Zrak po fiksni ceni? Okoljska politika EU želi na okoljskem vrhu v Madridu biti paradni konj

Jernej Kurinčič
1
Vir foto: pixabay

Včasih so se pošalili, da bo počasi še zrak obdavčen. In, tako potihem, je naenkrat res. No, zaenkrat še ne tisti, ki ga dihamo, pač pa le tisti, ki ga “izdiha” naša energetika in industrija. Govora je kar o “ogljičnem tržišču” (carbon market). In eno osrednjih vprašanj, na katera bo skušala odgovoriti pravkar potekajoča Madridska okoljska konferenca, bo zato, ali naj se za izpuste CO2 postavi (mednarodno) fiksno ceno.

Vprašanje toplogrednih plinov pač je mednarodno vprašanje, in nihče se ne more delati, da je iz njega izvzet. Vsi dihamo isti zrak. Globalne klimatske spremembe zadevajo vse, celemu svetu prinašajo strah in negotovost. Zavedamo se, da smo od svojega okolja odvisni, in da je treba za to tudi včasih kaj plačati.

Embed from Getty Images

Trgovanje s CO2 je tako v svetu že uveljavljena praksa. Ni pa to početje vedno res v prid okolju. Vse več jih celo trdi, da neregulirano tržišče na tem področju lahko prinese popoln odstop od okoljskih ciljev, ki si jih je postavil Pariški sporazum. Da karbonski trg pač postane (še en) biznis in nikogar ne bo več brigalo, če je res kaj drugače za okolje – važno, da njegova firma cveti.

Kako poteka trgovanje z zrakom

Sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov TGP), kot se ta marketinška dejavnost imenuje, je bil zasnovan z namenom, da bi države članice dosegle cilj zmanjšanja izpustov TGP na stroškovno učinkovit način.

Sistem temelji na trgovanju z emisijskimi kuponi (EK). Cena emisijskega kupona, ki predstavlja pravico do emisije 1 t CO2, se določa glede na povpraševanje na trgu.

V štartu so odgovarjajoče število emisijskih kuponov upravljalci naprav dobili brezplačno. Količina EK je bila določena glede na pretekle emisije in obveznosti o zmanjšanju emisij TGP po Kjotskem protokolu. Količina brezplačnih EK je podeljena na osnovi enotnih, harmoniziranih pravil na ravni EU. Navedeno ne velja za sektor proizvodnje električne energije, ki mora celotno količino EK kupiti na avkcijah. Enako velja tudi za del EK, ki jih preostali sektorji ne prejmejo brezplačno.

Sodelujoči onesnaževalci, ki nimajo dovolj emisijskih kuponov glede na svoje izpuste, imajo dve možnosti; da količino izpustov ustrezno zmanjšajo, ali pa da kupijo dodatne kupone od drugih upravljalcev naprav, ki nivoja izpustov, do katerega “pravico”, ne dosegajo.

Sistem velja za alternativo uvedbi davka na izpuste CO2 .

“Trgovanje  zrakom” je pač silno neoprijemljivo početje; sploh ker v bistvu ne gre za same (neškodljive) pline, pač pa za njihov (negativni) vpliv na okolje. To pomeni, da bogataš zlahka plača “penale” za svoje onesnaževanje in – ker pač noče živeti v slabem okolju – težo zmanjševanja izpustov preloži na reveža. Ali, kot se je dogajalo v EU v zadnjem času, ceno CO2 ekvivalentnih izpustov nezaslišano spusti – ker je bilo gospodarstvo že brez tega bremena v krizi.

Zato si predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen močno prizadeva, da bi CO2 postavili “minimalno ceno”. To je ena ključnih točk njene evropske zelene politike. Politike, ki želi EU do 2050 pripeljati do klimatske nevtralnosti.

A dreganje v že tako krhko sožitje EU še na tem področju je tvegano. Potrebnih bo kar nekaj ukrepov, da bo ostalo gospodarstvo konkurenčno, da se bo širila brezogljična mobilnost, da te spremembe ne bodo povzročile družbenih nemirov …

Minimalno ceno naj bi prilagajali letno, glede na znanstvene izsledke – in s ciljem največ dveh stopinj segrevanja pred očmi. Dve stopinji glede na predindustrijsko dobo sta “magična meja”, ki si ju je vzel za cilj Pariški sporazum.

Fiksiranje cene, kljub temu, da se nam to lahko zdi nezaslišano, bi na to tržišče prineslo več stabilnosti in s tem tudi pobude za investicije. Hkrati pa bi končalo negotovost na celem kupu vpletenih področij. Če se zdaj ve, da se splača vlagati v brezogljično prihodnost, bi bilo potem možno izračunati, koliko se “splača”.

Da pobuda ni kar tako, kaže tudi dejstvo, da o fiksni ceni tečejo tudi pogovori s kitajskimi politiki – torej z drugim največjim gospodarstvom sveta.

EU bo torej na Madridsko konferenco vstopila s kar nekaj (dobre?) prakse in velikopoteznimi načrti.

1 komentar

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime