Žiga Turk: "Včasih narediti najboljše ni dovolj dobro, včasih moraš narediti, kar je treba"

 

Skrb za drugega je sesalcem prirojena. Morda pri komu pozabljena, v kakšni družbi potlačena, a ob primerni situaciji vedno pride na plan. O tem piše dr. Žiga Turk v svojem mnenju za Časnik.

Pravi, da brez skrbi za drugega v evoluciji skupnosti ne bi preživele. Šele pri večjih skupnostih, kot je npr. država, se je ta občutek začel izgubljati. Zakaj bi namreč podpiral neproduktivne člane družbe? Zato je vskočilo krščanstvo, ki je prirojene občutke postavil za normo družbene skupnosti.

V prispevku piše tudi o drugih občutkih, kot so pravičnost, svoboda, pripadnost, ki so si včasih navzkriž s skrbjo in sočutjem do drugega, ter "sebičnosti dobrote", to je o ljudeh, ki se s svojo "dobroto" identificirajo preko demonstracij in moraliziranja po družabnih omrežjih, a s tem zgolj spodbujajo delitve in sovraštvo.

Dotakne se tudi izkoriščanja prirojenih občutkov preko populističnih politikov ter ugotovi, da so ti najuspešnejši, če govorijo o sočutju in skrbi.

Zaključi z omembo "politike dobrega počutja", pri kateri dokazi motijo, a pri tem doda, da na racionalni evropski celini politika občutkov ne more teči v nedogled. S Churchillovimi besedami: "Včasih narediti najboljše ni dovolj dobro, včasih moraš narediti, kar je treba."

Celoten prispevek preberite na Časnik.si