izoblikovala v letu 2004, prvi paviljon pa smo odprli že septembra 2006. Če danes pogledamo nazaj, je bil razvoj izjemno hiter. Toda za tem je bilo veliko dela, sprotnega iskanja rešitev, prepričevanja, povezovanja in vztrajnosti. Zelo veliko je pomenilo tudi to, da smo znali prepričati odgovorne in širšo javnost, da to, kar nastaja v Pivki, ni zgolj lokalna zgodba, ampak projekt nacionalnega pomena. Danes se nam zdi samoumevno, da je Park vojaške zgodovine del slovenskega kulturnega in turističnega prostora. Takrat pa ni bilo nič samoumevnega. Vsak korak je bilo treba izboriti. Prav zato je ta zgodba morda toliko bolj dragocena. 

Park vojaške zgodovine danes sodi med najbolj obiskane muzeje v Sloveniji. Kaj najbolj privlači obiskovalce – tehnika, osamosvojitvena zgodba, doživetje prostora? 

Verjetno kombinacija vsega. Veliki eksponati so gotovo prvi magnet. Ko nekdo sliši, da lahko v Sloveniji vstopi v podmornico, si ogleda mogočne tanke, policijski čoln ali letala, je to že samo po sebi privlačno. Toda če bi ostali le pri tem, bi bil učinek precej kratkotrajen. Mislim, da obiskovalce zadržita predvsem pripoved in okvir. Ljudje želijo izvedeti, zakaj je nekaj pomembno, komu je služilo, kakšno zgodbo nosi. Zato se trudimo, da eksponati niso zgolj nekakšni spomeniki. Vsak predmet skušamo postaviti v širšo zgodbo – o vojni, državi, tehnološkem razvoju, pa tudi o ljudeh. Pomemben je tudi premik v razumevanju muzeja. Muzej danes ni več prostor, kjer se hodi skoraj po prstih in v tišini opazuje predmete za steklom. Danes obiskovalec pričakuje doživetje, stik z zgodbo, neko izkušnjo. In to se trudimo ponuditi: da obiskovalci v muzeju predmet ne le vidijo, ampak da ga na nek način tudi doživijo. 

Trudimo se, da obiskovalci v muzeju predmet ne le vidijo, ampak da ga tudi doživijo. 

V javnosti je precej ukoreninjeno prepričanje, da se je vojna začela 27. junija, ko so tanki šli skozi Ljubljano. Vi pa opozarjate, da se je v resnici začela že 26. junija, z izhodom tankov iz pivških vojašnic. 

To je zelo pomembno poudariti. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS ter Deklaracija o neodvisnosti sta bili v skupščini sprejeti 25. junija 1991 zvečer. Slovenija je s tem postala samostojna država. Že naslednji dan, 26. junija dopoldne, pa so iz pivške vojašnice krenili tanki Jugoslovanske ljudske armade. To pomeni, da je šlo že za agresijo na samostojno državo Slovenijo. Problem je v tem, da se še vedno pojavlja zmeda glede začetka vojne. Deloma zato, ker je bila informacija takrat zaradi razumljivih državnih razlogov zadržana in ni prišla v javnost. V nacionalnem interesu je bilo namreč izpeljati osamosvojitveno slovesnost, ki je bila predvidena 26. junija zvečer, pokazati nove državne simbole in dostojno proslaviti rojstvo nove države. Zaradi interpretacije dogajanja je bilo to v tistem trenutku pomembno tako za domačo kot svetovno javnost, saj je jugoslovanska stran želela dogajanje interpretirati kot zatrtje notranjih nemirov. A zgodovinsko gledano to ne spremeni dejstva: vojna se je začela 26. junija. In prav ta poudarek je za nas v Parku vojaške zgodovine bistven, saj je Pivka ključno prizorišče začetka agresije. 

Vojna za Slovenijo se je začela 26. Junija, ko so iz pivške vojašnice krenili tanki Jugoslovanske ljudske armade. 

Kako so ta trenutek doživeli domačini? Za ljudi, ki so živeli ob vojašnici, je moral biti izhod tankov hud šok. 

