Zmaga za Slovenijo. Zmaga za Tour. Zmaga za kolesarstvo.
Če bi pred četrt stoletja komu iz kolesarskega sveta v Sloveniji omenili, kaj nas čaka v prihodnosti, bi gotovo rekel, da to ni mogoče.
Kaj pred 25 leti, še pred 5 leti bi etapno zmago na Touru kovali v zvezde, rumeno majico pa razglasili za sanje, primerljive s finalom SP v nogometu.
Skupna zmaga, celo dvojna, po enem najbolj razburljivih zaključkov v zgodovini najpomembnejše dirke na svetu je točno to, kar je povedal Tadej Pogačar v cilju kronometra, ko si je zagotovil končno zmago: »Brez besed sem, ne vem kaj naj rečem, potreboval bom še nekaj časa, da zberem misli.«
Ne delam si utvar, da se kdo spomni, kako vzneseno smo o Touru na tem mestu pisali pred dvema letoma, ko je Primož Roglič zasedel končno 4. mesto na dirki vseh kolesarskih dirk. To je bil v tistem trenutku vrhunec slovenskega cestnega kolesarstva, a tudi takrat si nismo predstavljali, kaj nas še čaka.
Primož Roglič je kazal potencial, a na vrhunskem nivoju to ni dovolj. Poleg lastnih sposobnostih mora kolesar imeti ob sebi vrhunsko ekipo pa tudi nekaj sreče. Večinoma je dovolj že ena sama neznanka, ki zmago obrne v poraz. Roglič je v zadnjih dveh letih dosegel popolno prevlado v svoji ekipi, imel celo nekaj sreče s težavami tekmecev in bil na videz nepremagljiv. Na koncu je naletel na bolje pripravljenega rojaka v vzponu forme.
Tadej Pogačar je v nekem smislu nasprotje Primoža Rogliča. Če se izrazim s primerjavo: v kolesarstvu je od mladih nog, opravil je vrtec, osnovno šolo, gimnazijo in univerzo. Povsem drugače kot Roglič, ki je v ta šport priletel, kot pravimo, »od nikoder«, krepko po 20. letu.
Zato sicer nihče ne bo povedal na glas, ampak Pogačarjev triumf pod Arc de Triomphe (slavolokom zmage) je tudi zmaga za »uradno« kolesarstvo. Neverjetno nadarjen fant je vrhunec svoje pripravljenosti in predvsem vzdržljivosti pokazal na koncu dirke, v disciplini, v kateri je Roglič nekdanji svetovni prvak.
Tisti, ki so pred kronometrom verjeli, da lahko Pogačar nadomesti skoraj minuto zaostanka, so bili v veliki manjšini. A kakšen se vendarle najde. Vseeno pa je Roglič edini Slovenec, ki je stal na zmagovalnem odru vseh treh velikih dirk.
Letošnji Tour ni bil nekaj posebnega samo za nas, ki smo lahko tri tedne spremljali kar dva naša kolesarja v boju za vrh. Neposredni boji na klancih, sprinterski zaključki in uspešni begi so dirko letos naredili izjemno zanimivo. Za veliki finale pa je sledil še preobrat, kakršnega je Tour videl le malokrat. Ta je malce spomnil na še dva neprijetna slovenska dvoboja: skakalni duel Prevc – Tepeš in plezalno nesrečo v boju za olimpijsko vozovnico med Lučko Rakovec in Mio Krampl.
A to le kaže, kako izredna je slovenska športna kultura. Nekaterim se je zdelo vredno delati primerjave med letošnjim Tourom in drugimi slovenskimi presežki. Menim, da to nima smisla, zato se bom vzdržal kakršnihkoli primerjav. Ostaja dejstvo, da je Slovenija neverjetna športna država, ki ima bogato zgodovino vrhunskih dosežkov v široki paleti športnih disciplin.
In najlepše je, da so naši največji talenti (Dončić, Pogačar, Garnbret, Juvan, Unuk) šele dobro prestopili prag avstro-ogrske (ali ameriške, če vam je tako ljubše), polnoletnosti.
Posnetek komentarja Mateja Hrastarja je na voljo na koncu prispevka.
Kaj pred 25 leti, še pred 5 leti bi etapno zmago na Touru kovali v zvezde, rumeno majico pa razglasili za sanje, primerljive s finalom SP v nogometu.
Skupna zmaga, celo dvojna, po enem najbolj razburljivih zaključkov v zgodovini najpomembnejše dirke na svetu je točno to, kar je povedal Tadej Pogačar v cilju kronometra, ko si je zagotovil končno zmago: »Brez besed sem, ne vem kaj naj rečem, potreboval bom še nekaj časa, da zberem misli.«
Stalen napredek
Ne delam si utvar, da se kdo spomni, kako vzneseno smo o Touru na tem mestu pisali pred dvema letoma, ko je Primož Roglič zasedel končno 4. mesto na dirki vseh kolesarskih dirk. To je bil v tistem trenutku vrhunec slovenskega cestnega kolesarstva, a tudi takrat si nismo predstavljali, kaj nas še čaka.
