Zgodba za nogometno zgodovino, ki se ni mogla končati drugače

Tomaž Kavčič
Foto: Profimedia.si


Mnogo je zarečenih besed, mnogo napačnih napovedi. Tudi sam sem jih imel že polno. A ko me je kolega Peter Merše v oddaji Odmev tedna vprašal po moji napovedi za finale svetovnega prvenstva, sem izstrelil: »V tem buenosaireškem vzdušju je praktično vse, zares vse, pripravljeno za zmago Argentine.«

In je bilo res. Argentina je tretjič osvojila naslov svetovnega prvaka, prvič po letu 1986, ko je pokal dvignil Diego Armando Maradona.

Kljub številnim preobratom se tekma ni mogla končati drugače. Množica argentinskih navijačev, 36-letno čakanje, smrt Maradone v obdobju od zadnjega svetovnega prvenstva, več kot 30 tekem brez poraza pred svetovnim prvenstvom, trener Scaloni, ki je vedel, kje je največja napaka argentinskih naskokov na tretji naslov … in izjemni Messi, ki je dobil to, kar je celotno svojo kariero iskal: stopil na argentinski prestol skupaj z večno legendo Maradono.



A celotna zgodba, katere scenarij je bil nekje zgoraj zapisan vnaprej, je imel kar nekaj zapletov.

Težave na poti: preobrati, provokacije, pobiranje po padcih …


Že takoj na začetku je Argentina doživela šok. Nepremagljivi so prišli na prvenstvo, z visokimi pričakovanji domače javnosti in doživeli posmeh celotne nogometne javnosti. S Savdsko Arabijo so namreč izgubili premierno tekmo tega svetovnega prvenstva. Poraz, ki pa Argentine, kljub temu, da so jo vsi odpisali, ni vrgel iz tira. Na naslednji tekmi so se na igrišču sicer precej tresli, a je zadetek Lionela Messija proti Mehiki le postavil stvari na svoje mesto, breme pa je padlo z argentinskih ramen. Suvereno je nato padla še Poljska.

V osmini finala je bila gladko odpravljena tudi Avstralija, vse pa je kazalo, da bo takšna tudi tekma v četrtfinalu proti Nizozemski, a je nato sledil drugi šok: po vodstvu 2:0, vrnitev Nizozemcev skozi zadnji napad. Tekma je bila že tako izjemno čustvena s številnimi prekrški na robu, provokacijami, igralskimi obračuni na meji rdečega kartona, a Argentinci so spet strnili vrste in niso podlegli številnim provokacijam ter se veselili po enajstmetrovkah. Za mnoge z neprimerno gesto proti Nizozemcem, a izlita so bila številna čustva, ki so se nabirala v samih igralcih.



V polfinalu ni bilo dvoma, Argentina je vohala finale in popolnoma povozila Hrvaško.

Zadnja etapa te veličastne zgodbe pa se je zgodila v finalu, kjer so 70 minut igrali, kot da so sami na igrišču. Tako velika je bila njihova dominacija. A je nogomet spet pokazal, zakaj je najbolj zanimiva igra na svetu. Argentinski selektor Scaloni je naredi eno izmed maloštevilnih napak na tem svetovnem prvenstvu in ni pravočasno menjal. Francozi so se iz nič vrnili kot feniks iz pepela in tekma se je začela znova. Argentina je po šoku v podaljšku zopet začela igrati, zadela in spet vohala zlati pokal, a so se Francozi še enkrat vrnili. Sledile so enajstmetrovke, kjer so se Argentinci spet zbrali. Vse ostalo je zgodovina.

Selektor, ki je prinesel disciplino in metanje na glavo, in junak, ki se je znal podrediti cilju reprezentance


Med junaki argentinske zmage je potrebno izpostaviti dva. Prvi je selektor Scaloni, ki je kot nekdanji bočni branilec v argentinsko reprezentanco vnesel pomemben občutek za disciplino pri branjenju in pokrivanju prostora po sami izgubi žoge. Argentinska igra v Katarju je bila daleč od brezglavega tekanja, želje po iskanju poteze več in dribelskih izpadov. Krasila jo je homogena igra, že na daleč je bilo videti, da je na prvenstvu zaradi izpolnitve samo enega cilja, in reprezentanca, ki je kljub visoki starosti (druga najstarejša reprezentanca na SP), vedela, da se je za uspeh potrebno metati tudi na glavo. Z njimi je ves čas »igral« tudi Scaloni.



In drugi v vrsti najzaslužnejših? No, saj ga poznate. Je dobitnik sedmih zlatih žog za najboljšega nogometaša na svetu, ima deset naslovov prvaka v Španiji, enega v Franciji, sedem španskih pokalov, štiri Lige prvakov, tri evropske Superpokale, tri svetovne klubske pokale, eno Copa Americo in za konec še pika na i: naslov svetovnega prvaka.



Lionel Messi, ki je postal tudi najboljši igralec turnirja, pa na tem prvenstvu ni izstopal samo zaradi svojih golov in podaj, ampak zato, ker je razumel, da se mora na stara leta podrediti ekipi. Nekaj, kar njegov veliki rival Cristiano Ronaldo na tem prvenstvu ni znal. In prav to je tisto, kar bo enega od njiju za vedno zapisalo med zmagovalce SP, drugega pa kljub izjemni karieri pustilo brez tako želenega nogometnega grala.
Lionel Messi, ki je postal tudi najboljši igralec turnirja, pa na tem prvenstvu ni izstopal samo zaradi svojih golov in podaj, ampak zato, ker je razumel, da se mora na stara leta podrediti ekipi. Nekaj, kar njegov veliki rival Cristiano Ronaldo na tem prvenstvu ni znal.

Kdo pa naj zmaga, če ne tisti, ki ima najboljše navijače?


O želji in čustvih, ki Argentince prevzemajo ob nogometu, je morda še najbolj opisal Andres Vombergar v intervjuju za Domovino: »Za Argentinca je nogomet nekaj najvažnejšega na svetu.« Da verjamemo tem besedam, je bilo dovolj pogledati na tribune, ko je igrala Argentina. Med 30.000 in 50.000 navijačev z udarnimi pesmimi skozi celotno tekmo, čustva, transparenti Maradone in Messija, ki so dajali upanje argentinskim nogometašem.



In Gianni Infantino ima precej sreče, da je argentinske navijače imel v Dohi, saj bi drugače stadioni vsaj v nekih delih samevali. Po zadnji enajstmetrovki je bilo veselje nepopisno, čustveno, glasno, kot se za izjemne navijače tudi spodobi. Tudi v Parizu je bilo veselje argentinskih navijačev burno, a ne način, kot so to pred dnevi počeli maroški navijači v francoskih mestih.







Fifa na čelu s svojim predsednikom lahko v ozadju kuje dobičke, spreminja pravila in dodaja tekmovanja, a zmaguje nogomet. Ne tisti daleč stran v pisarnah Züricha, ampak tisti na tribunah. Zanje se igra nogomet.

https://twitter.com/Sachinettiyil/status/1604568200569671683
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zbornik, 70 let SKA, Slovenska kulturna akcija
70 let Slovenske kulturne akcije
  • 06. 07. 2024
Marjana Korošec, narodna noša
Slovenka sem, Slovenka bom ostala
  • 11. 08. 2024
Tone Oblak, Miriam Oblak, Argentina, Slovenija
Zapustil sled sem svojih korenin
  • 11. 08. 2024