Bil je velik šok. Napetost je bila sicer prisotna že prej. Vsi so čutili, da se nekaj pripravlja, da lahko pride do nevarnega zapleta. Ko pa se tanki zares premaknejo skozi kraj, stvar postane brutalno stvarna. Za prebivalce Pivke je bil to trenutek, ko se je zgodovina dobesedno zapeljala čez domači prag. Tisti hrup, ta jeklena masa, občutek nemoči in hkrati silne notranje napetosti – to je ostalo v spominu ljudi. Zanimivo pa je, da se je že v tistem hipu pokazal tudi spontani upor. Ohranjen je spomin na domačina, ki je v besu pograbil kamen in z njim zadel oficirja, ki je gledal iz tanka. Sicer drobna gesta, vendar je prav v njej nekaj bistvenega: ljudje niso sprejeli agresije kot nekaj normalnega ali neizogibnega, JLA je dokončno postala okupatorska armada. Takšni drobni trenutki včasih povedo zelo veliko o narodovi drži. 

Vaša osebna izkušnja osamosvojitve je bila še posebej nenavadna, saj ste bili tedaj kot nabornik JLA v Srbiji. Kako ste doživljali osamosvojitev Slovenije od tam? 

To je res posebna zgodba in globoka osebna izkušnja. Bil sem vojak nabornik Jugoslovanske ljudske armade v Titovih Užicah v Srbiji. Ko je prišlo do osamosvojitve in je izbruhnila vojna, sem se kot Slovenec znašel v uniformi vojske, ki je napadla domovino. To je zelo težak občutek. S sorojaki smo informacije lovili po ovinkih, neuradno, marsikdaj na skrivaj. Imeli smo občutek popolne odrezanosti, hkrati pa silne notranje stiske. Slovenci smo bili tam pod strogim nadzorom, sploh pa bi bilo iz centralne Srbije težko pobegniti iz kasarne in se varno prebiti do Slovenije. Formalno nismo bili v priporu, a dejansko smo bili pod stalno kontrolo. Na stražo nismo več hodili, ker bi to pomenilo stik z orožjem in strelivom. Domov smo se vrnili šele v začetku avgusta, po odločitvi, da JLA zapusti Slovenijo in da slovenske nabornike spustijo domov. Tudi samo potovanje domov ni bilo brez zapletov, saj se je v tem času vojna na Hrvaškem že dodobra razplamtela. Ta izkušnja me je gotovo zaznamovala.  

Ta osebna izkušnja se torej pozna pri vašem delu v muzeju? 

Nedvomno. Določene človeške stiske lažje razumem. Zgodovina ni sestavljena samo iz velikih premikov in odločitev vojskovodij in državnih voditeljev, ampak tudi iz posameznikov, ki jih dogodki pogosto postavijo v strašno težke položaje. Ko v muzeju pripovedujemo zgodbo osamosvojitve, ne želimo govoriti samo o vojaških enotah, o tankih in spopadih. Želimo govoriti tudi o ljudeh: o nabornikih, teritorialcih, policistih, družinah, domačinih, otrocih, ki so to doživljali. Brez tega zgodba ni celovita. Muzej je po mojem mnenju dober takrat, ko ne ostane pri golem naštevanju podatkov, ampak ko zna zgodovino približati kot človeško izkušnjo. 

Ena najzanimivejših razstav v Parku vojaške zgodovine je gotovo razstava o Enigmi, nemškem šifrirnem stroju iz druge svetovne vojne, ki ga je našel slovenski potapljač. Kako izjemna je ta najdba v mednarodnem merilu? 

Zelo izjemna. Enigmo običajno povezujemo z bitko za Atlantik in bitko za Britanijo, z britansko operacijo Ultrao in z Alanom Turingom. Toda v resnici je bila Enigma uporabljena povsod, kjer so delovale večje nemške enote. Naša Enigma je model M4, mornariška različica šifrirnega stroja, ki je zelo redek. V muzejih po svetu je manj kot deset razstavljenih primerkov. Posebna vrednost pa je tudi v tem, da pri naši ne gre le za anonimni tehnični predmet, ampak poznamo njeno zgodbo. Potopljena je bila na nemškem minolovcu R-15 ob istrski obali v noči s 16. na 17. april 1945. Sredi osemdesetih let jo je iz morja potegnil legendarni slovenski potapljač Zvone Kralj. Cela zgodba je o tem, kaj se je dogajalo z njo v naslednjih letih, a po spletu srečnih naključij je leta 2021 našla pot v naš muzej. Gre za res imenitno zgodbo in tudi sama razstava je dobila Valvasorjevo nagrado, najvišje stanovsko priznanje za muzejske projekte. 