Primož Roglič je kazal potencial, a na vrhunskem nivoju to ni dovolj. Poleg lastnih sposobnostih mora kolesar imeti ob sebi vrhunsko ekipo pa tudi nekaj sreče. Večinoma je dovolj že ena sama neznanka, ki zmago obrne v poraz. Roglič je v zadnjih dveh letih dosegel popolno prevlado v svoji ekipi, imel celo nekaj sreče s težavami tekmecev in bil na videz nepremagljiv. Na koncu je naletel na bolje pripravljenega rojaka v vzponu forme.
This is class. Rog and Pog. #TDF2020 pic.twitter.com/swAh9XvMuF
— daniel mcmahon (@cyclingreporter) September 20, 2020
Pogačarjev triumf pod Arc de Triomphe (slavolokom zmage) je tudi zmaga za »uradno« kolesarstvo.
Rumeno presenečenje
Tadej Pogačar je v nekem smislu nasprotje Primoža Rogliča. Če se izrazim s primerjavo: v kolesarstvu je od mladih nog, opravil je vrtec, osnovno šolo, gimnazijo in univerzo. Povsem drugače kot Roglič, ki je v ta šport priletel, kot pravimo, »od nikoder«, krepko po 20. letu.
Zato sicer nihče ne bo povedal na glas, ampak Pogačarjev triumf pod Arc de Triomphe (slavolokom zmage) je tudi zmaga za »uradno« kolesarstvo. Neverjetno nadarjen fant je vrhunec svoje pripravljenosti in predvsem vzdržljivosti pokazal na koncu dirke, v disciplini, v kateri je Roglič nekdanji svetovni prvak.
Tisti, ki so pred kronometrom verjeli, da lahko Pogačar nadomesti skoraj minuto zaostanka, so bili v veliki manjšini. A kakšen se vendarle najde. Vseeno pa je Roglič edini Slovenec, ki je stal na zmagovalnem odru vseh treh velikih dirk.
Slovenski športni čudeži
Letošnji Tour ni bil nekaj posebnega samo za nas, ki smo lahko tri tedne spremljali kar dva naša kolesarja v boju za vrh. Neposredni boji na klancih, sprinterski zaključki in uspešni begi so dirko letos naredili izjemno zanimivo. Za veliki finale pa je sledil še preobrat, kakršnega je Tour videl le malokrat. Ta je malce spomnil na še dva neprijetna slovenska dvoboja: skakalni duel Prevc – Tepeš in plezalno nesrečo v boju za olimpijsko vozovnico med Lučko Rakovec in Mio Krampl.
A to le kaže, kako izredna je slovenska športna kultura. Nekaterim se je zdelo vredno delati primerjave med letošnjim Tourom in drugimi slovenskimi presežki. Menim, da to nima smisla, zato se bom vzdržal kakršnihkoli primerjav. Ostaja dejstvo, da je Slovenija neverjetna športna država, ki ima bogato zgodovino vrhunskih dosežkov v široki paleti športnih disciplin.
In najlepše je, da so naši največji talenti (Dončić, Pogačar, Garnbret, Juvan, Unuk) šele dobro prestopili prag avstro-ogrske (ali ameriške, če vam je tako ljubše), polnoletnosti.
Zadnje objave
Varčevanje?!
8. 11. 2024 ob 17:00
Martinovanje – praznovanje zaključka vinogradnikovega truda
8. 11. 2024 ob 15:05
Umetnost v času senzacij
8. 11. 2024 ob 15:00
Nihanje nad prepadom
8. 11. 2024 ob 12:00
Tihotapljenje migrantov je donosen posel
8. 11. 2024 ob 8:00
Podtaknili so požar v hiši brežiškega sodnika
7. 11. 2024 ob 19:03
Pozabljeni Slovenci: Jurij Slatkonja
7. 11. 2024 ob 15:00
Ekskluzivno za naročnike
Varčevanje?!
8. 11. 2024 ob 17:00
Umetnost v času senzacij
8. 11. 2024 ob 15:00
Nihanje nad prepadom
8. 11. 2024 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
NOV
08
Virtualni ogled Auschwitza: Auschwitz pred vašimi očmi
09:00 - 11:00
NOV
08
Brezplačen ogled filmov na festivalu Hiša strpnosti
17:00 - 21:50
NOV
08
NOV
09
NOV
09
21. Ljubljanska vinska pot (Martinovanje)
10:00 - 17:00
Video objave
Izbor urednika
Kaznovalnopravno cementiranje zgodovinske »resnice«
7. 11. 2024 ob 6:00
Gospodarstveniki in zdravniki: Ne vidimo, da bi bil v središču pozornosti bolnik
6. 11. 2024 ob 15:00
Ameriški mediji Donalda Trumpa razglasili za zmagovalca predsedniških volitev v ZDA
6. 11. 2024 ob 14:46
Zakaj vsi sveti ni isto kot dan mrtvih
1. 11. 2024 ob 8:18
8 komentarjev
oakhrast
Kolesarstvo je eden od športov, ki je zelo onesnažen z dopingom. Ne mi govort, da je to kar sta pokazala naša fanta izvedljivo brez "kemije". Če kdo vejame to, je pa močno naiven. Res je, da so čarovniki za doping tri korake pred kontrolo. Verjetno bodo čez leto ali dve vsi cmizdrili ,da je škoda ker se bo pokazala realnost "junaštva". Vzorce namreč sedaj skladiščijo kar nekaj let.
