Ženske, postavimo se za pravice moških in njihovo enakopravnost!

Po naših mestih so se pojavili novi plakati, ki opozarjajo na neenako obravnavo spolov na različnih področjih.

Verjamem, da nisem edina, ki ji gre to poudarjanje enakopravnosti med spoloma že nekoliko na živce. Ker govorijo o enakopravnosti, v mislih imajo pa enakost – enaki pa moški in ženske ne bomo nikoli. Meni pač ne raste brada in mož nikdar ne bo rodil ali dojil.

Kampanja se mi zdi brezpredmetna, saj se kot ženska v zahodni družbi ne počutim zapostavljeno ali prikrajšano. Ob govoru o enakopravnosti pa se nekako predpostavlja, da smo ženske tiste prikrajšane, depriviligirane, ki potrebujemo več pravic.

Pravice žensk. Ženske kvote. Izenačitev ženskih plač z moškimi. Opolnomočenje žensk ... Vse to so postale že fraze. Pa tista, da »vsaka peta pade po stopnicah«.

Kaj pa pravice moških? Moške kvote? Izenačitev moškega skrbništva nad otroki z ženskami? Opolnomočenje moških? Zakaj nam to zveni čudno, tuje? Zakaj o tem nikdar ne slišimo nikogar govoriti? Družba se toliko posveča »ženski problematiki«, da na moške kar pozablja.

Kaj pa pravice moških? Moške kvote? Izenačitev moškega skrbništva nad otroki z ženskami? Opolnomočenje moških? Zakaj nam to zveni čudno, tuje? Zakaj o tem nikdar ne slišimo nikogar govoriti?

Kdo bo zaščitil moške pred ženskim nasiljem?

Trenutno je v razpravi novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini.  Zdi se, da nam bodo kmalu prepovedali, da svojim otrokom sploh karkoli prepovemo.

Saj novela zakona gotovo prinaša nekaj pozitivnih sprememb. Prva izmed takih je, da kot nasilje upošteva tudi tisto, storjeno na spletu ali s pomočjo informacijske tehnologije.

Nikoli v vseh javnih razpravah pa se kot žrtev nasilja ne izpostavlja moških. Drži, da so ženske pogosteje žrtve nasilja v partnerskem odnosu – slovenska raziskava iz leta 2010 navaja, da v kar 90 % primerov. Ali ta raziskava sploh zajema psihično, verbalno nasilje, ne vem. A če ga – številke gotovo niso točne. Upam si trditi da so žrtve verbalnega nasilja pogosteje moški.

Saj vsi vemo, kako strupene znamo biti ženske z jezikom. Očitamo, zaničujemo, ponižujemo, ali pa vse skupaj prefinjeno zavijemo v ironijo. Po drugi strani smo izvrstne v zgovornem molčanju in pasivni agresivnosti. In vse to ni nič drugega kot nasilje – ki pa ga spretno predstavimo kot našo skrb za boljši odnos ali naše visoke zahteve do sebe in drugih.

Moški nam pri tem še pomagajo. »Pravi« moški pač zlepa ne bo priznal, da ga žena zlorablja, verbalno trpinči, ponižuje, zasramuje, izsiljuje … In da vse to pušča posledice na njegovi samozavesti, na njegovem zdravju. »Pravi« moški v predstavah družbe je kot granit – vanj lahko vržeš karkoli, pa se ne bo okrušil. V resnici pa bo le raje tiho, da se okolici ne ponudi v posmeh, in se bo vrgel v delo, šport, kak konjiček ... ali alkohol.

V borbi za enakopravnost pravzaprav moški največ izgubijo – ženskam se izenači pravice, se jih izravna z moškimi, celo tam, kjer so razlike smiselne in potrebne. Vsi pa nekako pozabijo na izravnavanje pravic moških z ženskami.

Družba moške zapostavlja

Moški so zapostavljeni na številnih področjih. Prešibko so zastopani v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Premajhno vlogo imajo pri vzgoji otrok, marsikdaj ne na lastno žejo, pač pa ker jim ženske ne pustimo blizu. Kar je večji problem kot ta (na katerega nas opozarjajo vladni plakati), da ne sodelujejo dovolj v gospodinjskih opravilih. (Spomnimo – raziskave vedno znova potrjujejo, da so Slovenski moški na prvem mestu v EU po času, namenjenemu gospodinjenju.)

V borbi za enakopravnost pravzaprav moški največ izgubijo – ženskam se izenači pravice, se jih izravna z moškimi, celo tam, kjer so razlike smiselne in potrebne. Vsi pa nekako pozabijo na izravnavanje pravic moških z ženskami.

In če bi ta tekst napisal moški, bi ga napadli, češ da je šovinist, da želi ženske videti le za štedilnikom itd.

Drage ženske, ob boju za lastne pravice ne pozabimo na pravice svojih moških. Oni se pač zanje ne morejo postaviti, ne da bi pri tem izpadli vsaj malo grdi.