V Pivki niste znani le po razstavah, ampak tudi po izjemnih logističnih podvigih. Med najbolj odmevnimi je bil prihod diverzantske podmornice P-913 Zeta. Kaj je pomenil ta projekt? 

Prihod podmornice je bil eden prelomnih dogodkov v razvoju muzeja. Podmornica je tehnično in tudi simbolno zelo močan eksponat. Že sama ideja, da bo podmornica stala v Pivki, se je mnogim zdela skoraj neverjetna. Za Slovenijo je ta projekt pomemben tudi zato, ker je povezan z dediščino slovenskih podmorničarjev. V nekdanji jugoslovanski mornarici je bilo Slovencev v podmorniški službi presenetljivo veliko, med njimi tudi zelo ugledni častniki. Želja, da bi eno od podmornic rešili kot spomenik tej dediščini, je bila dolgo prisotna. Ko je podmornica pred petnajstimi leti končno prišla v Pivko, je bil to velik trenutek. Ne samo zato, ker gre za privlačen eksponat, ampak ker je muzej s tem presegel dotedanjo podobo 'tankovskega muzeja'. Dobili smo predmet, ki je odprl povsem novo razsežnost pripovedi. Hkrati pa je bil prevoz sam po sebi izjemna zgodba, ki je muzeju prinesla veliko pozornosti in prepoznavnosti. 

Podobno odmeven je bil tudi prihod policijskega čolna P-111, ki je varoval slovensko morje. Zakaj se vam je zdelo pomembno, da tudi ta eksponat rešite pred razrezom? 

Ker ne gre le za plovilo, ampak za pomemben predmet nacionalne dediščine, ki na neki način odraža tudi odnos do suverenosti nad našim morjem. P-111 je bil prvi večji čoln slovenske policije in je bil dolga leta simbol prisotnosti slovenske države na morju. Sodeloval je v številnih nalogah, tudi reševalnih, ter prevažal visoke goste in državne delegacije. Ko se je pojavila možnost, da ga prevzamemo, je bilo leto 2021, ki je bilo zaradi epidemije za nas kot muzej zelo težko leto. Finančno smo bili v zahtevnem položaju in povsem upravičeno bi takrat lahko rekli, da projekta preprosto ne zmoremo. Toda pri dediščini je pogosto tako, da moraš odločitev sprejeti, ko se ponudi priložnost, popravnega izpita ni. Če takrat zamudiš, predmeta morda ni več. Prevoz je bil izjemno zahteven predvsem zaradi višine čolna. Ni mogel po avtocesti, treba je bilo iskati traso po regionalnih cestah, dvigovati kable, umikati prometne znake, usklajevati soglasja, iskati sponzorsko in tehnično pomoč ... Bil je ogromen organizacijski in finančni zalogaj. A danes sem prepričan, da je bilo prav, da smo se ga lotili. Tudi to plovilo nosi v sebi del zgodbe o slovenski suverenosti. 

Eden od posebnih eksponatov je tudi letalo F-84G Thunderjet, povezano z zelo osebno družinsko tragedijo. 

Letalo Thunderjet je res povezano z našo družinsko tragedijo. Gre za ameriško reaktivno letalo, ki ga je Jugoslavija v času po sporu s Stalinom dobila kot del obsežne ameriške vojaške pomoči. To je tudi ena od manj znanih zgodb hladne vojne na naših tleh. 28. maja 1963 je takšno letalo strmoglavilo v našo domačo hišo v Slavini. Umrli so moj stari oče, sosed in pilot. Šlo je za strašno tragedijo, ki je zaznamovala našo družino in celoten kraj. V vasi je bil to dogodek, ki je še desetletja ostal živ v kolektivnem spominu. Posebna ironija pa je, da je bil prav Thunderjet prvo letalo, ki smo ga pozneje postavljali v muzejsko zbirko. Včasih zgodovina res piše nenavadne zgodbe. O tej ne govorim povsem sproščeno, z lahkoto, a je del večje pripovedi o našem prostoru, o vojski, tehniki in o tem, kako globoko se zgodovina včasih zareže v življenja preprostih ljudi. 

