Zgodovina se ponavlja: Rdeči patriciji v prizadevaju za ohranitev privilegijev

V starem Rimu je v času diktatorja Sule potekala državljanska vojna med podporniki aristokratske oblasti proti tistim, ki so se zavzemali za več demokracije. Zmagali so podporniki Sule in le ta je vladal vse do smrti leta (78 pr. n. š.). Člani senata in najbolj vplivnih aristokratskih družin so bili v tem času razdeljeni na dva nasprotna tabora, na tako imenovane optimates (ki jim je pripadal tudi Sula) in na populares. Prvi so se prizadevali za ohranitev oblasti (in seveda denarja ter privilegijev) v rokah vladajoče oligarhije, populari pa so bili reformatorji, ki so si prizadevali za izboljšanje usode ljudstva.

Med populare je tako spadal tudi Julij Cezar, ki je uvedel veliko reform, ki so bile v korist ljudstva (na škodo patricijev in vladajoče oligarhije). Zato so ga njegovi nasprotniki na marčeve Ide (sredina marca, leta 44 pr.n.š) tudi ubili v atentatu, ki so ga nanj izvedli v senatu! Zgodovinarji so, vsaj v začetku pisali, da so atentatorji s tem dejanjem rešili rimsko republiko pred diktatorjem, v resnici pa so optimati zgolj hoteli preprečiti spremembe in obdržati dosedanje stanje, torej privilegije, denar in oblast.

Vzporednice z današnjim časom

Če človek preide iz delovne obleke v kravatarstvo, se tega hitro navadi. Obratno pa gre veliko bolj počasi.

Vzporednice sedanjega obdobja z obdobjem starega Rima in časom Julija Cezarja se vlečejo kar same. Takrat so bili v bistvu na oblasti patriciji, torej aristokracija, ki je sicer upravljala republiko, vendar po svojih načelih, po svojih pravilih in v svojo korist.

Tako smo tudi mi imeli republiko (vsaj po nazivu), ki jo je vodila rdeča oligarhija in jo je prav tako upravljala po svojih načelih, svojih pravilih in v svojo korist. Po smrti tirana leta 1980 se je ta republika v slabem desetletju sesula sama vase in na njenem območju smo dobili kar nekaj novih republik. Rdeči patriciji pa so ostali in si od leta 1990 naprej še vedno prizadevajo za ohranitev svojih privilegijev. Vendar so sedaj iz optimales kar naenkrat postali »nazivni« populares (ti, ki se navidezno borijo za pravice ljudstva, brez želje po resnih spremembah).

Sodobne parole

V borbi za oblast so tako v ospredje postavili parole, ki vlečejo. Našli so si nove tržne niše kot so istospolni, manjšine, kršenje osebne svobode … s katerimi si želijo še naprej omogočati dotok denarja v svoje žepe.

Prav zanimivo je pogledati smetano samozvanih borcev za svobodo, enakost, bratstvo in seveda delavske pravice. Že skromen pogled poznavalca modnih trenov takoj pove, da so (izjeme so dokaj redke), sploh mlajši, če že ne podvrženi modnim trendom visoke mode, pa vsaj elegantno oblečeni v oblačila višjega cenovnega razreda (obleka vsaj pol delavske plače). Sicer pa, saj se morajo, seveda kot avantgarda delavskega razreda, kot svetilnik svobode in enakosti, razlikovati od navadne raje.

Volk dlako menja, a kože ne

Zanje je značilno, da v skladu z italijanskim pravilom oblačenja, ki predpisuje nošnjo srajc z dolgimi rokavi, te dolge rokave radi zavihajo (to italijanska moda zapoveduje) in s tem pokažejo delovni raji, ki jim držijo govore ali se z njimi srečujejo, da so eni izmed njih (pa čeprav stane ena njihova srajca toliko, da bi v take srajece lahko oblekel vsaj deset ali dvajset ljudi, ki so jih prišli poslušat).

In ko odložijo sakoje ter si zavihajo rokave, se pokaže tudi prava vrednost tega, kar nosijo na zapestju. Članom elite delavskega razreda se pa ja ne spodobi, da ne bi bili točni na mitingih ali sestankih, kjer se razpravlja o delavskih pravicah. No, in zato se jim morajo na zapestjih bleščati švicarske ure, znane po svoji točnosti. Med temi, ki delavcem razlagajo, kaj si oni želijo oziroma kaj oni potrebujejo, so željene predvsem prestižne znamke in tudi kak Rolex ni več ravno izjema.

Za elitne predstavnike delavskega razreda le najboljše

Seveda pa so le ti borci za delavske in ostale pravice tudi veliko gibljejo, ideje je potrebno širiti na terenu (sploh v predvolilnem času). Veliko potovanj pa človeka utrudi in si zato, da obiskuje množice, zasluži tudi primeren komfort na svojih potovanjih. Kdo pa lahko nudi zadosten komfort? Jasno, le sveta trojica avtomobilizma, ki izvira iz gnilega nemškega kapitalističnega sistema: Mecedes, Audi in BMW. Kot je nek novinar že zapisal, ob pogledu na prestižno nemško pločevino na tradicionalnem slavljenju revolucije v Dražgošah: »Brez Nemcev res ne bi bilo Dražgoš!«  Jasno, kdo pa bi se na tako veliko slavje pripeljal v Renaultu ali bog ne daj v Daciji. Elitni predstavniki delavskega razreda ja zaslužijo samo najboljše oziroma je za njih dobro le najboljše.

Da privilegije ohranijo, je potrebno marsikaj storiti, recimo prevzeti oblast. Če človek preide iz delovne obleke v kravatarstvo, se tega hitro navadi. Obratno pa gre veliko bolj počasi. Zato je Orwelova Živalska farma še vedno moker sen vsakega pravega salonskega levičarja (vse živali so enake, samo nekatere so bolj enake od drugih – prosto po Orwelu). Jasno, ko gre za denar, ni več milosti.

In zopet smo pri Juliju Cezarju. Tako kot so nasprotniki reform v starem Rimu kričali "ubijte diktatorja", ker so se bali izgube svojih privilegijev, enako sedaj politkolesarji po Ljubljani kričijo »smrt Janšizmu«. Rdeči patriciji se bojijo za svoje privilegije, »nazivni« populares so pokazali svoj pravi obraz.