Življenje je preveč dragoceno, da bi ga prepustili v upravljanje drugim! Vzemimo ga v svoje roke in naredimo iz njega nekaj lepega! Pa feminizem gor ali dol!

Milena Miklavčič
vir: freepik.com

Ko sem Chat GPT4  prosila za definicijo feminizma, mi je takole odgovoril: »Feminizem je družbeni in politični gibanje, ki si prizadeva za enakopravnost spolov ter nasprotuje patriarhalnim normam in strukturam moči, ki moškim dajejo prednost pred ženskami in drugimi spoli. Njegov cilj je doseči enake pravice in možnosti za vse, ne glede na spol, s spodbujanjem družbenih, ekonomskih, političnih in osebnih sprememb.« Četudi je UI sem in tja precej politična s feminističnimi podtoni, tej definiciji nekako ne oporekam.

Med bolj znanimi tujimi feministkami najdemo imena: Simone de Beauvoir, Betty Friedan, Gloria Steinem, Bell Hooks, Malala Yousafzai, Emmeline Pankhurst, Angela Davis, Audre Lorde, Rosa Luxemburg, Virginia Woolf in številna druga. Tudi domačih feministk imamo kar nekaj: Alma M. Karlin, Angela Vode, Zofka Kveder, Ljuba Prenner, Spomenka Hribar, Svetlana Slapšak, Nada Černič Cvetanovski, Majda Širca, Tea Hvala, Katja Praznik, Nika Kovač … Zanimivo je, da omenjene Slovenke sodijo bolj kot ne v tako imenovani »napredni levi ideološki pol'«. Človek se pri tem upravičeno vpraša – mar na desnem ni nikogar, ki bi ga lahko imenovali feminist, feministka?

Vsaj dva sta!

Že večkrat sem omenila, da je bil škof Jeglič eden prvih borcev za ženske pravice. Še več: za to, kar je v precej mračnjaških časih na začetku 20. stoletja storil za ženske in njihovo intimo, bi mu morale danes postaviti spomenik.

Bil je prvi, ki se je z rdečo knjižico Ženinom in nevestam, ki je izšla konec oktobra 1909, postavil na stran žensk in se zavzel za njihove intimne pravice. Odzivi na njegovo pisanje niso bili prijetni, saj so ga ozmerjali s pornografom tako »njegovi« kot takratni liberalci.

Zgodovina se je ponovila leta 2014, ko sem izdala prvo knjigo iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. »Kaj ti je bilo treba to umazanijo vleči iz pozabe?« so me kritizirali z vseh strani. Hočeš nočeš sem preko zbranih zgodb, ki pripovedujejo o trpljenju žensk nekoč in danes, ki odpirajo vrata v spalnice, razkrivajo, kaj se je v zadnjih sto letih dogajalo na področju medsebojnih odnosov, dodala k razvoju feminizma tisti ključni kamenček, ki ga pred menoj ni nihče drug.

Vprašanje je le, ali se je mogoče za svetle cilje feminizma boriti tudi na ta način.

Nakar se je pred dnevi zgodil še Branko Cestnik

Še dobro, da danes čarovnikov ne kurijo več na grmadi! Z objavo tvita o feminizmu je, tako pravijo, Cestnik dvignil veliko prahu. Za kaj je pravzaprav šlo? Zapisal je, da ima feminizem štiri faze, prva naj bi bila borba za volilno pravico žensk, druga za uzakonjenje splava in ločitve, tretja za transspolnost, zadnja pa vdati se islamu.

Oglasil se je varuh človekovih pravic Peter Svetina, ki je ugotovil, da zaradi Cestnika postajamo družba napetosti, hkrati pa je opozoril, da bi moral vsak, ki ima možnost javnega nastopanja, paziti, kaj govori in kako se izraža. Definicijo feminizma patra Cestnika zavrača tudi direktorica inštituta 8. marec Nika Kovač. In, seveda, vse napredne ženske, ki jih prav tako ni malo.

To be or not to be (Je svoboda ali ni svobode razmišljanja?)

Ob Cestnikovem tvitu so se oglasili tudi nekateri posamezniki iz virtualne brezimnosti.