28. maja 1963 je letalo Thunderjet strmoglavilo v našo domačo hišo v Slavini. Umrli so moj stari oče, sosed in pilot.  

Park vojaške zgodovine danes ni več samo zbirka eksponatov, ampak tudi pomemben izobraževalni prostor. Kako mladim približati osamosvojitev? 

To je eno ključnih vprašanj pri našem delu. Učitelji nam pogosto povedo, da je osamosvojitev v šolskem programu umeščena na konec osnovnošolskega ali srednješolskega izobraževanja, ko pogosto zmanjkuje časa in energije. Posledica je, da se mladi s tem obdobjem srečajo precej bežno. Obisk parka šolarje in dijake spravi v stanje pozornosti in vznemirjenosti. Ne v smislu iskanja cenenega učinka, ampak v smislu zavesti, da se je takrat dogajalo nekaj resnega. Da vojna za Slovenijo ni bila operetna epizoda, ampak izjemen trenutek naše zgodovine. Prizor tankovske kolone, ki mečka avtomobil, ni le atrakcija. Je opomin. Ne gre za to, da bi v dveh urah obiskovalce naučili vse. Gre za to, da jih zgodba zadene, da jih začne zanimati, da odpre vprašanja. Če mladi po obisku odidejo z občutkom, da sta bili osamosvojitev in vojna ’91 pomembni v nacionalni zgodovini, smo naredili veliko. 

V tem smislu je muzej tudi prostor domovinske vzgoje? 

Vsekakor – muzej ima tu pomembno vlogo. Ne gre za to, da bi kogarkoli prepričevali ali mu vsiljevali nazore, ampak da mladim ponudimo znanje, izkušnjo in stik z dediščino, iz katere lahko raste odgovoren odnos do države. Domoljubje ni prazna beseda. Po mojem mnenju je najprej zavedanje, da slovenska država ni samoumevna in da ni nastala brez tveganja in brez poguma. Če muzej pripomore k temu, da obiskovalci – zlasti mladi – to bolj jasno začutijo, potem opravlja zelo pomembno poslanstvo. 

Kaj pripravljate ob 20-letnici Parka vojaške zgodovine?  

Ob jubileju smo želeli obiskovalcem ponuditi tudi nekaj novega, doživljajskega. Simulator letenja z migom 21 je ena od takšnih pridobitev. Gre za kombinacijo originalnih elementov in sodobne tehnologije, ki omogoča zelo prepričljivo izkušnjo letenja. Takšne vsebine so pomembne, ker obiskovalcem omogočijo stik z zgodovino skozi izkušnjo. Seveda pa ne želimo, da bi tehnologija zasenčila vsebino. Naš cilj ostaja isti: približati zgodovino na način, ki je strokovno korekten, dostopen in zanimiv. Poleg tega bomo ob našem jubileju, ki sovpada s 35-letnico samostojnosti Republike Slovenije, nadaljevali tudi z nadgradnjo razstave o osamosvojitvi. Ta razstava je naša osrednja razstava in čutimo veliko odgovornost, da jo iz leta v leto dopolnjujemo in izboljšujemo. 

Kaj je najpomembnejše poslanstvo Parka vojaške zgodovine? 

Ohraniti spomin in ga kot dediščino prenesti naprej. To je bistvo. Če narod izgubi stik s svojo zgodovinsko izkušnjo, postane hitro ranljiv in notranje negotov. Park vojaške zgodovine želi biti prostor, kjer se ta spomin ne ohranja na suhoparen, odmaknjen način, ampak živo, prepričljivo in odgovorno. Posebej pomembno se mi zdi, da osamosvojitveno zgodbo ohranimo v njeni resnosti. Da ne zdrsnemo ne v banalizacijo ne v pozabo. Vojna za Slovenijo je bila kratka, a to še ne pomeni, da je bila majhna. Prav to, da se ni razvlekla v dolgotrajno tragedijo, da ni zahtevala velikanskega števila žrtev, da ni botrovala trajnemu, nepomirljivemu sovraštvu, jo dela veliko. Če obiskovalci v Pivki začutijo, da je mir dragocen, da država ni nekaj samoumevnega in da ima zgodovinski spomin svojo težo, potem je naš trud upravičen. 

Vojna za Slovenijo je bila kratka, a to še ne pomeni, da je bila majhna.  

(D250, 30-34)