Alojzij Pezdir
Dvojna zmaga Slovencev na eni najzahtevnejših in najprestižnejših svetovnih športnih preizkušenj dokazuje in potrjuje izjemno nadarjenost nekaterih izbranih Slovencev za vrhunski šport, a tudi, da so Slovenci (enako kot pripadniki ostalih narodov) sposobni seči po najvišjih mestih šele v optimalnih pogojih priprav in vrhunskega športnega nastopanja, praviloma v tujih ekipah in okoljih, deloma ob nadgradnjah s tujim strokovnim znanjem in nujno tudi s tujo strokovno, organizacijsko ter finančno podporo.
Najbrž je to realni domet aktualne Slovenije v vrhunskem športu, znanosti, umetnosti, biznisu ..., da morajo globalno najsposobnejši in najambicioznejši šele v širnem svetu iskati in najdevati ustrezno in nujno vsestransko podporo in oporo za približevanje najprestižnejšim vrhovom na posameznih področjih in/ali celo za začasno spektakularno osvajanje vrhov.
Skratka; ob trezno prepoznani objektivni realnosti družbenih okoliščin ni potrebno ničesar obžalovati ali objokovati. Lahko se le veselimo s trdim delom in izjemno nadarjenostjo doseženih uspehov Slovencev in državljanov Slovenije, kjerkoli jih že dosegajo in kamor koli jim uspe ponesti glas o Sloveniji, Slovencih ter o samostojni in neodvisni RS.
Hvaležni smo jim za mednarodno objektivno preverjene, potrjene, cenjene, spoštovane in konkurenčne človeške ter športne vrline, s katerimi prebujajo tako v nas kot tudi v pripadnikih drugih narodov pozitivne človeške in športne občutke, čustva, vrednote in vrline.
biljan
Dvojna čestitka Rogliču za niz etapnih zmag na Dirki po Franciji, na katerih se je očitno preveč iztrošil, da bi dosegel končno zmago. Za naju je moralni zmagovalec dirke, Pogačar pa športni zmagovalec. Kljub temu bo Pogačar zapisan v vseh almanah dirke v bodoče kot zmagovalec. Celo trikratni! To je kot tročrkovna oznaka za Slovenijo: SVN prinaša tudi izjemno sporočilo Slovenci Vedno Najboljši oziroma Najvišje, ne pa SL Odpisana. Že 25 let !!! Žal tudi Pogačar ni zastave Slovenije pravilno držal v rokah na slovesni podelitvi, saj je kazal njeno narobno stran z grbom na desni strani, seveda pa mu niso igrali Zdravljice, ampak Himno Slovenije. Na tej točki bi TV Slovenije že zdavnaj ukinil, saj se v skoraj tridesetih letih niso naučili nekaj temeljnih stvari o "naši" državi, kljub temu, da ima ta država ime Slovenija. Torej nastopajoči koledarji niso bili "naši", ampak slovenski za različne svetovne kolesarske klube.
tone mali
Ne dvomim, da se navdušenci kolesarstva zavedajo uspeha naših kolesarjev, toda primerjave s svetovnim prvenstvom drugih individualnih ali ekipnih športov, ki trajajo nekaj ur ali nekaj dni, ni mogoče primerjati z tritedenskim pet do šest ur dnevnimi nadčloveškimi napori. Tega se zavedajo le tisti kolesarski - navdušenci , ki so kdaj prekolesarili "juriš na Vršič", ki je prava malenkost napram 200 km dolgimi etapami. Iskrene čestitke vsem!!
pozdrav
Zmaga, ki ima mnogo pozitivnih pomenov za Slovence:
- da smo veliki, ne majhni
- da zmoremo vse, če hočemo in se prav organiziramo
- da to storimo tudi na področjih, ki so deficitarna, kjer zaostajamo z razvojem - tako na gospodarskem kot tudi na negospodarskem področju!
debela_berta
Dobro je to, da je Rogliča premagal Slovenec. Ker če ne, bi tole s strani Primoža izpadlo tako luzersko, kot se zgolj in le slovenskemu športniku lahko zgodi...
Bravo obema, upam, da nista našpikana in upam, da pošljeta vse politike v tri krasne, ko se bodo slinili okoli njiju...
MEFISTO
Čakam, da bo kdo v zanosu vzkliknil:
"Pogačarja za predsednika republike, Rogliča pa za predsednika vlade!"
debela_berta
Marjan Šarec novi Pogačar slovenske politike!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.