Lara F. se je osredotočila predvsem na »vdajo islamu«: »/…/ dokler se večji del feministk obnaša kot podporna skupina neomejenih migracij, dokler zagovarjajo islam ter podpirajo zanikanja biološkega spola (torej podpora in promocija norega trenda transspolnosti), se bo pač vsakemu, ki je kolikor toliko normalen, zdela smešna trditev, da gre pri feminizmu zgolj za enakopravnost in dobrobit žensk. Zakaj bi pa morala, če verjamem, da si zaslužimo enakopravnost v pravnem smislu, zraven ›kupiti‹ še polno drugih precej ekstremističnih pogledov, ki zame, kot žensko, niti nimajo veze?«

Ena od komentatork, Natoforever, pa je na strani 24ur, verjetno razočarana nad moškimi, o feminizmu takole napisala: »Feminizem želi uničiti moškega. Pa ne zato, ker je liberalen, ampak zato, ker moški že dolgo niso več ›pravi‹ moški. Večina jih zasluzi komaj zase, kaj šele, da bi plačali vse račune, kredite ali vzdrževali morebitne otroke. Večina se druži s kolegi, hodi po zabavah, se obnaša, kot da so večno stari 15 let. Še v srednjih letih razmišljajo o tatujih, fitnesu, selfiji, hudih avtih ... kot male ›bejbike‹. Barvanje las pri petdesetih sploh zmaga. Pa uhan pri štiridesetih. Večina jih je lenih, ko zbolijo, četudi le za prehladom, je konec sveta. Mama je ena sama, poslušni so ji kot lutke. Svojo nesposobnost utapljajo v pijači, kajenju, drogi ...Tam se najdejo, da se sploh lahko odklopijo. Seksualno so nedoživeti, večni sanjači. Feminizem je zgolj odgovor na njihovo obnašanje.«

Oto N. pa meni drugače: »Vsem, ki dvomijo o sposobnosti mladih moških, predlagam, da spremljajo TV oddajo Podjetno naprej. Ali pa naj obiščejo treninge posebne enote policije. Naj se pridružijo tekmovanju poklicnih enot in prostovoljnih enot gasilcev. Ko bo napočil čas košnje, naj pogledajo tiste, ki kosijo in spravljajo seno do trde teme. Feministke in mavrični so svet zase. O tem, kakšni so moški v resnici, se jim niti sanja ne.«

Judita K.: »Moški in ženska bi se morala podpirati in si pomagati. Feminizem si precej žensk predstavlja zelo po domače: ukrotiti in disciplinirati moške, jih ›nadmudriti‹ in si jih pokoriti. Z moškimi je treba deliti ljubezen in spoštovanje. V množici moških moramo iskati sorodno dušo, s katero si bomo ustvarili družino, skrbeli za dom in za otroke. To je edina oblika feminizma, ki jo priznavam.«

Že v šoli smo se učili …

V času moje mladosti se beseda feminizem ni uporabljala. Ženskam, ki so se borile za podobne ideale, kot se danes feministke, smo rekli »napredne ženske«. Veliko podobnih je zbranih tudi v društvu 8. marec. Nedavno so šle v akcijo, imenovano »Moje telo, moja odločitev«. Z njo pa nagovarjajo ženske glede kontracepcije in splava. Z nekaterimi trditvami so na ne-feministični strani doživele podoben odziv, kot ga je doživel Branko Cestnik na njihovi.

Urška P. Iršič je takole zapisala: »Si predstavljate, da njihovo publikacijo bere petnajstletno dekle? Kaj ji sporočajo; da splav nima nobene teže, da je nekaj, kar narediš mimogrede in nima nobenih stranskih učinkov. Da so naravne metode izogibanja nosečnosti nezanesljive. Da so kontracepcijske tabletke nekaj, kar je super, in če že, potem imajo stranske učinke prve tri mesece.« Hkrati pa Urška svetuje: »Prosim, vzemite izobraževanje svojih deklic v svoje roke. Naučite jih, kaj je odgovorna spolnost. Naučite jih, da bo vse, kar se zgodi z njenim telesom, pustilo pečat tudi na njeni duši in da so kontracepcijske tabletke eden večjih zločinov za žensko zdravje.«

Tako.

Ker imam sebe za eno čisto prijetno feministko, takšno, odprtega duha in manir, upam, da me ne boste po tem zapisu hoteli stlačiti v kakšen temačen predal, kjer strašijo hudobne vile. Življenje je preveč dragoceno, da bi ga prepustili v upravljanje drugim! Vzemimo ga v svoje roke in naredimo iz njega nekaj lepega, dobrega in neponovljivega! Pa feminizem gor ali dol!

Izbrano za naročnike
Osamosvojitelji: Vrnitev obveznega vojaškega roka je edina rešitev pred grozečo vojno
Bogo Sajovic: Z vlado v komunizmu je bilo stalno kaj narobe, tako kot danes
Velika četvorka
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
  • 14. 10. 2024
likanje, ženska, skrb
Vrnitev v šestdeseta?
  • 14. 10. 2024
strežba, letalo
Kako ustreči …
  • 13. 10. 2024